Jedro

Ustavno sodišče je ob ugotovljeni neskladnosti ZPIZ-1 (ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva) z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS naložilo ZPIZ Slovenije ponovno odmero pokojnin zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopku revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet v pokojninsko osnovo zaradi protiustavnosti četrte alineje 46. člena ZPIZ/92. Odločbo o ponovni odmeri pokojnine mora izdati v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine.

Odločitev toženca v izpodbijanih upravnih aktih, ki je tožničino zahtevo za ponovno odmero pokojnine zavrgel, ne da bi zadevo obravnaval vsebinsko, in ponovno odmeril starostno pokojnino na podlagi naknadno sporočenih podatkov o plačah za leto 1992 (izplačanih iz naslova vrednostnih papirjev), je nepravilna. Iz zapisnika o opravljeni reviziji pri delodajalcu tožeče stranke je namreč razvidno, da so bila sporna izplačila sredstev, ki so pripadala tožeči stranki, izplačana skladno z osnovami in merili za delitev sredstev za plače. To pomeni, da gre za izplačila, ki imajo naravo plač in so vštevna v pokojninsko osnovo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške revizije v znesku 362,40 EUR v roku 15 dni, po izteku paricijskega roka dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi št. ... z dne 19. 11. 2010 in št. ... z dne 8. 10. 2010 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Toženi stranki je naložilo, da tožnici v 8 dneh povrne stroške postopka v znesku 223,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine in sicer dne 22. 9. 2010. Tožena stranka je zahtevo zavrgla z utemeljitvijo, da je bilo o odmeri že pravnomočno odločeno. V nadaljevanju pa je ugotovilo, da tožena stranka o obnovi postopka še ni odločala, čeprav je iz listinske dokumentacije razvidno, da je bil predlog za obnovo postopka že zavržen z odločbo št. ... z dne 20. 11. 2007. Gre za zmotno ugotovljeno dejansko stanje, saj je bila tožničina zahteva z dne 22. 9. 2010 jasna in nedvoumna. S tem, ko sodišče tožničine zahteve z dne 22. 9. 2010 ni obravnavalo kot zahtevo za ponovno odmero pokojnine, je kršilo tudi določbo 1. odst. 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004). Obseg odločanja je namreč določen z odločbo z dne 19. 11. 2010. Sodišče je z izpodbijano sodbo preseglo okvir odločanja. Tudi tožbeni zahtevek je tožnica jasno postavila. Zahtevala je odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke, ter ponovno odmero pokojnine. Sodišče pa je toženi stranki naložilo, da odloči o nečem, kar tožnica ni zahtevala. S tem je prekoračilo tožbeni zahtevek in je že zaradi tega takšna sodba nepravilna. Ravnanje sodišča pa pomeni tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je kršilo načelo dispozitivnosti oziroma načelo vezanosti na zahtevek iz 2. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in s tem storilo tudi relativno bistveno kršitev določb postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP. V konkretnem primeru je bilo o tožničini starostni pokojnini že pravnomočno odločeno z odločbo št. ... z dne 23. 1. 2006. To pomeni, da je bila v sporni zadevi glede zahteve za novo odmero pokojnine izkazana situacija iz 4. točke 1. odst. 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). Tožena stranka zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi, ko je sporna odmera že pravnomočno priznane in odmerjene pokojnine z upoštevanjem naknadno ugotovljenih plač, izplačanih v letu 1992 v vrednostnih papirjih upoštevaje določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), je pritožbeno sodišče že odločilo in sicer je s sodbo opr. št. Psp 429/2012 z dne 31. 1. 2013 pritožbi tožene stranke ugodilo ter tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke ter, da se toženi stranki naloži izdajo nove odločbe o odmeri starostne pokojnine, zavrnilo. Takšno odločitev je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. VIII Ips 123/2013 z dne 30. 9. 2013. 5. V postopku, ki ga je začela tožnica z vloženo ustavno pritožbo, pa je Ustavno sodišče RS z odločbo št. Up - 984/13-10 z dne 27. 5. 2015 odločilo, da je bil ZPIZ-1 v neskladju z ustavo RS. Ker sta sodba Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 123/2013 z dne 30. 9. 2013 in sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 429/2012 z dne 31. 1. 2013 temeljili na ureditvi, ki je bila v neskladju z 2. odstavkom 14. člena Ustave RS, je ugodilo ustavni pritožbi in obe citirani sodbi razveljavilo ter zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo odločanje. Odločilo je tudi, da pritožnica sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

