Jedro

Čeprav pogoj za uporabo 5. člena ZDen ni v tem, da bi morala biti pogodbena stranka državni organ ali predstavnik oblasti, pa je morala biti za uporabo omenjene določbe pri sklepanju pravnega posla podana grožnja, sila ali zvijača omenjenih oseb. Zatrjevanje, da so predlagateji direktorja podjetja šteli za predstavnika oblasti, mora biti konkretizirano, pri odločanju o predlogu za denacionalizacijo pa je treba ugotoviti, ali je omenjena oseba ravnala pod videzom izvrševanja pooblastil državnega organa oz. kot predstavnik oblasti ali pa le kot predstavnik podjetja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: 1. sklenilo, da so upravičenci do denacionalizacije V. B., A. J. in S. B.; 2. določilo odškodnino za nepremičnine, to je parcelo št. 128/3 stavbišče - 306 m2, gospodarsko poslopje, vpisano v vl. št. 1150 k.o. Škofja Loka v višini 67.835,78 DEM, v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila; 3. naložilo zavezancu - nasprotnemu udeleženecu, da je dolžan v roku treh mesecev pravnim naslednikom upravičencev V. B. in A. J. ter upravičenki S. B. izročiti obveznice Slovenskega odškodninskega sklada v skupni nominalni vrednosti 67.835,78 DEM; 4. določeno odškodnino dalo v začasno upravljanje skrbnici za posebne primere S. B., ki je upravičena do prevzema vseh obveznic in 5. nasprotnemu udeležencu naložilo, da je dolžan v osmih dneh povrniti predlagateljici stroške postopka v znesku 88.065,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.5.1999 dalje. Zoper tak sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) pravočasno pritožuje nasprotni udeleženec. V pritožbi navaja, da mora biti grožnja zaradi katere naj bi bil sklenjen pravni posel protipravna, sicer na veljavnost pravnega posla ne vpliva. Razlastitev s katero naj bi direktor podjetja X grozil predlagateljici pa je bila v času sklenitve pogodbe legitimen ukrep. Poleg tega niti grožnja z razlastitvijo ni dokazana, saj predlagateljica ni predložila dokaza, ki bi kazal na to, da je bil vložen vsaj predlog za razlastitev. Četudi bi bila grožnja z razlastitvijo relevantna oz. bi se uresničila pa bi bilo premoženje razlaščeno po Zakonu o razlastitvi iz leta 1957 in upravičenci ne bi bili upravičeni do denacionalizacije po 3. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Ker pa je kupnina v obravnavani pogodbi (ob pravilni valorizaciji) presegala 30 % vrednosti premoženja, torej ni šlo za neodplačen pravni posel (upoštevaje določbo 90. člena ZDen), tudi ne bi šlo za situacijo iz 4. člena ZDen. Odločitev v izpodbijanem sklepu bi torej privilegirala tiste subjekte, katerih premoženje je prišlo v državno last na podlagi pravnega posla, nasproti tistim, ki so bili v istem obdobju razlaščeni na podlagi odločbe državnega organa. Pritožnik glede višine odškodnine meni, da bi bilo potrebno izbrani najvišji možni faktor Fk zaradi manjkajočih in nepopolnih instalacij ustrezno korogirati (v obsegu 20%). Korigirana vrednost bi bila 54.268,82 DEM, kot je razvidno iz izvedeniškega mnenja cenilca D. Č., ki ga pritožnik prilaga. Nasprotni udeleženec tudi opozarja, da je sodišče kupnino, dano za odvzeto gospodarsko poslopje, napačno valoriziralo. Pravilen preračun kupnine bi tako bil: 1.900.000,00 din : 300 x 4,0 = 25.333,00 USD. Dana kupnina torej presega 30 % vrednosti premoženja, zato jo je treba upoštevati in jo v celoti odšteti od zahtevanega zneska odškodnine. Pritožnik se tudi ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje o stroških postopka, saj meni, da v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti določbe 104. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP), ker nasprotni udeleženec ni država, ampak sklad, ki ni državni organ. Nasprotni udeleženec zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep odpravi. V skladu z določbo tretjega odstavka 31. člena ZNP, je bila pritožba vročena predlagateljici, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi je določba 5. člena ZDen, po kateri se za upravičenca do denacionalizacije šteje tudi fizična oseba, katere stvari ali premoženje so prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. V obravnavani zadevi je sporno premoženje prešlo v splošno ljudsko premoženje na podlagi kupne pogodbe z dne 22.4.1963 (priloga A2 v spisu) sklenjene med V. B. (v pogodbi: B...), A. G., por. J. in S. B. (v pogodbi: B...), kot prodajalci in Tovarno X Š..., zastopano po direktorju V. G., kot kupcem. Bistveno je, da je v času sklenitve sporne pogodbe veljal Zakon o razlastitvi (Ur. l. SFRJ št. 12/57, 53/62 in 13/65), ki glede višine odškodnine vse do spremembe v letu 1968 (Ur. l. SFRJ št. 5/68) še ni bil prilagojen Ustavi iz leta 1963. Tako je za odločitev v obravnavani zadevi nepomembno pritožbeno sklicevanje na določbi 3. in 4. člena ZDen in primerjavo položaja oseb, katerih premoženje je prešlo v državno last na podlagi pravnega posla in tistih, ki so bili v istem obdobju razlaščeni na podlagi odločbe državnega organa. Nesprejemljivo je torej pritožbeno razglabljanje o tem, kaj bi se zgodilo, če bi bila denacionalizacijskemu upravičencu izdana razlastitvena odločba in kakšne