Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da narava tožnikovega dela ni onemogočala odmora; do prehodov meje ni prihajalo ves čas in je lahko v tem vmesnem času koristil odmor; če bi bil odmor prekinjen (na prehodu je bila spuščena zapornica), bi ga lahko koristil v več delih. Sodna praksa je že zavzela stališče, da je odmor lahko omogočen na tak način.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev sklepa toženke št. ... z dne 12. 9. 2019 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 4. 12. 2019, zahtevek za obračun mesečnih bruto zneskov za obdobje od januarja 2015 do novembra 2018 v višini, ki je razvidna iz izreka sodbe, plačilo davkov in prispevkov od teh zneskov, izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v prihodnjem mesecu do plačila ter plačilo stroškov predpravdnega postopka (točka I izreka). V delu zahtevka za obračun in plačilo zneska v višini 797,47 EUR je postopek ustavilo (točka II izreka). Tožniku je v plačilo naložilo pravdne stroške postopka toženke v višini 550,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila in odločilo, da svoje pravdne stroške krije sam (točka III izreka).

2. Zoper sodbo (točki I in III izreka) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi se sklicuje na Direktivo 2003/88/ES (v nadaljevanju: Direktiva) in Razlagalno sporočilo o Direktivi 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa z dne 24. 5. 2017. Navaja, da upoštevaje tudi sodno prakso Sodišča EU intenzivnost dela ni bistvena pri presoji, ali je delavcu omogočen odmor. Tožnik je moral biti v spornem obdobju na delovnem mestu, opravljal je delo. Ves čas se šteje za (efektivni) delovni čas. Ko ni opravljal mejnih kontrol, je nadzoroval mejni prehod. Izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse v zadevi Pdp 200/2022. Odmor se enači s "počitkom" in ne "delovnim časom", kot takšnega so ga dolžna upoštevati tudi slovenska sodišča. Gre za pojma prava skupnosti, ki ju je v vseh državah članicah treba tolmačiti glede na objektivne značilnosti, ob upoštevanju sistema in namena Direktive, da se zagotovi njena enotna uporaba. Med seboj se izključujeta. Vmesne kategorije ni (sodba SEU C-344/19). Dejstvo, da se odmor všteva v delovni čas in je plačan, ne vpliva na s tem povezane pravice delavcev do regeneracije in počitka. Pojem "efektivni delovni čas" je enak pojmu "delovni čas" po Direktivi. Dejstvo, da ZDR-1 čas odmora všteva v delovni čas, ne pomeni, da je njegova opredelitev drugačna od tiste po Direktivi. Tozadevna stališča Vrhovnega sodišča RS (sklep VIII Ips 54/2021) niso pravilna. Vrhovno sodišče RS ne sme tolmačiti pojmov prava skupnosti, ampak mora glede na primarnost prava EU postaviti predhodno vprašanje. Sicer je podana kršitev prava skupnosti (C-416/17), poseženo je v ustavno pravico do sodnega varstva. V sklepu VIII DoR 74/2022 je Vrhovno sodišče RS potrdilo, da se "odmor" enači s pojmom "počitek". Sodišče prve stopnje je neutemeljeno sledilo stališčem v zadevi VIII Ips 54/2021 in ugotavljalo, kakšna je bila intenzivnost tožnikovega dela. Upoštevalo je le obremenjenost mejnih prehodov, ne pa drugega dela, ki ga je tožnik opravljal. Opazovanje je temeljna naloga policistov, kar so potrdile priče. Tožnik jo mora izvajati tudi izven delovnega časa. Nikoli mu ni bilo izdano navodilo, da lahko izvajanje temeljne naloge, opazovanje, opusti. Ves čas je bil v stanju pozornosti, delodajalcu je bil na razpolago. V primeru naloge je bil odzivni čas takoj. Skladno s sodno prakso Sodišča EU se ta čas šteje za delovni čas (C-107/19). V letu 2010 je bilo izdano navodilo, da se za čas odmora zagotovi zamenjava. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da so na MP A. v dnevni izmeni prisotni trije policisti. Drugače sta izpovedala B. B. in tožnik. Trditveno in dokazno breme, da jih je bilo dovolj, da bi tožniku bil omogočen odmor, je bilo na toženki. Tega MP niso večinoma uporabljali obmejni prebivalci. Glede na promet je bilo mejnih kontrol toliko, da je tožnik ves čas opravljal delo (59,3 minute v eni uri oziroma še več). Od leta 2018 toženka policistom na mejnih prehodih zagotavlja zamenjavo, kar potrjuje dejstvo, da jim sicer odmor ni omogočen. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da tožnik ni dokazal škode. Škoda je na premoženjskem področju, in sicer je opravil več dela, kot bi ga, če bi mu toženka omogočila odmor. Za to delo ni prejel plačila. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, skupaj s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tiste, ki jih uveljavlja pritožba – kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče je izvedene dokaze vestno in skrbno ocenilo, vsakega posebej in vse skupaj. Na podlagi uspeha celotnega postopka je pravilno ocenilo, katera dejstva šteje za dokazana, pri čemer dokazna ocena ni le formalno, ampak tudi vsebinsko pravilna. Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

5. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zahtevkom tožnika, ki se nanaša na neizkoriščeni odmor med delovnim časom v času zaposlitve pri toženki kot višji policist na Postaji mejne policije (PMP) C., kjer je opravljal dela in naloge mejne kontrole, med drugim na mejnih prehodih za mednarodni promet (MP) A. in D. ter mejnih prehodih za obmejni promet (MPOP) E., F. in G., pravilno izhajalo iz določb 154. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) in 18. člena Kolektivne pogodbe za policiste (KPP; Ur. l. RS, št. 41/2012 s spremembami), ki urejata pravico do odmora. Pri tem je pravilno upoštevalo sprejeto sodno prakso, predvsem Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Ips 54/2021 z dne 1. 2. 2022. Pritožba v večji meri nasprotuje stališčem, kot bi izhajala iz navedenega sklepa, in Vrhovnemu sodišču RS očita, da ni postavilo predhodnega vprašanja Sodišču EU, kar ne sodi v okvir tega spora. Stališča Vrhovnega sodišča RS razume zmotno, saj v citiranem sklepu, izdanem v primerljivi zadevi, kot je tožnikova, odmora ni umestilo v delovni čas oziroma "vmesno kategorijo" med počitkom in delovnim časom. Kot je dodatno pojasnilo v sklepu VIII DoR 74/2021 z dne 15. 9. 2022, navedbe o umeščenosti odmora (počitek ali delovni čas) zgrešijo bistvo zadeve, ki je v vprašanju, ali delovni proces (narava in intenzivnost dela) omogoča realizacijo odmora (v primeru, kot je tožnikov, ko mu zamenjava ni zagotovljena; tožnik v zvezi s tem zmotno meni, da bi mu bil odmor omogočen le v primeru zamenjave; drugačno stališče je Vrhovno sodišče RS sprejelo tudi v sklepu VIII Ips 35/2021 z dne 10. 3. 2022).

6. Zadevi Sodišča EU C-107/2019 in C-344/19, na kateri se sklicuje tožnik v pritožbi, za konkretni spor nista uporabljivi; v prvi navedeni zadevi je šlo za vprašanje, ali je odmor delovni čas, če mora biti delavec v dveh minutah pripravljen na intervencijo, v drugi navedeni zadevi pa za vprašanje, ali pripravljenost za delo oziroma razpoložljivost za delo šteje v delovni čas.

7. Tožnik neutemeljeno opozarja na sodbo in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 200/2022 z dne 5. 5. 2022 (ponovljeno sojenje po razveljavitvenem sklepu VS RS VIII Ips 35/2021 z dne 10. 3. 2022), s katero je bila potrjena prvostopenjska odločitev, da je delavka upravičena do plačila odškodnine za neizkoriščeni odmor. Dejanska situacija v tej zadevi je bila drugačna od obravnavane. Delavka je bila zaposlena na delovnem mestu višja kriminalistka specialistka v Generalni policijski upravi, upravi H., sektorju I., oddelku J. Njeno delo je bilo spremljanje stanja na več monitorjih, ki so prikazovali videonadzor objekta, torej stalni nadzor nad dogajanjem v objektu in okolici objekta ter takojšnje ukrepanje v primeru, če bi opazila prisotnost kakšnega človeka ali poskusa vloma v objekt. Alarmi, s katerimi so bili varovani objekti v času prisotnosti delavke, niso bili vključeni. Ker je bilo treba odreagirati nemudoma, se posnetki videonadzora niso gledali za nazaj. Delavka je morala imeti pri sebi ves čas mobilni telefon, na katerega je bil vezan stacionarni telefon, da je lahko nemudoma odgovorila na nujne klice. V nočni izmeni zamenjave za čas odmora ni imela, odmor pa ji zaradi opisane narave dela ni bil omogočen.

8. Narava dela tožnika je bila po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje bistveno drugačna od zgoraj opisane in mu po pravilni presoji sodišča prve stopnje ni onemogočala odmora, in sicer ne glede na v pritožbi večkrat poudarjeno dejstvo, da mu toženka zamenjave ni zagotovila. Ker tako zamenjava ni bistvena, se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da jo od leta 2018 toženka policistom na mejnih prehodih zagotavlja.

