Jedro

Dolžnik je postal lastnik že obremenjene nepremičnine. S tem je postal hipotekarni oziroma realni dolžnik, od katerega upnik lahko zahteva le prodajo nepremičnine zaradi poplačila dolga. Položaja izvršilnega dolžnika namreč nima le obligacijski dolžnik, temveč tudi realni oziroma hipotekarni dolžnik, ki za upnikovo terjatev jamči z zastavljeno nepremičnino, pa čeprav ni hkrati tudi osebni dolžnik. Takšen hipotekarni dolžnik upniku ni dolžan izpolniti obveznosti, je pa dolžan dopustiti izvršbo na svojo nepremičnino, zaradi poplačila zavarovane terjatve, in sicer tako v primeru, če jo je z neposredno izvršljivim notarskim zapisom za tuj dolg zastavil sam, kot tudi, če je postal lastnik zastavljene nepremičnine po zaznambi neposredne izvršljivosti notarskega zapisa v zemljiški knjigi. Neutemeljeno pa upnik uveljavlja, da dolžnik za izpolnitev njegove terjatve odgovarja tudi z vsem ostalim svojim premoženjem, in sicer kot porok.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovoru dolžnika ugodi in se sklep z dne 21. 6. 2024, s katerim je bilo odločeno, da se izvršba (ki je bila dovoljena s sklepom z dne 12. 11. 2020), nadaljuje z novim izvršilnim sredstvom in sicer z rubežem denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet, razveljavi in izvršilni postopek glede tega ustavi (I. točka izreka sklepa) in da se stroški dolžnika odmerijo na 477,98 EUR, ki jih je upnik dolžan povrniti dolžniku v 8 dneh po pravnomočnosti tega sklepa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za izpolnitev obveznosti dalje (II. točka izreka sklepa).

2.Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje upnik. Navaja, da je z izpodbijanim sklepom sodišče kar samo nedopustno anuliralo izvršilno učinkovitost pravnomočnega sklepa o izvršbi in s tem krši pravilo "res iudicata". Dolžnik res ni stranka notarskega zapisa Posojilne pogodbe SV 360/2010 z dne 25. 11. 2010, po kateri si je firma A. d.o.o., zastopana po takratnem direktorju B. B., od upnika C. C. izposodila 34.000 €. Dolžnik D. D., ki je sicer s B. B. povezana oseba, je kot solastnik s hipoteko obremenjene stavbe objektivno odgovoren za dolgove stavbe in je z.k. sklep o vpisu hipoteke na stavbo postal pravnomočen. Drži trditev dolžnika v njegovem ugovoru z dne 2. 7. 2024, da dolžnik ni bil stranka notarskega zapisa, vendar je kot lastnik z upnikovo hipoteko obremenjene stavbe odgovoren za poplačilo upnikove terjatve in s tem pasivno legitimiran v tem izvršilnem postopku. Takšno stališče je zavzelo Višje sodišče v Ljubljani v sklepu II Ip 583/2021 z dne 5. 5. 2021, s katerim je pritožbo dolžnika zoper sklep o izvršbi zavrnilo. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče med drugim navaja, da upnik v izvršbi zoper hipotekarnega dolžnika, razen izvršbe na nepremičnine, ne more predlagati drugih izvršilnih sredstev, pri tem pa ne navaja razlogov, ne konkretne zakonske določbe ali sodne prakse, ki druga izvršilna sredstva zoper poroka ne dovoljuje. Po členu 25 ZIZ lahko upnik svojo terjatev terja od dolžnika ali pa od poroka. Po členu 32 ZIZ v zvezi s členom 30 ZIZ je predmet izvršbe za poplačilo upnikove terjatve lahko vsaka dolžnikova stvar ali premoženjska pravica; dovoljena so torej tudi druga izvršilna sredstva zoper dolžnika in poroka. Po členu 1012 Obligacijskega zakonika (OZ) porok za obveznosti dolžnika odgovarja z vsem svojim premoženjem. Smiselno enako predpisuje tudi člen 1017 OZ v zvezi s čl. 1019 OZ. Po členu 245 ZIZ se izvršba lahko opravi tudi proti tistemu, ki je zastavljeno nepremičnino pridobil pozneje. S sklepom II Ip 1021/2021 z dne 7. 9. 2021 je Višje sodišče v Ljubljani v identični zadevi odločilo, da ima hipotekarni upnik pravico zahtevati poplačilo svoje terjatve tudi od hipotekarnega dolžnika, pri čemer ni omejitve izvršilnih sredstev. V kolikor bi res bila izvršba na del nepremičnine poroka nedopustna, se postavlja vprašanje, zakaj je potem sodišče s sklepom o izvršbi I 98/2020 z dne 12. 11. 2020 sploh dovolilo izvršbo na nepremičnine poroka. Tak sklep je naslovno sodišče potrdilo tudi s sklepom I 98/2020 z dne 25. 2. 2021, s katerim je ugovor dolžnika zavrnilo. S sklepom II Ip 583/2021 z dne 5. 5. 2021 je tudi Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo dolžnikovo pritožbo zoper sklep o izvršbi na nepremičnine poroka kot dolžnika. Ne gre spregledati, da je sodišče s sklepom I 98/2020 z dne 12. 11. 2020 dovolilo izvršbo na porokov solastni delež nepremičnin, s čimer je tudi samo prispevalo k sporni nepravilnosti (kar sicer ni nepravilnost), zato ni prav, da bi upnik moral dolžniku povrniti stroške dolžnikovega ugovora, četudi bi ta bil utemeljen. Za primer, da upnik s to pritožbo ne bi uspel, bi bilo pravičneje, da vsaka stranka krije svoje stroške. Priglaša pritožbene stroške.

