Jedro

Presoja izpolnjevanja pogojev dedičev za prevzem zaščitene kmetije.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sklepom ugotovilo obseg premoženja, zakonite dediče in premoženje zapustnika, ki ga predstavljajo premičnine in nepremičnine zaščitene kmetije, in kot dediča drugega dednega reda in prevzemnika zaščitene kmetije določilo zap. brata I.S. Zoper navedeni sklep vlagajo pritožbo dediči T.S., F.U. in A.K. Dedič T.S. v pritožbi, ki jo vlaga po pooblaščencu, uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi ter sklep spremeni in njega določi za prevzemnika zaščitene kmetije. Sklicuje se na okoliščino, da je postavljeni prevzemnik dedič I.S. invalid prve kategorije in kot takšen popolnoma nezmožen za vsakršno delo, kar izhaja iz izvedenskega mnenja na podlagi pregleda z dne 21.8.1994. Po določbi 11. člena ZGKG se oseba, ki bi sicer imela prednost do dedovanja po 7. členu ZDKG, lahko izključi iz prevzema zaščitene kmetije, če je zaradi telesne okvare očitno nesposobna za trajno gospodarjenje z zaščiteno kmetijo. Po tretji alineji 7. člena se kot dediči zaščitene kmetije izločijo tisti, ki so preskrbljeni, če so v istem dednem redu z dediči, ki niso preskrbljeni. Oba druga dediča pa sta preskrbljena, saj oba prejemata invalidsko pokojnino. Pri pravici do invalidske pokojnine ne gre za socialni transfer, temveč za pravico, ki izhaja iz delovnega razmerja in plačevanja prispevkov v zvezi s tem. I.S. se je usposobil za poklic izven kmetijske dejavnosti (poklicni voznik tovornjaka) in iz tega naslova sedaj prejema pokojnino. Je tudi mlajši. Njegove izjave, da želi prodati kmetijo in kupnino razdeliti med vse dediče, je treba razumeti v kontekstu predhodnih postopkov in kot poskus končati predmetni zapuščinski postopek, ki se vleče že skoraj 15 let. Sicer pa ZDKG v 19. členu na določen način preprečuje možnost prodaje oziroma delitve zaščitene kmetije pred pretekom 10 let po pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Pritožnik vlaga tudi svojo pritožbo. Tudi v tej pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi ter sklep spremeni in njega določi za prevzemnika zaščitene kmetije. Poudarja, da se je sodišče oprlo zgolj na 1. alinejo 7. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev, ostalih alinej 7. člena pa ni uporabilo, kakor tudi ni uporabilo 3. alineje, ki izloča že preskrbljene dediče iz dedovanja zaščitene kmetije. Pritožnik pa je edini nepreskrbljeni dedič in že zato upravičen do dedovanja celotne kmetije. Sodišče ni upoštevalo izključitvenih razlogov iz 11. člena cit. zakona glede dedičev I.S. in F.S., ki sta invalidska upokojenca. Sodnica nepravilno šteje, da invalidska pokojnina ne predstavlja vira dohodka, da gre za socialni transfer. Osebno ni nikoli izjavil, da nima interesa obdelovati kmetije. Dilemo je razčistil z Odgovorom na izjavo dediča I.S. z dne 18.8.2009, ki jo je predložil dne 25.8.2009 z datumom 8.9.2009, v katerem je jasno navedel, da mu Zavod za zaposlovanje zaposlitve ni mogel urediti in ima zato namen se samozaposliti. Zato je njegov interes, da čim prej postane dedič in prevzemnik zaščitene kmetije. Sodnica ga tudi ni vprašala za dodatna pojasnila, namesto tega je zasliševala sinova I.S. Ponudba v letu 2008 tudi ni bila sprejeta in jo sedaj preklicuje. Njegova ponudba je bila zlorabljena s strani dedičev in sodnice. Njemu bi morala I.S. in F.S. izplačati odškodnino, ker sta 15 let nezakonito uporabljala 1/6 pravic na celotnem premoženju, pri čemer je nastala škoda na stanovanjski hiši in gospodarskih poslopjih. Neupravičeno je bila dana prednost I.S., ki je invalid prve kategorije in preskrbljen na drug način, star 66 let, pritožnik pa edini mlad dedič.

