Jedro

Sodišče prve stopnje je povsem utemeljeno sledilo strokovnim ugotovitvam izvedenca glede ustreznosti tal na mestu padca in pravilno zaključilo, da so konkretna tla tudi v primeru politega manjšega madeža (premera 2 do 3 cm, kot je bilo ugotovljeno) bele kave ali kave s smetano tožnici omogočala varno uporabo pohodne površine.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bilo v času škodnega dogodka pri zavarovancu tožene stranke za čiščenje pohodnih površin na povezovalnem hodniku ustrezno poskrbljeno in v skladu z razumnimi pričakovanji. V konkretnem primeru tožnica ni uspela izkazati takšnih okoliščin, ki bi od tožene stranke terjale tako postroženo skrbnost, ki bi zagotavljala večji ali stalen nadzor čistilke v tem delu term.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki po škodnem dogodku z dne 26. 9. 2010 odškodnino v višini 15.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2011 dalje in ji povrniti stroške tega postopka z istimi obrestmi, ki teko od 16. dneva po prejemu sodbe sodišča prve stopnje, vse naprej do plačila in vse v roku 15 dni in vse na račun tožničine pooblaščenke, da ne bo izvršbe. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti v roku 15 dni 847,94 EUR pravdnih stroškov.

2. Tožeča stranka se je zoper navedeno sodbo pritožila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava, in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je po presoji sodišča uspela dokazati, da je vzrok njenega zdrsa in padca majhen polit madež na tleh od kave ali kave s smetano. V nadaljevanju pritožbe povzema, kaj je zavarovancu tožene stranke očitala, in navaja, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo le pavšalno navedla, da je njen zavarovanec ustrezno in primerno skrbel za čiščenje pohodne površine, zato je kritična površina ob škodnem dogodku bila suha; konkretno je toženka navedla le, da je tožnica padla, ker se je spotaknila na stopnički. V nadaljevanju pa je tožena stranka še navedla, da zavarovanec redno čisti vse talne površine, in vztrajala, da tla niso bila mokra in spolzka, kar je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča, ki je obstoj mokrega mastnega madeža ugotovilo. Tožnica navaja, da je pojasnila, da ne ve, kaj konkretno je bilo polito oziroma za kakšno snov je šlo, primeroma je navedla, da je lahko bila bela kava, kava s smetano ali kakršna koli druga podobna pijača, in da je izpovedala, da je bilo na tleh nekaj mokrega, ker je bilo res spolzko in ji je zdrsnilo, ne ve pa točno, kaj je bilo polito. Tudi nobena od prič, niti tožničina hči niti D. N.- tožničina znanka, ni raziskovala, kaj konkretno je bilo na tleh, sta pa obe potrdili, da je tožnici, ko je sestopila s podesta, zdrsnilo, in da ju nihče od zaposlenih, niti medicinska sestra K. S. ni vprašal, zakaj je tožnica padla. Le D. N. je ljudem, ki so hodili mimo in pogledovali na tleh na pol-ležečo tožnico, glasno rekla, da ji je spodrsnilo in je padla. Da je bilo govora o tem, da je tožnici zdrsnilo, je smiselno potrdila K. S.. Pritožnica povzema tudi njeno izpovedbo in navaja, da je priča glede samega dogodka še povedala, da se je o njem pogovarjala z nekom iz uprave istega ali naslednjega dne, za kasneje pa misli, da več ne, kar potrjuje sklepanje, da je lastnoročen zapis na zapisniku v prilogi B5 (upoštevaje izpovedbo priče, da se ne spomni, da bi se z njo še kdaj kasneje po telefonu kdo pogovarjal v zvezi s tem škodnim dogodkom) narejen precej kasneje (ko je zahtevek že bil vložen) ter ni resničen. Glede na strokovni izvid in mnenje izvedenca gradbene stroke A. V. je tožnici moglo zdrsniti le v primeru, če je na tleh bila polita tekočina, kot je npr.: sok s smetano, nikakor pa ne, če je na tleh bila mokrota zaradi tekočine, kot je voda ali kava s smetano. Zato je logično sklepanje sodišča na podlagi splošnih življenjskih izkušenj, da v takem primeru, če oseba z obuvalom stopi na tak polit, moker madež, pride do izgube stika s podplatom obuvala in talno površino in posledično do zdrsa, v nasprotju z mnenjem izvedenca, katerega sestavni del je tudi meritev, ki jo je napravil mag. S. B. Izvedenec za tak primer pove, da je površina tedaj zelo vama ter zdrs ni mogoč. To daje podlago utemeljenemu sklepanju, da za primer tožničinega zdrsa ni veljalo, da je na tleh bila voda oziroma