6. Ustavno sodišče je ugotovilo, da ZPIZ-1 ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva, kot ga je urejal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami) in kot ga ponovno ureja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami) v določbi 183. člena. Zato v primerih, ko je bilo o pravici do pokojnine dokončno oziroma pravnomočno odločeno pred začetkom učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča opr. št. U-I-392/98, ni bilo mogoče zahtevati ponovne odmere pokojnine in odpravo morebitnih prikrajšanj, ki so nastala zaradi uporabe 4. alineje 46. člena ZPIZ/92. Z odločbo št. U-I-392/98 je namreč Ustavno sodišče odločilo, da je 4. alineja 46. člena ZPIZ/92 v delu, ki kljub plačanim prispevkom za obvezno pokojninsko zavarovanje ni dovoljevala upoštevanja plač, ki so bile izplačane iz naslova delnic za notranji odkup v pokojninsko osnovo, protiustavna. Zavarovanci, pri katerih so v času veljavnosti ZPIZ-1 nastale okoliščine (v obravnavanem primeru je to odločba Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-392/98), ki bi lahko v času veljavnosti ZPIZ/92 ali v času veljavnosti ZPIZ-2 uporabili posebna izredna pravna sredstva, so v neenakem položaju z drugimi zavarovanci. Tem zavarovancem ni bila dana možnost doseči ponovno odločanje o njihovi dokončno in pravnomočno priznani in odmerjeni pravici. Ker po stališču Ustavnega sodišča za njihovo neenako obravnavanje ni razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari, je ugotovilo, da je bil ZPIZ-1 v neskladju z 2. odstavkom 14. člena Ustave RS.

7. Ustavno sodišče pa ni zgolj ugotovilo neskladnosti ZPIZ-1 z Ustavo RS, ampak je naložilo Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, da mora v roku 60 dni po objavi te odločbe v Uradnem listu RS, ponovno odmeriti pokojnino zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopku revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ/92. Odločbo o ponovni odmeri pokojnine mora izdati v postopku z izrednim pravdnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz 1. odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine. Pri tem je določil tudi, od kdaj takšna odločba v posameznih primerih oziroma pravnih situacijah učinkuje.

8. Glede na citirano ustavno odločbo je odločitev tožene stranke z izpodbijanima upravnima aktoma, ko je tožničino zahtevo za ponovno odmero pokojnine zavrgla, ne da bi zadevo obravnavala po vsebini in ponovno odmerila starostno pokojnino na podlagi podatkov o plačah, ko so ji bile naknadno sporočene na obrazcih M4/M8 za leto 1992, nepravilna. Tožnica je že v predsodnem postopku predložila zapisnik o opravljeni reviziji z dne 4. 2. 2009 v podjetju A. ter fotokopijo obrazca M4/M8, iz katerega je razvidna njena plača za leto 1992. Iz zapisnika revizorja izhaja, da so bili zneski vplačani v obliki obveznic ter razdeljeni delavcem v skladu z osnovami in merili za delitev sredstev za plače ter, da se zato zavarovancem upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove. Gre torej za izplačila, ki imajo naravo plač in so vštevna v pokojninsko osnovo.

9. Glede na navedeno ter upoštevaje že citirano odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-984/13-10 z dne 27. 5. 2015, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ko je odpravilo odločbo št. ... z dne 19. 11. 2010 in sklep št. ... z dne 8. 10. 2010. Z navedenim sklepom je namreč tožena stranka odločila, da se zahteva za ponovno odmero starostne pokojnine zavrže. Sodišče je tudi pravilno zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Pri tem ni bistveno, da se je sodišče postavilo na stališče, da bi morala tožena stranka zadevo obravnavati kot predlog za obnovo postopka. Tožnica je namreč uveljavljala novo odmero pokojnine. Za novo odmero pokojnine pa ni imela učinkovitega pravnega sredstva. Upoštevaje odločitev Ustavnega sodišča je potrebno zavarovancem omogočiti, da novo odmero pokojnine uveljavljajo na način, kot to v 183. členu omogoča ZPIZ-2. Tožena stranka bo tako v novem postopku upoštevala odločitev Ustavnega sodišča(1) ter tožnici na novo odmerila starostno pokojnino z upoštevanjem plač, izplačanih v letu 1992 iz naslova vrednostnih papirjev. Pritožbeno sodišče je enako stališče zavzelo že v drugi zadevi(2).

10. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere skladno z 2. odstavkom 250. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

11. Sodišče je glede priglašenih revizijskih stroškov skladno z določbo 154. člena in 155. člena ZPP ter Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/08) tožnici priznalo stroške revizije v višini 362,40 EUR in jih v plačilo naložilo toženi stranki. Znesek predstavlja nagrado za postopek za revizijo po tar. št. 3300 v višini 282,00 EUR, 20,00 EUR za materialne stroške po tarifni številki 6002 ter pripadajoči DDV. Navedeni znesek je dolžna tožena stranka tožnici plačati v roku 15 dni, v primeru zamude pa plačati tudi zakonske zamudne obresti.

(1) Glej U-I-239/14, UP - 1169/12

(2) Glej Psp 210/2015 z dne 7. 5. 2015