Dedinji v pritožbi, s katero uveljavljata prav tako vse pritožbene razloge, poudarjata, da sodišče nima argumenta, da gre za zaščiteno kmetijo. Poudarjata, da 1. člen ZDKG vsebuje le vodila in nikjer ne piše, da se drugi členi ne smejo uporabiti. Če gre za zaščiteno kmetijo, bi moralo sodišče v skladu z določbo 3. člena ugotoviti, koliko ima kmetija živine. Sodišče ni preskrbelo podatkov v smislu 3. odstavka 4. člena ZDKG. Tudi ni podatka, na čigavo ime in priimek se vodi kmetija, saj je lastnik umrl že pred 15 leti. Zahtevata podatke ali kmetija še izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo. Sodišče tudi ni v celoti upoštevalo tretje alineje 7. člena ZDKG in zato predlaga, da sodišče vse izključi iz dedovanja zaščitene kmetije, saj imajo vsi bratje svoje poklice, pritožnici pa nimata poklica. Opozarjata, da je postavljeni dedič invalid I. kategorije. Citirata določbe od 7. do 12. člena ZDKG. Kršene so določbe zakona, ker sta bila zaslišana sinova postavljenega dediča. Ne razumeta, da ne moreta dobiti nujnega deleža. Citirata 14. člen ZDKG, ki naj bi vseboval nekaj drugega kot navaja sodišče. Kmetijo bi morali glede na določbe ZDKG dedovati vsi dediči. Tudi ne obstaja dokument, da gre za zaščiteno kmetijo.

Dedič I. S. odgovarja na pritožbe in predlaga njihovo zavrnitev.

Pritožbe niso utemeljene.

Nosilni argumenti izpodbijanega sklepa, ki predstavljajo razumno in pravilno obrazložen izpodbijani sklep so: - da iz pravnomočne odločbe Upravne enote Ljubljana, Izpostava Vič-Rudnik, št. 330-576/2005-5, z dne 28.9.2005 izhaja, da zapuščina, ki je predmet dedovanja, predstavlja zaščiteno kmetijo; - da je postavljeni dedič I.S. edini izkazal nedvoumno željo in konkretno namero, podkrepljeno tudi s svojim dosedanjim ravnanjem (obdelovanjem kmetijskega posestva), obdelovati kmetijo (1. in 7. člen ZD); - takšne resne namere ni izkazal noben od pritožnikov; T.S. je med postopkom izjavil, da bo če bi bil on določen za prevzemnika, bi kmetijo celo prodal in izkupiček razdelil med vse dediče, pritožnici, predvsem A. K. pa sta med postopkom celo opustili zatrjevanje te namere; - v konkurenci med T.S. in I.S. pa ima prednost I.S. upoštevaje, da že ves čas obdeluje kmetijo klub temu, da je sicer res invalid I. kategorije in na podlagi odločbe proglašen za nesposobnega za vsakršno delo, dejansko pa vendarle opravlja tudi kmetijska opravila, tista, ki jih sam ne zmore, pa organizira tako, da jih opravijo drugi, tudi njegov sin oziroma drugi družinski člani, kar pomeni, da je še naprej sposoben za trajno gospodarjenje z zaščiteno kmetijo.

Nanizane smiselno povzete okoliščine pa predstavljajo ustrezno podlago za pravno pravilen zaključek, da ima absolutno prednost prav postavljeni dedič, ki je edini izrazil resen namen obdelovati kmetijo in je ne drobiti, da je sicer dejansko sposoben izvrševati zakonsko dolžnost trajnega gospodarjenja s kmetijo in zato zanj – kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje - ne velja izločitveni kriterij iz 1. alineje 11. člena ZDKG, pa je kljub odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki ga proglaša za nesposobnega za vsakršno delo, že dokazal z delom na kmetiji oziroma organiziranjem dela na njej. Za razliko od dediča T. S. pri svoji nameri vztraja ves čas, medtem ko je T.S. najprej večkrat izrazil jasno namero, da kmetije ne bo obdeloval, temveč jo bo vsaj delno prodal in izkupiček razdelil med ostale dediče (glej njegove v izpodbijanem sklepu korektno povzete izjave na list. štev. 114, 172, 175, 213 in 223). Njegovo pritožbeno sklicevanje na dopis sodišču z dne 20.1.2010 pomeni le nejasen izraz spreminjanja njegove prejšnje odločitve, saj še vedno ni nedvoumno razvidno ali se namerava zgolj samozaposliti ali pa resno obdelovati kmetijo, tako da tudi pritožbenega sodišča ne prepriča o njegovi pravi nameri obdelovati zaščiteno kmetijo tudi upoštevaje, da šele v pritožbi izrecno preklicuje svojo prvotno izjavo in da se tudi nikoli ni niti poskušal izobraževati za opravljanje kmetijske dejavnosti, kot še izhaja iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Ob povedanem torej ne more niti konkurirati s postavljenim dedičem, presoja njegovih dednih upravičenj zato ne more temeljiti na izločevalni določbi 3. alineje 7. člena ZDKG in se tako izkaže za pravno nepomembno tudi okoliščina, da ima sicer postavljeni dedič za razliko od pritožnika tudi dohodke izven kmetijske dejavnosti (v pritožbi pravilno izpostavljena invalidska pokojnina, ki po stališču pritožbenega sodišča predstavlja vir dohodkov za preživljanje upoštevajoč, da gre za denarna sredstva, ki izhajajo iz pravice pridobljene na podlagi dela, ki ga je prej opravljal postavljeni dedič).