kava s smetano, ampak tekočina lastnosti, kot je sok s smetano, saj drugače pogojev za zdrs tožnice ne bi bilo. Sodišče je samo ugotovilo, da je tožnici zdrsnilo, kar daje sklep, da je šlo za "zdrsljivo" tekočino, kar za primer vode oziroma kave s smetano ne velja. Torej je šlo za tekočino, na kateri drsi in so tla zato tedaj nevarna. Končno v mnenju ni zaslediti podlage zaključku v 22. točki obrazložitve, da pri stopanju na mokro površino prihaja do izgube stika med podplatom in talno površino, kar bi pomenilo po mnenju pritožbe nastanek vodnega čepa oziroma "akvaplaninga", ki je značilen pojav pri hitri vožnji po mokrem cestišču, v posledici česar pride do nenadne izgube talnega oprijema avtomobilskih pnevmatik s cestiščem. Pritožba lahko le laično meni, da tožnica, ko je stopila, le ni imela take hitrosti gibanja, da bi opisani pojav nastal, je pa z izvedencem dokazala, da je do zdrsa prišlo, ker je stopila na zdrsljivo tekočino. Tožeča stranka je podala primemo trditveno podlago oziroma je šele z izvedencem "zvedela", kaj je moglo biti na tleh. Tožnica seveda prej ni mogla vedeti, za kakšno snov bi lahko šlo, ter je lahko le ugibala, glede na to, da se v prostorih (galerija z mizami in stoli), kjer je padla, strežejo oziroma uživajo različne pijače, ki se prinašajo iz lokala oziroma kavarne spodaj. V primeru, da gre za sok s smetano, so tla tedaj, kot ugotavlja sodišče, nevarna, saj postanejo spolzka in zdrsljiva. Tožnica, ki vključno s pričama ni raziskovala, kaj je bilo na tleh, ni mogla podati drugih navedb kot to, da ji je na spolzkem spodrsnilo in da točno ne ve, za kakšen moker madež je šlo. Primeroma je navedla pijačo, ki bi lahko bila na tleh, ter je šele po izvedbi dokaza z izvedencem gradbene stoke mogla natančneje navesti, da je šlo za pijačo podobnih lastnosti kot je sok s smetano. Izhajajoč iz okoliščine, da sta obe priči potrdili tožničino izpovedbo in navedbo o zdrsu, je logičen zaključek glede na izvid in mnenje izvedenca, da je potem šlo za tekočino, ki drsi. Tožnici kot laiku prej ni moglo biti poznano, katera tekočina je zdrs povzročila, saj ga voda ali kava s smetano, kot to ugotavlja izvedenec, ni mogla. Pretirana je zahteva sodišča, da bi tožnica kot laik bila dolžna oziroma morala vedeti, za kakšne vrste tekočino je šlo. Tožnica ni širila trditvene podlage, saj je navajala, da ji je "zdrsnilo zaradi polite tekočine", kar sok s smetano tudi je. V kolikor je sodišče tedaj ocenilo, da bi bila dolžna navesti celo paleto zdrsljivih tekočin, je načelo materialnega procesnega vodstva temelj, ki je od sodišča tedaj terjalo tak poziv, pri čemer tudi tedaj tožnica ne bi bila sposobna navesti konkretne tekočine - snovi, ampak bi lahko le ugibala in navajala "na pamet". Fotografije z ogleda, ki jih je napravil izvedenec, potrjujejo tekočino, o kateri sta izpovedali priči oziroma obstoj takega mokrega mastnega madeža, zdrs je smiselno potrdila tudi K. S. Tožnica nadalje trdi, da OSHA standard ne predstavlja pravne podlage oziroma pravnega pravila, na podlagi katerega bi bilo mogoče presojati pohodno površino kot nevarno, dokaj varno oziroma zelo varno, ker v pravni red Republike Slovenije ta standard ni prenesen in ne predstavlja pozitivnega prava. Zato je za vprašanje odškodninske odgovornosti neuporaben. V kolikor se standardu sledi, pa smer meritve drsnosti, torej v smeri, kot je tožnici zdrsnilo, pokaže koeficient drsnosti 0,47 (mokra tla - kava s smetano), kar je že nevarno, ter o tej meritvi sodba nima razlogov. Očitno je, da v tedaj eni smeri drsi "nevarno" ter v kolikor se upošteva povprečje vseh štirih meritev se s tem "sanira" nevarna smer drsenja. Tožnica tudi meni, da toženka ni uspela dokazati ustrezne skrbnosti pri čiščenju na območju padca, ki predstavlja galerijo, kamor nesporno obiskovalci nosijo pijačo, prav tako tudi ne izvrševanja sprotnih kontrol. Tožena stranka ni predložila nobene listine, iz katere bi izhajalo, da je šlo za takšno čiščenje, kot ga je zatrjevala toženka, in da se je dejansko izvajalo. Plana čiščenja, ki bi ga bilo mogoče preveriti, ni predložila. Toženka je navedla, da v kolikor bi zavarovanca kateri od gostov obvestil na karkoli politega, bi čistilka opravila še dodatno čiščenje, kar utemeljuje, da se je zavarovanec predvsem zanašal na obvestila gostov, namesto da bi