Jedro

Tožeča stranka nima pravnega interesa za tožbo zaradi ugotovitve ničnosti pogodbe, ker svoje interese lahko zavaruje z dajatveno tožbo. Pravni interes je procesna predpostavka, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se tožba glede primarnega in podrejenega zahtevka zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni zahtevek tožeče stranke, s katerim je le-ta zahtevala ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 29.12.1993, št. 362-708/93, sklenjene med prvo toženo in drugo toženo stranko, katere predmet je bilo trisobno stanovanje v objektu Ulica 8 ..., stoječem na parc. št. 274 k.o. ... Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev lastninske pravice na tem stanovanju ter solastninski delež na skupnih prostorih, delih, objektih in napravah hiše na Ulici 8. V okviru podrejenega zahtevka je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, s katerim je tožeča stranka od drugotožene stranke zahtevala izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo lahko na spornem stanovanju vknjižila etažna lastnina v korist tožeče stranke, sicer bo takšno listino nadomestila pravnomočna sodba. Z izpodbijano sodbo je bilo tožeči stranki naloženo tudi plačilo pravdnih stroškov prvotožene stranke v višini 100.310,00 SIT.

Zoper takšno sodbo se pritožuje tožeča stranka. V naslovu pritožbe je sicer navedeno, da se le-ta vlaga zoper sodbo in sklep, vendar iz nadaljevanja pritožbe nedvomno izhaja, da se tožeča stranka pritožuje le zoper sodbo. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. V pritožbi navaja, da je bila hiša na Ulica 8 vedno v zasebni lastnini, pri čemer so se lastniki tekom časa spreminjali. Tožeča stranka nedvomno ima pravni interes na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe, sklenjene med toženima strankama. Če se pogodba razglasi za nično, se ji tako odvzame vsako vrednost in možnost nadaljnje uporabe, kar je zlasti pomembno zaradi vknjižbe.

Člen 111 Stanovanjskega zakona je namreč prisilni predpis, ki točno določa, katera stanovanja se lahko prodajo. Pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom, pa je po 1. odst. 103. čl. ZOR nična.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu zadeve po uradni dolžnosti (čl. 365 ZPP) ugotovilo, da za obravnavanje predmetne tožbe glede primarnega zahtevka, s katerim tožeča stranka zahteva ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 29.12.1993, manjka ena temeljnih procesnih predpostavk za ugotovitveno tožbo - pravni interes. Tožeča stranka bi morala namreč izkazati, da se zaradi ravnanja toženih strank glede svojega pravnega položaja nahaja v negotovosti, s sodbo pa bo ta negotovost odstranjena oziroma, da ima pravno korist ugotovitveno tožbo. Kot je že ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, je bil predmet prodajne pogodbe med prvo toženo in drugo toženo stranko trisobno stanovanje v hiši na Ulica 8 v Ljubljani. Ta objekt sicer še ni vpisan v zemljiško knjigo, vendar pa iz izpiska iz zemljiške knjige za vl. št. 718 k.o. ... izhaja, da ima na stavbišču, ki je bilo ob vložitvi tožbe še družbena lastnina, pravico uporabe tožeča stranka. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je torej šlo za prodajo tuje nepremičnine, ki pa na pravni položaj lastnika nepremičnine oziroma v tem primeru imetnika pravice uporabe, razen morda izgube posesti, ne vpliva. Svoj pravni položaj si tožeča stranka lahko zavaruje z lastninsko tožbo na podlagi 37. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80, 36/90 - v nadaljevanju ZTLR), ki je po svoji naravi dajatvena tožba in s katero lastnik zahteva vrnitev nepremičnine od novega posestnika.

Pravni položaj tožeče stranke se torej z ugotovitvijo ničnosti sporne prodajne pogodbe ne bi v ničemer spremenil, zato je tožba na ugotovitev ničnosti zaradi pomanjkanja pravne koristi nedopustna (čl. 187/2 ZPP).

Tožeča stranka prav tako nima pravnega interesa za tožbo na ugotovitev lastninske pravice na spornem stanovanju. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, je z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS št. 44/97 - ZLNDL), ki je začel veljati 25.7.1997, tožeča stranka v skladu s 1. odst. 3. člena in 7. člena tega zakona postala lastnica celotne nepremičnine pod vl. št. 718 k.o. ... Tako je odpadel pravni interes za ugotovitev lastninske pravice. Ta mora obstajati tudi še na koncu glavne obravnave. Prav tako tožeča stranka nima nobenega pravnega interesa zahtevati izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi se vpisala kot lastnica v zemljiško knjigo. Po svoji naravi predstavlja ta del dajatveno tožbo, pri kateri je pravni interes prav tako procesna predpostavka, le da se za razliko od ugotovitvene tožbe predpostavlja in ga ni potrebno posebej dokazovati. V konkretnem primeru pa tožeča stranka pravnega interesa zahtevati izstavitev zemljiškoknjižne listine od drugotožene stranke sploh nima, saj ji že sam zakon (2. odst. 3. čl. ZLNDL) daje pravico, da se kot lastnik nepremičnine vpiše v zemljiško knjigo.

Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da tožeča stranka za tožbo tako glede primarnega kot tudi podrejenega zahtevka nima pravnega interesa, zato je meritorno obravnavanje takšne tožbe nedopustno.

Pravni interes je procesna predpostavka, na katero je dolžno paziti sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka. V konkretnem primeru bi moralo tožbo zavreči že sodišče prve stopnje po 2. odst. 288. čl. ZPP. Ker tega ni storilo, je to storilo sodišče druge stopnje in je zato sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo glede obeh zahtevkov zavrglo (čl. 354/2 ZPP v zvezi s čl. 288/2 ZPP). Čeprav je tožbo zavrglo, je pritožbeno sodišče štelo, da je pritožbi ugodeno, ker je zavrženje tožbe za tožečo stranko ugodnejše kot zavrnitev zahtevka. Ker tožeča stranka v pravdi ni uspela je bilo treba potrditi odločitev o stroških v odločbi sodišča prve stopnje.