9. V zvezi z delom na MP A. v dnevni izmeni je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so bili takrat praviloma prisotni trije policisti (kar pomeni, da je bil omogočen odmor, saj je eden lahko delal na vstopni, drugi na izstopni kontroli, tretji pa je koristil odmor), saj so tako izpovedale priče K. K. in L. L., vodji izmene, M. M., pomočnik komandirja, ter N. N., komandir PMP C. Izpoved tožnika in B. B., ki jo poudarja v pritožbi, da sta bila praviloma policista dva, je ostala osamljena. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov (izpovedi K. K., L. L., M. M., N. N.) pravilno ugotovilo število policistov na MP A. (praviloma trije), s čimer je štelo toženkine navedbe za dokazane; drugačno dejstvo, da je bilo policistov manj (in katere dni), bi moral navesti in dokazati tožnik.

10. Dejstvo, ki ga poudarja tožnik v pritožbi, da MP A. niso večinoma uporabljali obmejni prebivalci, je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Kljub temu je pravilno štelo, da tudi delo na tem mejnem prehodu, ki je bil od vseh, za katere tožnik zatrjuje neizkoriščeni odmor, najbolj obremenjen, omogočalo izrabo odmora, in sicer zaradi sledečega: glede vozil in oseb, ki so lahko prečkale mejni prehod, predvsem pa zaradi nizke intenzivnosti prehodov v nočni izmeni. O tem sta izpovedala M. M. in N. N., sodišče prve stopnje je njunim izpovedim utemeljeno sledilo. V zvezi z intenzivnostjo prehodov tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja njihovo povprečno število (najmanj obremenjeni meseci) in tako opredeli, da je ves čas opravljal delo (59,3 minute v eni uri oziroma še več). To bi bilo bistveno le v primeru, če bi bili prehodi enakomerno razporejeni med dnevno in nočno izmeno, kar pa, kot že navedeno, po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje niso bili.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da narava tožnikovega dela ni onemogočala odmora; do prehodov meje ni prihajalo ves čas in je lahko v tem vmesnem času koristil odmor; če bi bil odmor prekinjen (na prehodu je bila spuščena zapornica), bi ga lahko koristil v več delih. Sodna praksa je že zavzela stališče, da je odmor lahko omogočen na tak način (sodba IV Ips 87/2009 z dne 8. 7. 2010).

12. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje pri intenzivnosti dela tožnika (poleg opravljanja mejnih kontrol) ni ustrezno upoštevalo drugega dela, ki ga je opravljal, predvsem opazovanja, niso utemeljene. V zvezi s tem je pravilno ugotovilo, kot poudarja sam tožnik, da je moral policist na mejnem prehodu opazovati njegovo območje. Upoštevaje, da je bilo navedeno pomembno zaradi preprečevanja in odkrivanja kaznivih dejanj in prekrškov, do katerih je prihajalo redko (iz izpovedi N. N. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni bilo niti enega primera nedovoljenega prehoda meje, ki bi ga policisti zaznali), in da tožnik tudi v času, ko je opravljal mejne kontrole, ni hkrati opazoval območja mejnega prehoda, je pravilno štelo, da to ni bilo takšno delo, ki bi ga moral tožnik opravljati ves čas; da ga je torej lahko opustil v času odmora. V zvezi s tem tožnik v pritožbi neutemeljeno poudarja, da mu nikoli ni bilo izdano navodilo, da lahko opazovanje opusti, saj se za vsako delo, ki ga delavec opravi ali ne opravi, ne zahteva izrecnega navodila. Glede na redkost ravnanj (kazniva dejanja in prekrški; nedovoljeni prehodi meje), v zvezi s katerimi je bilo opazovanje območja mejnega prehoda, tožnik neutemeljeno v pritožbi poudarja, da je bil odzivni čas takoj; poleg odzivnega časa je prav pogostost ravnanj, ki zahtevajo delo, za presojo, ali je delavcu odmor omogočen, bistvenega pomena.

13. Sodišče prve stopnje je zahtevek za plačilo odškodnine za neizkoriščeni odmor zaradi neobstoja protipravnega ravnanja toženke (onemogočanja odmora; opravljanje dela v času odmora) utemeljeno zavrnilo. Glede na navedeno je po nepotrebnem razlogovalo o "škodi"; pritožbeno sodišče se do s tem povezanih pritožbenih navedb ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP; navedbe, da bi tožnik, če mu odmor ne bi bil omogočen, opravil več dela, za katerega ni prejel plačila).

14. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP, ki ureja načelo uspeha v pravdi).