S tem je odgovorjeno na vse pritožbene pomisleke in očitke dediča T.S. delno pa tudi dedinj, pritožbeno sodišče pa v zvezi s pritožbo dedinj še pojasnjuje: Določba 1. člena ZDKG je temeljna določba, ki tudi že ureja vrstni red presojanja izpolnjevanja pogojev posameznih dedičev za prevzem zaščitene kmetije, na podlagi uzakonjenih temeljnih načel in ciljev zakonodajalca – to pa je preprečiti drobitev zaščitenih kmetij in ohranjanje možnosti za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitenih kmetij. To pa seveda avtomatično izloča tiste dediče, ki niti ne izkažejo namena obdelovati kmetijo, temveč težijo k njeni drobitvi in s tem tudi slabitvi opisanih funkcij kmetije(razdelitvi med dediče ali poplačilu iz pridobljene kupnine od prodaje). Ali še drugače povedano: tisti dediči ki ne izpolnjujejo že zahteve tega temeljnega oz. vodilnega zakonskega načela, sploh ne morejo biti podvrženi presoji glede kriterijev, na katere se v pritožbi sklicujeta pritožnici. Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom torej ni spregledalo ostalih določb zakona, temveč se je pravilno ustavilo že pri navedenem prvem kriteriju (načelu) in ugotovilo, da v luči tega kriterija (načela) zgolj postavljeni dedič izpolnjuje pogoje za prevzem kmetije. Za takšni dedinji, ki ne izpolnjujeta vodilnega pogoja, pa je sodišče prve stopnje razen že omenjenega dediča T.S. ocenilo tudi pritožnici na podlagi neizpodbijane ugotovitve, da dedinji nista vztrajali oziroma nista izrazili namere obdelovati zaščitene kmetije. Takšen zaključek je potrjen tudi na podlagi samih navedb v pritožbi, ko se še naprej prvenstveno zavzemata za razdelitev kmetije med vse dediče, kljub temu da ob povedanem postavljeni dedič izpolnjuje pogoje za njen prevzem. Slednja okoliščina pa tudi izključuje uporabo določbe 14. člena ZDKG, torej dedovanje kmetije s strani vseh dedičev, ki pride v poštev le, če noben od dedičev ne izpolnjuje pogojev za dedovanje zaščitene kmetije.

Pravnomočna odločba upravnega organa o razglasitvi kmetije za zaščiteno predstavlja zakonsko podlago za status zaščitene kmetije (1. odstavek 4. člena ZDKG). Če obstaja veljavna odločba, je dedovanje vselej podvrženo pravilom ZDKG o dedovanju zaščitenih kmetij. Takšen pa je torej ob zgoraj navedeni odločbi upravne enote tudi konkretni primer. Zato se pritožnici neutemeljeno sklicujeta tudi na tiste določbe ZDKG, ki opredeljujejo pojem zaščitene kmetije (med drugim tudi v pritožbi zatrjevano zahtevo po dovoljšnjem številu glav živine) in zahteve za določitev kmetije kot zaščitene in ki nadalje nalagajo določene aktivnosti upravnim organom v zvezi z ustrezno registracijo kmetije oz. evidentiranjem imetnikov zaščitene kmetije in spremljanjem izpolnjevanja pogojev za ohranjanje statusa zaščitene kmetije oziroma urejajo pogoje za izbris kmetije kot zaščitene kmetije. Gre za vprašanja upravno pravne narave, ki v zapuščinskem postopku niso pomembna ob obstoju pravnomočne odločbe upravne enote. V pritožbi izpostavljene okoliščine se torej ne ugotavljajo v zapuščinskem postopku, temveč v ustreznih upravnih postopkih. Pomembno je torej zgolj to, da je na dan zaključka zapuščinske obravnave imela predmetna kmetija še vedno status zaščitene kmetije upoštevaje zgoraj navedeno odločbo upravne enote.

Zakaj pritožnicama ne pripada nujni delež, je pravilno odgovorilo sodišče prve stopnje s sklicevanjem na določbo 14. člena ZDKG, po katerem so tudi sestre zapustnika izključene iz kroga dedičev, ki lahko uveljavljajo nujni delež. Pritožnici torej povzemata navedeno zakonsko določbo v nasprotju z njeno vsebino.

Ob povedanem je moralo sodišče druge stopnje zavrniti pritožbo in potrditi izpodbijani sklep (353. člen ZPP).