Jedro

Pravilnosti ravnanj in odločb sodišč, storjenih oziroma izdanih v sodnih postopkih sodišče v upravnem sporu ne more presojati, saj je sodno varstvo glede teh postopkov tožniku zagotovljeno v okviru instančnih sodnih postopkov. Izpodbijanih sodnih aktov in dejanj glede na njihovo naravo kot aktov sodišč pa tudi ni mogoče šteti za posamične akte oziroma dejanja, kot so zajeta v 4. členu ZUS-1.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Krškem je z izpodbijanim sklepom storilcu A. A. priznalo nagrado in potrebne izdatke zagovornika B. B. (v nadaljevanju tožnik) v višini 373,32 EUR. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je bil postopek o prekršku zoper storilca A. A. ustavljen s sodbo Okrajnega sodišča v Krškem ZSV 51/2021 z dne 3. 10. 2022, tožnik pa je priglasil stroške postopka. Sodišče je tožniku priznalo 200 točk za dejstva in okoliščine prekrška, 50 točk za napoved zahteve za sodno varstvo in 250 točk za zahtevo za sodno varstvo. Ni pa priznalo priglašenih nagrade za zastopanje na narokih dne 2. 9. 2022 za zaslišanje storilca in prič, nagrade za zastopanje na naroku za zaslišanje priče dne 29. 9. 2022 in nagrade za posvet s stranko. Od odmerjene nagrade v skupni višini 500 točk je sodišče odmerilo 2 % materialne stroške v višini 10 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša nagrada 306,00 EUR, od tega zneska pa se odmeri še 22 % DDV v višini 67,32 EUR, kar skupaj znaša 373,32 EUR.

2. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in vlaga tožbo iz razloga napačne uporabe materialnega prava. Okrajno sodišče v Krškem ni postopalo pravilno, ko tožniku ni priznalo priglašenih nagrad in potrebnih izdatkov za zastopanje na narokih dne 2. 9. 2022 za zaslišanje storilca in prič ter nagrade za zastopanje na naroku za zaslišanje priče dne 29. 9. 2022, saj naj bi v obeh zadevah odločanja o zahtevi za sodno varstvo storilca A. A., ki sta se pred sodiščem vodili pod opr. št. ZSV 44/2021 in ZSV 51/2021, zgolj enkrat zaslišalo storilca in priče, vsebina izpovedbe posamezne priče pa je bila nato prenesena v zapisnik v drugi zadevi, zaradi česar je bil zagovornik prisoten zgolj na enem zaslišanju storilca in enem zaslišanju posamezne priče. Dejstvo je namreč, da sta potekala dva ločena postopka o prekršku, ki sta se vodila pred sodiščem ločeno, imela sta tudi vsak svojo opravilno številko. Oba postopka sta bila ustavljena, kar pomeni, da je tožnik kot odvetnik v obeh postopkih upravičen do nagrade in izdatkov za svoje delo.

3. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravne spise zadeve.

4. Tožba ni dovoljena.

5. Skladno s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. V skladu s 3. členom ZUS-1 pa upravni akti med drugim niso tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo z izvrševanjem svojih ustavnih pristojnosti. Odločbe sodišča in posledično temu tudi procesna dejanja sodišča, ki vodijo k tem odločbam, torej ne morejo biti akti in dejanja, ki bi jih bilo mogoče izpodbijati v rednem upravnem sporu po 2. členu ZUS-1, saj gre za odločitve organov sodne veje oblasti, sprejete v skladu z izvrševanjem njihovih ustavnih pristojnosti.

6. V konkretnem primeru iz vsebine tožbe izhaja, da se tožnik ne strinja z odločitvami in dejanji sodišča v prekrškovnem postopku. Ta postopek se vodi pred rednim sodiščem, in sicer Okrajnim sodiščem v Krškem. Gre torej za prekrškovno zadevo, ki sodi v pristojnost rednih sodišč in ne za upravno zadevo. Prekrškovno pravo je skupaj s kazenskim pravom del kaznovalnega prava, zato sodno varstvo v upravnem sporu ni skladno z naravo prekrškovnega postopka. Zaradi tega tožnik odločitev, ki jih je sprejelo sodišče v navedeni zadevi, ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Te odločitve in dejanja bi lahko izpodbijal le s pravnimi sredstvi, vloženimi pred rednim sodiščem in po izčrpanju vseh rednih pravnih sredstev v primeru kršitve ustavnih pravic z ustavno pritožbo pred ustavnim sodiščem. Pravilnosti ravnanj in odločb sodišč, storjenih oziroma izdanih v sodnih postopkih sodišče v upravnem sporu ne more presojati, saj je sodno varstvo (tudi v primeru kršitev človekovih pravic) glede teh postopkov tožniku zagotovljeno v okviru instančnih sodnih postopkov. Izpodbijanih sodnih aktov in dejanj glede na njihovo naravo kot aktov sodišč pa tudi ni mogoče šteti za posamične akte oziroma dejanja, kot so zajeta v 4. členu ZUS-1. Tožba zoper sklep Okrajnega sodišča ni dovoljena že na podlagi dejstva, da določbe Zakona o prekrških (ZP-1) pravnega sredstva zoper sklep o stroških prekrškovnega postopka izrecno ne predvidevajo. Subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1 namreč ni namenjen dopolnjevanju morebitnih pomanjkljivih sodnih postopkov na različnih pravnih področjih, kjer zakonodajalec v področni zakonodaji ni zagotovil sodnega varstva vseh strankinih pravic in pravno varovanih interesov.1

7. Sodišče ob tem opozarja še na stališče iz sklepa Vrhovnega sodišča RS št. I UP 178/2015 z dne 6. 4. 2016, kjer je Vrhovno sodišče RS izrazilo stališče, da zoper posamične akte sodnikov ne samo, da ni zagotovljen upravni spor po 2. členu ZUS-1, ampak je treba tudi upoštevati, da to, da je v zadevi odločal sodnik, že samo po sebi pomeni, da je bilo stranki zagotovljeno sodno varstvo njenega pravnega položaja, zato dodatno (ponovno) sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 ni potrebno (točka 10 obrazložitve navedenega sklepa). V istem sklepu vrhovno sodišče tudi navaja, da je sicer že večkrat poudarilo, da se odločitev rednih sodišč ne more in ne sme izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči ter tam sprejetih odločitev (točka 11 obrazložitve).

8. S tožbo izpodbijani sklep toženke torej ni upravni akt, ki bi se lahko izpodbijal s tožbo v upravnem sporu, zato je sodišče tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

9. Tožnik je zahteval tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrglo, mora torej tožnik sam nositi svoje stroške postopka.

1 Glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 209/2019 z dne 15. 9. 2021.