Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je zakonita. Tožena stranka je dokazala tako obstoj utemeljenega razloga (upad del v gradbeni panogi) kot dejstvo, da so bili tožniki kot presežni delavci izbrani na podlagi (pravilno dodeljenih) nižjih ocen delovne uspešnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim so tožniki zahtevali, da se ugotovi, da so odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s strani tožene stranke, vročene prvemu tožniku dne 22. 4. 2011, drugemu tožniku 22. 4. 2011 in tretjemu tožniku dne 29. 4. 2011, nezakonite in se razveljavijo (točka I/1 izreka), da je tožena stranka dolžna pozvati tožnike nazaj na delo pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi in jim za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje pa do poziva na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom zaostalih mesečnih plač, plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom mesečnih neto plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne neto plače dalje pa do plačila posameznega tožnika, ter vpisati delovno dobo v delovno knjižico za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dneva poziva nazaj na delo, ter jih prijaviti v pokojninsko in zdravstveno zavarovanje in druga zavarovanja, vse v roku 15 dni pod izvršbo (točka I/2 izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker tožeča stranka nima pravnega interesa za izpodbijanje sodbe v delu, kjer je sodišče prve stopnje odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, je pritožbeno sodišče štelo, da se zoper ta del sodbe ne pritožuje. Tožeča stranka navaja, da je materialnopravna razlaga 4. odstavka 44. člena Kolektivne pogodbe družb Primorje sodišča prve stopnje v popolnem nasprotju z jezikovno in namensko razlago, da je potrebno določbe kolektivne pogodbe v dvomu razlagati v korist delavca. Po tem določilu delovno uspešnost ostalih delavcev določajo nadrejeni delavci s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, nič pa ni govora o tem, da bi delovodje predlagali ocene. Nadalje pritožba opozarja tudi na to, da tožniki ocene za mesec marec 2011 niso mogli izpodbijati prej kot pa s tožbo v predmetnem postopku, saj so plačno listo prejeli šele po 18. aprilu 2011, če so jo sploh prejeli in so se z oceno seznanili šele tedaj. Zato je sodišče prve stopnje storilo absolutno napako, ki ni preverjalo utemeljenosti ocene najmanj za mesec marec, in je brez utemeljenega razloga dopustilo razlago prič A.A. in B.B., s tem pa zaradi napačne uporabe materialnega prava ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in resničnega povprečja ocen tožnikov. Po stališču pritožbe tožniki v nobenem mesecu ne bi smeli prejeti nižjih ocen od 42/43, saj je na to oceno vezana urna postavka po pogodbi o zaposlitvi. Ker negativna stimulacija ni dopustna, je mogoče šteti, da nižjih ocen od 42/43 tožniki niso mogli prejeti, sicer bi šlo za kršitev pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje pa tudi ni upoštevalo pravila o dokaznem bremenu, saj so tožniki v tožbi zatrjevali, da ne bi smeli imeti nižje ocene od 46. Zato je na toženi stranki dokazno breme, da pojasni kako je prišla do nižjih ocen. Tega tožena stranka ni pojasnila. Tožniki so predlagali zaslišanje svojih delovodij, saj so bili oni tisti, katere sta B.B. in A.A. pooblastila za oceno, vendar pa sodišče temu predlogu, zaradi napačne razlage 4. odstavka 44. člena Kolektivne pogodbe, ni sledilo. S tem pa je tožnikom onemogočilo, da bi dokazali, da so osebne ocene najmanj za mesec marec neutemeljene, ker so delovodje podali drugačne ocene, s tem pa je bila kršena pravica do kontradiktornosti in poštenega sojenja po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Na podlagi tega je bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje o utemeljenosti ocen tožnikov za zadnje tromesečje pred odpovedjo, oziroma najmanj za mesec marec 2011. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zahtevkom tožnikov ugodi v celoti oziroma podrejeno, zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v kateri navaja, da je pritožba popolnoma neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje v celoti pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo ter pri tem v ničemer ni kršilo določb pravdnega postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo utemeljenost odpovednega razloga za redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je tožnikom podala redne odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi upada del v gradbeni panogi, zaradi česar so se bistveno zmanjšali pogoji za poslovanje tožene