učinke bi imela odškodnina, ki bi bila določena na njeni podlagi. Predmet tega postopka je sklenjena kupna pogodba in sodišče prve stopnje je moralo ugotoviti ali je bila sklenjena v okoliščinah iz 5. člena ZDen. Prav tako so neutemeljene pritožbene trditve, da grožnja z razlastitvijo ni bila protipravna. Tudi grožnja z razlastitvijo lahko ob izpolnjevanju ostalih pogojev iz 5. člena ZDen predstavlja podlago za denacionalizacijo. Vendar pa so ne glede na to utemeljeni pomisleki pritožnika v zvezi s temeljem obravnavane zahteve za denacionalizacijo. Predlagateljica namreč zatrjuje, da je bila obravnavana kupna pogodba sklenjena zaradi sile oz. groženj V. G., direktorja Tovarne X Š.... Tovarna X Š... ali V. G. nista (bila) državni organ oziroma predstavnik oblasti, kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo, da so V. G. upravičenci šteli kot podaljšano roko državne oblasti, vendar pa takšna ugotovitev o subjektivnem prepričanju upravičencev oz. predlagateljice ne zadošča za ugoditev obravnavanemu predlogu. Pravilne so sicer ugotovitve sodišča prve stopnje o centralističnem upravljanju podjetij v kritičnem obdobju, prepričljiv pa je tudi zaključek, da je imel direktor tovarne podporo na občini. Vendar sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi V. G. ob sklepanju obravnavane pogodbe deloval pod videzom izvrševanja pooblastil državnega organa, dosedaj izvedeni dokazni postopek pa po prepričanju pritožbenega sodišča ne daje opore za pravno izenačevanje direktorja podjetja s predstavnikom oblasti. Dejstvo, da župan o zadevi "ni hotel ničesar vedeti" ne potrjuje zaključka sodišča prve stopnje, da naj bi direktor podjetja ravnal pod videzom izvrševanja pooblastil državnega organa. Razlogi zaradi katerih je sodišče prve stopnje ravnanje V. G. ocenjevalo enako kot bi šlo za ravnanje predstavnika oblasti so nezadostni, dejansko stanje v tem delu pa nepopolno ugotovljeno. Že zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo. Ocena sodišča prve stopnje, da je bila sporna pogodba sklenjena pod vplivom grožnje oz. sile (z razlastivijo) pa se pokaže kot vprašljiva predvsem ob preizkusu višine kupnine plačane po obravnavani kupni pogodbi. Pritožnik namreč utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje plačano kupnino napačno valoriziralo. Pri tem je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, to je določbo 3. člena Odredbe o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Ur. l. RS št. 24/92 in št. 33/96). Po omenjeni (22.6.1996 spremenjeni) določbi namreč uradni tečaj Narodne banke Jugoslavije za ZDA dolarje za relevantno obdobje (od 1.1.1963 do 25.7.1965) znaša 1 $ = 300 din in ne 1 $ = 750 din, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje. Pravilno valorizirana kupnina torej znaša 25.333,00 $ in presega 30 % vrednosti prodanega premoženja, kot jo je v izpodbijanem sklepu ugotovilo sodišče prve stopnje. Če bo torej v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje ugotovilo, da je mogoče ravnanje V. G. (kot direktorja Tovarne X Š...) obravnavati kot izvrševanje pooblastil državnega organa oz. ravnanje pod videzom izvrševanja takšnih pooblastil, bo moralo tudi v luči prejete kupnine oceniti trditve, da sporna pogodba ni bila sklenjena prostovoljno. Če pa bo ugotovilo, da je bila kupna pogodba sklenjena pod vplivom sile oz. grožnje, bo moralo po pravilnem preračunu plačane kupnine (oz. deleža kupnine glede na vrednost prodanega premoženja) v skladu z določbo prvega odstavka 72. člena ZDen plačano kupnino upoštevati pri odločanju o denacionalizaciji. Ker je, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, dejansko stanje v postopku pred sodiščem prve stopnje ostalo nepopolno ugotovljeno in ker je potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti nova dejstva in izvesti nove dokaze, je pritožbeno sodišče v skladu s 3. odstavkom 370. člena ZPP/77 v zvezi s 37. členom ZNP razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v smislu gornjih pripomb natančno razčistiti vlogo oz. položaj V. G. pri sklepanju kupne pogodbe in v ta namen ponovno zaslišati že zaslišane in morebitne druge priče. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje po oceni uspeha dokaznega postopka glede pogojev iz 5. člena ZDen tudi opredeliti do pritožbenih trditev o nezadostnem upoštevanjem stanja instalacij v sporni nepremičnini ter v zvezi s tem po potrebi poskrbeti za dopolnitev izvedenskega mnenja ali ponovno zaslišati izvedenca. Po tako dopolnjenem postopku pa bo moralo sodišče o predlogu za denacionalizacijo ponovno odločiti. Razveljavitev odločitve sodišča prve stopnje o stroških postopka je posledica razveljavitve sklepa v glavni stvari. Glede na pritožbene navedbe v zvezi s to odločitvijo pa pritožbeno sodišče le pojasnjuje, da nima pomislekov v uporabo določbe 104. člena ZNP za odločanje o stroških v denacionalizacijskem postopku po 5. členu ZDen. V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 26/99) je bilo v postopku na drugi stopnji potrebno uporabiti določbe zveznega Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ 4/77-27/90 in Ur. l. RS št. 55/92).