Jedro

V konkretnem primeru gre ravno za tak dejanski stan, iz katerega je prvostopenjsko sodišče sklepalo na uporabo citirane novele ZFPPIPP-A v tistem delu, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da je neskladen z Ustavo. Ker je Ustavno sodišče skladnost z Ustavo sporne določbe 33. člena novele Zakona o spremembah in dopolnitvah ZFPPIPP-A presojalo za nazaj, za obdobje, ko je še veljal, ni moglo spornega dela zakona tudi razveljaviti v smislu 43. člena Zakona o ustavnem sodišču. Vendar pa ima v takem primeru, v kolikor to ne izhaja drugače iz odločbe Ustavnega sodišča, tudi ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča učinek, da se ne more uporabljati za razmerja, nastala pred razveljavitvijo zakona, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v točkah II. do IV. izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 4.930,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska: - 2.774,56 EUR od 18. 8. 2007 do plačila, - 414,02 EUR od 27. 6. 2007 do plačila, - 376,20 EUR od 20. 5. 2007 do plačila, - 87,40 EUR od 15. 5. 2007 do plačila, - od 1.278,71 EUR od 14. 4. 2007 do plačila in zahtevek na povrnitev stroškov postopka tožeče stranke.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15. dneh od vročitve sodbe povrniti pritožbene stroške v višini 398,40 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča opr. št. VL 19406/2008 z dne 18. 4. 2008 v I. in III. točki izreka in postopek nadaljevalo po tožbi (sklep iz točke I. izreka izpodbijane sodbe). Toženi stranki je naložilo plačilo 4.939,89 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. izreka sodbe) ter povrnitev stroškov izvršilnega postopka v znesku 142,10 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2008 dalje (točka III. izreka sodbe) in nadaljnjih pravdnih stroškov v znesku 307,98 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV. izreka sodbe). Svojo odločitev je utemeljilo na podlagi osebne odgovornosti tožene stranke kot družbenika izbrisane prvotno tožene stranke (V., d. o. o., oz. M., d. o. o.) na podlagi spremenjene določbe 442. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) po uveljavitvi novele ZFPPIPP-A (Ur. l. RS, št. 40/2009).

2. V pritožbenem roku je pritožbo zoper sodbo vložila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo pravdne stroške, podrejeno temu pa, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, vendar nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Za odločanje o pritožbi je relevantno naslednje dejansko stanje, razvidno iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi: - terjatev tožeče stranke do prvotno tožene stranke, ki je predmet tožbenega zahtevka, je zapadla 13. 4. 2007 oz. 17. 8. 2007, - 8. 4. 2009 je tožena stranka izstopila iz družbe V., d. o. o., prej M., d. o. o., - 7. 6. 2010 je bila prvotno tožena stranka V., d. o. o., izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije v smislu 440. člena ZFPPIPP.

6. Sodišče je svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da so izpolnjene predpostavke osebne odgovornosti družbenikov izbrisanih družb, kot jih je opredelila novela ZFPPIPP-A v spremenjenem 442. členu, ki je osebno odgovornost družbenikov razširila tudi na družbenike, ki so iz družbe izstopili v dveh letih pred izbrisom in to za obveznosti, ki so nastale v času, ko je bila ta oseba še družbenik v družbi. Te določbe 442. člena ZFPPIPP (6. do 10. odstavek) so bile razveljavljene z 18. členom Zakona o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb (Ur. l. RS, št. 87/11), ki je vstopil v veljavo 17. 11. 2011. Pri tem pa je sodišče prve stopnje očitno prezrlo, da je Ustavno sodišče, potem ko je navedena določba 442. člena ZFPPIPP že prenehala veljati, z odločbo U-I-285/10 z dne 7. 6. 2012 ugotovilo, da je bil 2. odstavek 33. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZFPPIPP (Ur. l. RS, št. 40/09), kolikor se je nanašal na aktivne družbenike, ki jim je pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah ZFPPIPP prenehalo članstvo v gospodarski družbi, izbrisani iz sodnega registra brez likvidacije po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah ZFPPIPP, v neskladju z Ustavo. Iz zgoraj navedenih dejanskih ugotovitev izhaja, da gre v konkretnem primeru ravno za tak dejanski stan, iz katerega je prvostopenjsko sodišče sklepalo na uporabo citirane novele ZFPPIPP-A v tistem delu, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da je neskladen z Ustavo. Ker je Ustavno sodišče skladnost z Ustavo sporne določbe 33. člena novele Zakona o spremembah in dopolnitvah ZFPPIPP-A presojalo za nazaj, za obdobje, ko je še veljal, ni moglo spornega dela zakona tudi razveljaviti v smislu 43. člena Zakona o ustavnem sodišču. Vendar pa ima v takem primeru, v kolikor to ne izhaja drugače iz odločbe Ustavnega sodišča, tudi ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča učinek, da se ne more uporabljati za razmerja, nastala pred razveljavitvijo zakona, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno (smiselno 44. člen Zakona o ustavnem sodišču).

7. Ker je iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki so skladna z navedbami pravdnih strank v postopku, razvidno, da je toženi stranki prenehal status družbenika v izbrisani družbi pred uveljavitvijo novele Zakona o spremembah in dopolnitvah ZFPPIPP-A, v skladu z ugotovitvijo Ustavnega sodišča v odločbi U-I-285/10 ni podane materialne podlage za uveljavljanje tožbenega zahtevka zoper toženo stranko na plačilo neplačanih obveznosti izbrisane družbe. S tem pa je podan pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava, v posledici česar je pritožbeno sodišče sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (1. odstavek 351. člena ZPP).

8. Ker že navedeni materialnopravni razlogi narekujejo spremembo prvostopenjske sodbe, se pritožbeno sodišče ni bilo dolžno opredeljevati do drugih pritožbenih navedb tožeče stranke v pritožbi.

9. Sprememba prvostopenjske sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka. Ker tožeča stranka ni uspela s tožbenim zahtevkom, je dolžna povrniti nastale stroške tožene stranke. Pri tem je upoštevati, da tožena stranka stroškov postopka v prvostopenjskem postopku ni priglasila, zato je upravičena zgolj do povrnitev pritožbenih stroškov v skladu z odvetniško tarifo, za nagrado za pravno sredstvo (312,00 EUR) in materialne stroške po tarifni št. 6002 (20,00 EUR), skupaj 332,00 EUR, povečano za 20 % DDV. Tožena stranka zato ni upravičena do v pritožbi priglašenih stroškov za nagrado za postopek na prvi stopnji, v katerem stroškov ni uveljavljala, niti do posebne nagrade za vložitev predloga za taksno oprostitev, saj je le-to vključeno v priznanem znesku nagrade za postopek z rednimi pravnimi sredstvi.