izvajal redne kontrole, ki listinsko niso izkazane, razen da je o njih povedala čistilka I. Š., ki je še povedala, da je tudi bilo kdaj na kritičnem hodniku mokro in da so si na galerijo obiskovalci nosili pijačo, tja so jo stregli tudi iz spodnje kavarne. Tožena stranka konkretno ni navedla, koliko čistilk je v času padca čistilo obravnavo območje. Izpovedba I. Š. pa ne more nadomeščati ustrezne trditvene podlage. Končno ta priča niti ni potrdila, da je v kritičnem času hodnik čistila, kot je to navajala toženka, zato s to pričo ni dokazala izvajanja čiščenja v času tožničinega poškodovanja. Izpovedba hotelske gospodinje M. V. o frekvenci čiščenja presega navedbo tožene stranke o pogostosti čiščenja. Tudi ni zanemariti, da sta slednji priči z zavarovancem povezani ter kot takratni zaposleni prav gotovo nimata interesa, da bi zavarovanca zadevala kakršnakoli odgovornost za tožničino škodo. Verodostojnost te priče omaje njena izpovedba o tem, da v času obiskov ferkvenca čiščenja ni bila drugačna ali povečana, ker obiski naj ne bi terjali kakšnega večjega čiščenja in niso vplivali na snažnost, kar je v nasprotju s splošnim izkustvom in logičnim sklepanjem o nasprotnem, ko je jasno, da večje število ljubi (nujno) pomeni tudi večji vpliv na snažnost, kar ne more biti sporno. Izpovedba I. Š. o tem, da je zjutraj z miz galerije pospravljala še kakšne lončke od vode in kaj podobnega, le kaže, da čiščenje tudi ni bilo tako "sprotno", da bi se za obiskovalci kontinuirano in redno čistilo. Nenazadnje je iz izpovedbe M. V., da so čistilke ves čas delale, saj so bile polno zaposlene, jasno, da ena čistilka (na dan tožničine poškodbe je po navedbah toženke čistila I. Š.) ni mogla dosegati ustreznega standarda pri čiščenju na območju padca. Izpovedbi obeh prič tožene stranke ne utemeljujejo zaključka, da je bilo v času škodnega dogodka pri zavarovancu tožene stranke za čiščenje pohodnih površin na povezovalnem hodniku ustrezno poskrbljeno in v skladu z razumnimi pričakovanji, ob tem da sodba ne pojasnjuje ustrezne skrbi in razumnega pričakovanja. Hipoteza sodišča, da je madež lahko nastal tudi tako, da je neposredno pred tožnico in po tistem, ko so bila tla očiščena (o tem ni ne navedbe ali dokaza), nekdo (ali obiskovalec ali gost term) polil kavo ali kavo s smetano, pa tega ni nihče opazil, niti ni o tem opozoril koga od zaposlenih pri zavarovancu tožene stranke, niti ne predstavlja trditve toženke. Tudi ne drži, da tožnica ni izkazala okoliščin, ki bi terjale postroženo skrbnost ter dolžnost zagotavljanja večjega ali stalnega nadzora čistilke v tem delu term. Očitek, da ni bilo opozorjeno na spolzko in mokro površino, je glede na izpovedbo čistilke I. Š. (ta je povedala, da so po tem hodniku hodili kopalci iz bazena in je bilo kdaj tudi kaj mokro in je bilo potrebno pobrisati, lahko pa da je tudi kdo kaj polil in je bilo potrebno prav tako čiščenje) v celoti utemeljen. V kolikor bi tla bila vzdrževana tako, da bi predstavljala varno površino, tožnica ne bi mogla zdrsniti in v nadaljevanju pasti ter se poškodovati. Glede velikosti madeža je potrebno poleg tega, da se z njim nihče ni ukvarjal, upoštevati tudi to, da je bil podrsan oziroma razmazan, ko je tožnica po njem podrsala, in je v tej zvezi ugotovitev sodišča, da je šlo za madež tekočine v obsegu 2-3 cm nepopolna. Tožničine trditve o padcu, torej glede na vzrok oziroma mehanizem poškodovanja, so potrjene še z izvedenskim mnenjem izvedenca medicinske stroke dr. P. K., da splošno zdravstveno stanje ni zvezno s padcem tožnice, ampak je vzrok v zdrsu. Izvedenec gradbene stroke pa je potrdil, da v primeru obstoja mokrega madeža tla več ne zagotavljajo varne površine, da pride do zdrsa, tega sta ga priči zaznali in potrdili, kar utemeljuje, da je tožnica dokazala obstoj zdrsljivega madeža ter stanja, ko so tla postala nevarna, torej škodnega vzroka, za obstoj katerega je odgovoren zavarovanec tožene stranke. Sodba tudi nima razlogov, v čem je tožnica obremenjena, da bi sama nosila nastalo škodljivo posledico, ob tem da je dokazni postopek pokazal in utemeljil, da je za nastalo škodo v ničemer ni mogoče bremeniti. Glede na obrazloženo tožeča stranka predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku po temelju v celoti ugodi ter zadevo vrne v nadaljnje odločanje po višini.

3. Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo, potem ko je zaključilo, da tožnica ni uspela dokazati očitanih opustitev dolžnega ravnanja zavarovanca tožene stranke in s tem protipravnosti kot prve predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti, in da tudi ni podana objektivna odgovornost za nastalo škodo.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil vzrok za tožničin zdrs in padec manjši madež na tleh ob podestu, s katerega je sestopala tožnica. Ne drži pritožbena navedba, da se sodišče ni ukvarjalo z velikostjo madeža, saj je sprejelo opis priče Njegošič, da je šlo za majhen madež, premera 2 - 3 cm, ki ni bil od vode, najverjetneje od polite kave ali kave s smetano, kot je navedlo v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Nesporno je, da tudi ta priča madeža pred padcem tožnice ni videla. Ker je torej sodišče ugotovilo, da je bil vzrok za tožničin zdrs in padec majhen madež na tleh, tožeča stranka po nepotrebnem izpostavlja lastno dokazno oceno, da je bil zapis na zapisniku v prilogi B5 narejen precej kasneje ter da ni resničen.

7. Tožnica z gornjimi obširnimi pritožbenimi navedbami neuspešno poskuša izpodbiti dokazne zaključke sodišča prve stopnje. Sodišče se je pravilno oprlo na ugotovitve izvedenca gradbene stroke, ki ga je angažiralo z namenom ugotoviti lastnosti talne podlage na mestu tožničinega zdrsa in padca1, predvsem glede drsnosti v primeru mokrega madeža zaradi polite tekočine - bele kave ali kave s smetano, ali druge podobne pijače, kot je trdila tožeča stranke. Izvedenec je ugotovil, da je talna obloga celotnega hodnika in dvignjene niše vinilna plastika, izdelana v ploščah, ki so lepljene na betonsko podlago. Nadalje je glede ustreznosti tal na mestu padca pojasnil, da ustreznost oblog glede drsnosti za tovrstne prostore splošne rabe ni podrobneje opredeljena s predpisi. Za konkreten primer prostorov za splošno rabo velja kot varen pod proti zdrsu pod z razredom R9. Pri ameriški metodi ASTM so po OSHA (Occupational Safety & Health Administration) določena tri območja pri koeficientu trenja; f (faktor trenja) manjši od 0,5 pomeni, da so tla nevarna; f med 0,5 in 0,6 pomeni dokaj varna tla; f večji od 0,6 do 1,00 pomeni zelo varna tla. Na podlagi naročene in po usposobljenem izvajalcu izvedene meritve drsnosti talne površine na mestu zdrsa (drsnost je bila izmerjena po ASTM metodi z ASM 825 digitalnim slipmetrom) in po tolmačenju rezultatov meritev po ameriških smernicah OSHA, je izvedenec pojasnil, da so glede na izmerjen koeficient trenja 0,92, suha tla zelo varna tla, tudi mokra tla so glede na izmerjen koeficient trenja 0,85 zelo varna tla. Tudi faktor trenja v primeru polite kave s smetano glede na izmerjeno vrednost 0,62 pomeni, da gre za zelo varna tla. Čeprav je izvedenec na dodatno zahtevo tožničinega pooblaščenca izvedel meritev drsnosti še za primer politega gostega soka s smetano in je izmerjen koeficient trenja pokazal vrednost 0,08, kar pomeni, da gre za nevarna tla, sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo izvedenskega mnenja v delu, v katerem je bila opravljena meritev drsnosti v primeru politega gostega soka s smetano, ker to ni bilo del trditvene podlage tožeče stranke. Tudi sicer je izvedenec v zvezi s to meritvijo dodatno pojasnil, da je gosti sok s smetano ostal v sloju 3-5 mm v razlitem obsegu, brez razlitja v film, tako da se je merilni instrument praktično "usedel" na polito mesto. Meritev je zato po oceni izvedenca vprašljiva, saj se na ta način ni meril koeficient trenja med instrumentom in oblogo, ampak trenje med polito tekočino in instrumentom. Pritožnica si zmotno razlaga, da ji je glede na izvedensko mnenje moglo zdrsniti le v primeru, če je na tleh bila polita