stranke in je bilo potrebno zmanjšati število zaposlenih delavcev. Pogodbe o zaposlitvi jim je odpovedala po kriterijih za ugotavljanje in določanje delavcev, katerih delo na določenem delovnem mestu ni bilo več potrebno, določenih v 18. členu Kolektivne pogodbe družb skupine Primorje. Na prvem mestu je kriterij delovni rezultati, kjer je določeno, da se za ocenjevanje uporabi redna mesečna ocena delovne uspešnosti delavca za zadnje tri mesece pred uvedbo postopka. V 44. členu te iste pogodbe je bilo določeno, da delavce ocenjujejo nadrejeni delavci s posebnimi pooblastili in odgovornostmi in tako je tožnika A.C. ocenjeval A.D., tožnika A.E. in A.F. pa B.B., ki sta bila pooblaščena ocenjevalca. Tožena stranka je opravila izbiro med več delavci na medsebojno zamenljivimi delovnimi mesti PU gradbinec, PU gradbinec-asfalter in PU gradbinec I na podlagi kriterija mesečne ocene delovne uspešnosti in tožnikom A.C., ki je imel povprečje trimesečnih ocen za januar, februar in marec 2011 v višini 42,67, A.E. s povprečno oceno 37 in A.F. s povprečno oceno 41, utemeljeno in zakonito (skladno z določili Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS št. 42/2002 in nadaljnji) odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Na podlagi te ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbene zahtevke tožnikov.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja: Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje materialnopravno napačno razlagalo določilo 4. odstavka 44. člena Kolektivne pogodbe družb skupine Primorje, saj v tem določilu ni govora o tem, da bi ocene delovne uspešnosti nadrejenim delavcem s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, ki ocenjujejo delovno uspešnost delavcev, predlagali delovodje. V 4. odstavku 44. člena je določeno, da delovno uspešnost ostalih delavcev (vseh tistih, ki niso uvrščeni v X. tarifno oceno) določajo nadrejeni delavci s posebnimi pooblastili in odgovornostmi (ocenjevalci) in sicer tistim delavcem, katerim so neposredno ali posredno nadrejeni. Tako je ocenjevalcu prepuščeno, na kakšen način bo pridobil potrebne podatke, da bo lahko delavca ocenil po kriterijih, ki so določeni v lestvici iz 5. odstavka tega člena. Ker delo delavcev najbolj poznajo neposredno nadrejeni, torej delovodje, je razumljivo, da si ocenjevalci, v primeru, da sami ne poznajo dela posameznega delavca, pri ocenjevanju pomagajo s predlogi delovodij. Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je delo prvega tožnika njegov ocenjevalec poznal. Oceno, predlagano s strani delovodje A.G., za meseca februar in marec 2011 pa je znižal, saj je bil ta delovodja postavljen na novo in je delavce ocenjeval s previsokimi ocenami. Ker pa je A.C. delal z več delovodji, je njegova mesečna ocena povprečje posameznih ocen. Ocenjevalec B.B. pa je drugega in tretjega tožnika ocenil skladno s predlogom njunega delovodje. Glede na to ocenjevanje delovne uspešnosti pri toženi stranki ni bilo v nasprotju s podjetniško kolektivno pogodbo, kot skuša to prikazati pritožba.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o tem, da tožniki v nobenem mesecu ne bi smeli prejeti nižjih ocen od 42/43, ker je na to oceno vezana urna postavka po pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe že pojasnilo, da nižja ocena tožnikov ni nezakonita in tudi ni v nasprotju z določili pogodb o zaposlitvi. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je tožena stranka dokazala razloge, zaradi katerih so tožniki prejeli nižje ocene. Izvedba dokaza z zaslišanjem delovodij ni bila potrebna. Sodišče prve stopnje je kot dokaz upoštevalo izjavo delovodje A.G., katerega mesečno oceno za tožnika A.C. je A.A. spremenil iz že navedenih razlogov, predlogov mesečnih ocen tožnikov ostalih delovodij, pa ocenjevalca nista zniževala. Dejstvo je, da so bili tožniki z mesečnimi ocenami seznanjeni s plačilnimi listami in da se zoper njih niso pritožili.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da tožniki ocene za mesec marec 2011 niso mogli izpodbijati, saj so plačilno listo lahko prejeli šele po 18. aprilu 2011, če so jo sploh prejeli, o čemer sodišče prve stopnje sploh ni razpravljalo, pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da gre za pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče skladno s 337. členom ZPP ni smelo upoštevati.

Po preizkusu vseh pritožbenih navedb, ki jih tožeča stranka uveljavlja v pritožbi, se je pritožbeno sodišče opredelilo, kot je že navedeno, le do tistih, ki bi lahko bile odločilne. Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih stranki nista priglasili.