tekočina, kot je npr. sok s smetano. Ne drži, da je logično sklepanje sodišča na podlagi splošnih življenjskih izkušenj, da v takem primeru, če oseba z obuvalom stopi na tak polit, moker madež, pride so izgube stika s podplatom obuvala in talno površino in posledično do zdrsa, v nasprotju z mnenjem izvedenca, katerega sestavni del je tudi meritev, ki jo je napravil mag. S. B. Sodišče prve stopnje je navedeno (sklepanje) obrazložilo zgolj v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga, da izvedenec dopolni izvedensko mnenje s pojasnilom, ali lahko pride do izgube stika s podplatom obuvala in talno površino, če se stopi na površino, polito s tekočino, in ne v zvezi z zahtevo, da pojasni, zakaj morebiti meritev v primeru politega gostega soka s smetano naj ne bi bila primerna. Protispisna je navedba v pritožbi, da je izvedenec za tak primer povedal, da na taki površini zdrs ni mogoč. Sodišče je z izvedencem ugotavljalo (med drugim), ali je na tleh na mestu škodnega dogodka uporabljen ustrezen material, v skladu s standardi, in kakšna je drsnost oziroma faktor trenja, tako v primeru očiščene (suhe) podlage kot v primeru mokrega madeža zaradi polite tekočine, npr. bele kave, kave s smetano ali podobne tekočine. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da ni moč pritrditi tožnici, da je sok s smetano primerljiva tekočina zatrjevanim tekočinam, in sprejema kot pravilno argumentacijo, ki jo je sodišče podalo v 22. točki obrazložitve. Ni se moč strinjati s tožnico, da je podala primerno trditveno podlago oziroma šele z izvedencem "zvedela", kaj je moglo biti na tleh. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da širitev trditvene podlage glede na rezultat meritve, ki je v primeru politega gostega soka s smetano pokazala, da gre za nevarna tla, ni dopustna. Pravilno je zato sprejelo izvedensko mnenje, razen meritev drsnosti v primeru politega gostega soka s smetano, ker to ni bilo del trditvene podlage tožeče stranke. Drugi razlog, ki potrjuje pravilnost te odločitve, pa je tudi že zgoraj navedeni pomislek izvedenca o vprašljivosti te meritve.

8. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, so ostala neprerekana po izvedencu ugotovljena dejstva, da iz določil Pravilnika o tehničnih ukrepih za varno obratovanje kopališč in za varstvo pred utopitvami na kopališčih in že opisane namembnosti povezovalnega hodnika, na katerem je tožnica padla, ta hodnik ni sestavni del bazenskega dela (kompleksa), ampak spada v prostore splošne rabe, za katere niso obvezni predpisi, ki se nanašajo na zahteve drsnosti za prostore kopališč, kot jih definira Pravilnik. Podrobnejših predpisov, ki bi urejali zahteve glede drsnosti podov v prostorih splošne rabe, ni (ne pri nas ne v EU). Za preizkušanje varnosti proti zdrsu so izdelane metode meritev predvsem za keramiko, medtem ko glede ostalih vrst talnih oblog metode meritev niso enotno predpisane oziroma uveljavljeni standardi metod meritev, predvsem pa ne za mokre površine. V praksi se tako za pode uporablja DIN 51130 in DIN 51097 in ameriška ASTM metoda koeficienta trenja in tolmačenje po OSHA. Prednost te metode je uporaba na že položenih površinah in obrabljenih površinah. Sodišče prve stopnje je v točki 26 natančno obrazložilo, da je izvedenec meritve drsnosti opravil po ASTM metodi z ASM 825 digitalnim slipmetrom. Na tako izvedene meritve in na rezultat teh meritev tožnica ni imela pripomb. Njene pripombe so se nanašale na tolmačenje rezultatov teh meritev po ameriških smernicah OSHA. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, da resda standardi in metode meritev drsnosti za takšne talne obloge, kot je konkretna, v RS niso predpisane, se pa glede na pojasnila izvedenca v skladu s pravili stroke in kot primeri dobre prakse pri nas glede tovrstnih meritev in tolmačenja rezultatov teh meritev uporabljajo priporočila združenja nemških zavarovalnic in OSHA standardi. Če se od izvedenca zahtevajo meritve drsnosti oz. ugotavljanje faktorja trenja na že položenih površinah, je logično, da izvedenec uporabi eno od metod meritev, ki se uporabljajo v praksi in enako velja potem tudi za ugotavljanje in tolmačenje rezultatov teh meritev glede varnosti pri uporabi (sicer sama meritev brez ustreznega tolmačenja, kaj to pomeni za varnost uporabe, nima smisla). Ker je sodišče prve stopnje (pravilno) ugotovilo, da tožnica v pripravljalni vlogi z dne 11. 6. 2015 (v roku 15 dni, ko bi lahko podala pripombe na izvedensko mnenje) ni nasprotovala ne uporabljeni metodi opravljenih meritev, celo več, rezultate teh meritev je v celoti sprejela, izrecno sklicujoč se na tolmačenje rezultata meritve gostega soka s smetano kot nevarnih tal (po ameriških smernicah OSHA), je utemeljeno zaključilo, da so njeni ugovori glede neuporabe standardov OSHA kontradiktorni in neutemeljeni. Kot je opisalo, za meritev gostega soka s smetano, ki bi glede na standarde OSHA pomenila nevarna tla, je za tožnico očitno uporaba teh standardov sprejemljiva, ker bi bilo to njej v prid, medtem ko za ostale (v okviru zatrjevane trditvene podlage) izvedene meritve pa ne, ker ne potrjujejo njenih trditev o drsečih tleh. Povsem na mestu je zato zaključek sodišča prve stopnje, da tudi takšna parcialna uporaba rezultatov opravljenih meritev, tolmačenih na podlagi iste metode, glede katere je izvedenec prepričljivo pojasnil, da je njena prednost uporaba na že položenih in obrabljenih površinah in ki se uporablja v praksi glede drsnosti podov prostorov splošne rabe, ne utemeljuje zaključka, da zavarovanec tožene stranke ni poskrbel za ustrezno pohodno površino. Pritožbene navedbe, s katerimi izraža drugačno pravno naziranje, so glede na obrazloženo neutemeljene. Sodišče je v sodbi pravilno povzelo podatek iz izvedenskega mnenja o povprečju (štirih) koeficientov meritve drsnosti v primeru kave s smetano, zato ni relevantno, da je en koeficient pokazal koeficient 0,47. Lastno, strokovno dokazno nepodprto, je sklepanje tožnice, da v kolikor se upošteva povprečje štirih meritev, se s tem "sanira" nevarna smer drsenja. Tudi sicer pa tožnica tovrstnih pripomb na izvedensko mnenje ni imela in so zato zaradi prekluzije neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9. Sodišče prve stopnje je po obrazloženem povsem utemeljeno sledilo strokovnim ugotovitvam izvedenca glede ustreznosti tal na mestu padca in pravilno zaključilo, da so konkretna tla tudi v primeru politega manjšega madeža (premera 2 do 3 cm, kot je bilo ugotovljeno) bele kave ali kave s smetano tožnici omogočala varno uporabo pohodne površine.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da zgolj zadostitev tehničnim pogojem gradnje ter skladnost pohodne površine s predpisanimi standardi in zakonodajo še ne pomeni nujno, da je s tem v zadostni meri poskrbljeno za varnost kopalcev, uporabnikov in gostov v termah. Kot je obrazložilo, se zavarovanec tožene stranke poklicno ukvarja s kopališko dejavnostjo, zato ga je šteti za strokovnjaka. Za presojo skrbnosti njegovega ravnanja veljajo strožja merila skrbnosti (skrbnost dobrega strokovnjaka; drugi odstavek 6. člena OZ), in sicer je presoja preprečljivosti škodnega dogodka podvržena najstrožjemu merilu, tj. merilu skrajne skrbnosti, ki zahteva izvedbo prav vseh preventivnih ukrepov za zmanjšanje preteče nevarnosti, v konkretnem primeru zdrsov na pohodnih površinah. Presojo potrebne skrbnosti zavarovanca tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno opravilo glede na konkretne okoliščine primera.

11. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da toženka ni uspela dokazati ustrezne skrbnosti pri čiščenju na območju padca. Pritožbeno sodišče se s tožečo stranko ne more strinjati. Sodišče prve stopnje je izpovedbi čistilke I. Š. in gospodinje sobaric in čistilk M. V. pravilno dokazno ocenilo, in sicer da sta skladno in prepričljivo pojasnili frekvenco in način čiščenja v objektu, ki je zajemalo tudi povezovalni hodnik in galerijo s pogledom na bazen, torej kraj padca, sodišče pa ni imelo razloga, da jima ne bi verjelo, zato je pravilno zaključilo, da je zavarovanec tožene stranke v času tožničinega padca (nedelja, v času obiskov med 15. in 16. uro) z dvema čistilkama v popoldanski izmeni, ki se je začela ob 14.00 uri in se je prvo popoldansko čiščenje opravljalo okrog 14.30 do 15.00 ure, drugo pa je bilo okrog 17.00 ure, vmes pa so bili še obhodi po potrebi, zadovoljivo poskrbel za čiščenje pohodne površine na mestu tožničinega padca. Sodišče je zgoraj navedeno pravilno ugotovilo s pričama, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da tožena stranka ni predložila listine, iz katere bi izhajalo, da se je čiščenje dejansko izvajalo, niti ni predložila kakršnegakoli plana čiščenja, ki bi ga bilo mogoče preveriti. Navedba tožene stranke, da v kolikor bi zavarovanca kateri od gostov obvestil o čem politem, bi čistilka opravila še dodatno čiščenje, pa ne utemeljuje, kot meni pritožba, da se je zavarovanec zanašal predvsem na obvestila gostov, namesto da bi izvajal redne kontrole. Sodišče je namreč pravilno ugotovilo (pritožba potrdi, da je o njih povedala čistilka I. Š.), da so čistilke med rednimi čiščenji ob opisanih urah delale tudi vmesne obhode. Dokaz s pričo je enakovreden dokazu z listino, zato ni utemeljen očitek, da redne kontrole niso listinsko izkazane. Res je, da tožena stranka ni navedla, koliko čistilk je pri zavarovancu v času padca čistilo obravnavano območje, je pa zadostno zatrjevala (glede na trditve tožeče stranke, da bi moral zavarovanec poskrbeti, da bi bila pohodna površina suha in da ne bi bila zdrsljiva), da je zavarovanec ustrezno in primerno skrbel za čiščenje pohodne površine, skrbel za to, da je bila le-ta suha, da je redno čistil vse talne površine, ob nedeljah opravil generalno čiščenje s krpo za tla 2 krat dnevno, in sicer ob 6.00 uri in 13.00 uri, popoldan pa 1 krat opravil čiščenje s krpo za tla, vmes pa še čiščenje po potrebi. Tožeča stranka je sicer prerekala navedbe v vlogi tožene stranke dne 25. 8. 2014, v katerih so bile podane slednje navedene navedbe, a le-teh ni prerekala konkretizirano, sploh pa ni podala očitka, da prostorov ni čistilo dovolj čistilk. Zato je prekludirana za pritožbeno trditev, da tožena stranka konkretno ni navedla, koliko čistilk je v času padca čistilo obravnavano območje, neutemeljena pa je tudi navedba, da izpovedba priče I. Š. ne more nadomeščati ustrezne trditvene podlage. Prekludirana je posledično tudi za pritožbeno navedbo, da iz obsega zadolžitev, ki jih je posamezna čistilka imela ter sta o tem izpovedali priči, jasno izhaja, da ena čistilka ni mogla dosegati ustreznega standarda pri čiščenju na območju padca. Res je, da priča I. Š. ni potrdila, da je v kritičnem času ona čistila hodnik, na katerem je padla tožnica, kot je trdila toženka, ker je izpovedala, da je delala v dopoldanskem času, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v točki 31. Ni pa moč slediti pritožnici, da s to pričo toženka ni dokazala izvajanja čiščenja v času tožničinega poškodovanja, saj je sodišče utemeljeno o frekvenci in načinu čiščenja sledilo skladnima in prepričljivima izpovedbama prič I. Š. in M. V.. Pravilno je zaključilo, da je zavarovanec tožene stranke v času tožničinega padca (nedelja, med 15. in 16. uro) z dvema čistilkama zadovoljivo poskrbel za čiščenje pohodne površine na mestu tožničinega padca. Priči nista več zaposleni pri zavarovancu tožene stranke, zato ni utemeljen niti smiselni očitek, da imata interes, da v pravdi zmaga tožena stranka. Verodostojnosti priče M. V. ne omaje, kot trdi pritožba, niti njena izpovedba o tem, da v času obiskov ferkvenca čiščenja ni bila drugačna ali povečana, ker obiski naj ne bi terjali kakšnega večjega čiščenja in niso vplivali na snažnost, saj je priča jasno povedala, da so bili obiski običajno oziroma pretežno v hotelskem delu term (in torej ne na spornem območju). Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da izpovedba I. Š. o tem, da je zjutraj z miz galerije pospravljala še kakšne lončke od vode in kaj podobnega, le kaže, da čiščenje tudi ni bilo tako "sprotno", da bi se za obiskovalci kontinuirano in redno čistilo. Tožbeno je bilo namreč zatrjevano opuščeno čiščenje tal, ne pa miz na galeriji. Tožnica po obrazloženem neutemeljeno navaja, da izpovedbi obeh prič tožene stranke ne utemeljujejo zaključka, da je bilo v času škodnega dogodka pri zavarovancu tožene stranke za čiščenje pohodnih površin na povezovalnem hodniku ustrezno poskrbljeno in v skladu z razumnimi pričakovanji. Ni res, da sodba ne pojasnjuje ustrezne skrbi in razumnega pričakovanja, saj le-tega veže na velikost madeža (premera 2 - 3 cm) in v zvezi s tem njegovo (ne)opaznost. Hipoteza sodišča, da je madež lahko nastal tudi tako, da je neposredno pred tožnico in po tistem, ko so bila tla očiščena (o tem ni ne navedbe ali dokaza), nekdo (ali obiskovalec ali gost term) polil kavo ali kavo s smetano, pa tega ni nihče opazil, niti ni o tem opozoril koga od zaposlenih pri zavarovancu tožene stranke, seveda ne predstavlja trditve toženke. Je pa tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem sprejemljiva razlaga.2 Pravilen je tudi zaključek sodišča, da tožnica ni izkazala okoliščin, ki bi terjale postroženo skrbnost ter dolžnost zagotavljanja večjega ali stalnega nadzora čistilke v tem delu term. Pritožbeno sodišče sprejema razlago sodišča prve stopnje, da četudi je do padca tožnice prišlo v času obiskov, tožnica ni niti trdila, da je bilo v tistem času na tem povezovalnem hodniku in galeriji večje število gostov ali obiskovalcev, ki bi na galeriji pili pijačo, ali da bi se ravno v času obiskov streglo z obroki v sobe, kar bi zahtevalo pogostejše kontrole in prisotnost čistilke zaradi nadzora stanja tega dela pohodne površine zaradi večje možnosti nastanka politih madežev na tleh, saj je v vlogi z dne 19. 8. 2014 navedla, da je mimo nje, potem ko je čakala na zdravnika, šlo kar nekaj turistov in bolnikov v bazen, od tega je vsaj za dva avtobusa avstrijskih turistov odšlo mimo nje, in torej ni zatrjevala obstoj okoliščin, zaradi katerih bi prišlo do večje možnosti nastanka politih madežev na tleh in ki bi terjale postroženo skrbnost ter nadzor zagotavljanja večjega in stalnega nadzora čistilke na tem delu term. Sodišče prve stopnje je v 34. točki obrazložitve pravilno ugotovilo, da tožnica ni ne navajala ne izkazala, da bi šlo za območje, kjer bi se pogosto dogajalo, da bi bila tla mokra ali spolzka, prav tako tudi ne, da bi kdorkoli zaposlene pri toženi stranki pred tem opozoril na obstoj madeža, pa le-ti ne bi ustrezno odreagirali. Ob navedenem in dejstvu, da je v konkretnem primeru šlo za zelo majhen madež, ki ga ne tožnica ne njena hči in priča D. N. pred tožničinim padcem niso zaznale, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožničin očitek, da ni bilo opozorjeno na spolzko in mokro površino. Pravilnosti tega zaključka tožnica ne more izpodbiti z izpostavljanjem izpovedbe čistilke I. Š., da so po tem hodniku hodili kopalci iz bazena in je bilo kdaj tudi kaj mokro in je bilo potrebno pobrisati, lahko pa da je tudi kdo kaj polil in je bilo potrebno prav tako čiščenje, saj slednja ni izpovedala, da se je to pogosto dogajalo.

12. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je bilo v času škodnega dogodka pri zavarovancu tožene stranke za čiščenje pohodnih površin na povezovalnem hodniku ustrezno poskrbljeno in v skladu z razumnimi pričakovanji. V konkretnem primeru tožnica ni uspela izkazati takšnih okoliščin, ki bi od tožene stranke terjale tako postroženo skrbnost, ki bi zagotavljala večji ali stalen nadzor čistilke v tem delu term. Sodišče druge stopnje, ki je povsem sprejelo tudi razloge prvostopenjskega sodišča, da ni podana objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke za nastalo škodo, izpostavlja še stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi II Ips 10/2015, da tudi postrožena skrbnost dobrega strokovnjaka ne terja preprečevanja vsakršnih oziroma vseh situacij, ki lahko nastanejo hipno, v naprej nepredvidljivo, predvsem pa v določenem rizičnem trenutku neodvrnljivo. Prestrogo bi bilo zato tudi v tem obravnavanem primeru zahtevati, da bi moral zavarovanec tožene stranke na hodniku, kjer je prišlo do tožničinega padca, zagotavljati večji in stalni nadzor čistilke, ki bi ves čas pazila, ali je morda v nekem trenutku na tla nanešena mokrota in ves čas tla vzdrževala.

13. Niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP).

14. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, mora kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Gre za povezovalni hodnik med hotelskimi sobami in Medico centrom, terapijami in telovadnico. Hodnik je v prvem nadstropju, terme z bazenskim delom so v pritličju, kjer je tudi vhod v bazene in stopnišče do povezovalnega hodnika. Na polovici dolžine hodnika je dodana niša, dvignjena nad nivo hodnika 12 cm (t.i. galerija s podestom). 2 Primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 10/2015 - tč. 11