3.Dolžnik je odgovoril na pritožbo po pooblaščencu, ji nasprotoval in priglasil stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje zoper dolžnika dovolilo izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, tj. neposredno izvršljivega notarskega zapisa SV 360/2010 notarja E. E. z dne 25. 11. 2010. Iz slednjega izhaja, da je kot upnik nastopal C. C., kot dolžnik B. B., kot porok in zastavitelj pa A. d.o.o. Dolžnik iz tega izvršilnega postopka D. D. ni stranka notarskega zapisa.

6.Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je dolžnik pridobil v solast nepremičnino, obremenjeno s hipoteko (2. odst. 170. člena ZIZ). Upnikov osebni dolžnik je le A. d.o.o. in upnik drugih sredstev oziroma predmetov izvršbe zoper dolžnika D. D. ne more uveljavati. Slediti je dolžniku, da je D. D. hipotekarni dolžnik in je njegov solastni delež obremenjen s hipoteko, tako da lahko upnik svojo terjatev poplača do dejanskega dolžnika A. d.o.o. z izvršbo na ta solastni delež, ne more pa zoper dolžnika uveljavljati drugih sredstev oziroma predmetov izvršbe.

7.V danem primeru je dolžnik postal lastnik že obremenjene nepremičnine. S tem je postal hipotekarni oziroma realni dolžnik, od katerega upnik lahko zahteva le prodajo nepremičnine zaradi poplačila dolga. Položaja izvršilnega dolžnika namreč nima le obligacijski dolžnik, temveč tudi realni oziroma hipotekarni dolžnik, ki za upnikovo terjatev jamči z zastavljeno nepremičnino, pa čeprav ni hkrati tudi osebni dolžnik. Takšen hipotekarni dolžnik upniku ni dolžan izpolniti obveznosti, je pa dolžan dopustiti izvršbo na svojo nepremičnino, zaradi poplačila zavarovane terjatve, in sicer tako v primeru, če jo je z neposredno izvršljivim notarskim zapisom za tuj dolg zastavil sam, kot tudi, če je postal lastnik zastavljene nepremičnine po zaznambi neposredne izvršljivosti notarskega zapisa v zemljiški knjigi (142. in 153. člen SPZ ter 245. člen ZIZ, tako npr. VSL Sklep I Ip 234/2023). Iz tega razloga je s sklepom II Ip 583/2021 z dne 5. 5. 2021 tudi Višje sodišče v Ljubljani v tej zadevi zavrnilo dolžnikovo pritožbo zoper sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi na nepremičnine.

8.Neutemeljeno upnik uveljavlja, da dolžnik za izpolnitev njegove terjatve odgovarja tudi z vsem ostalim svojim premoženjem, in sicer kot porok, tj. tudi s sredstvi na dolžkovem transakcijskem računu, kar dolžnik izpodbija z obravnavanim ugovorom zoper novo izvršilno sredstvo, kateremu je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ugodilo. Ne drži, da je dolžnik upnikov porok (tudi, če naj bi bil z glavnim dolžnikom "povezana oseba"), ki bi upniku odgovarjal z vsem svojim premoženjem. Upnik v tem postopku ni z ničemer izkazal, da se mu je dolžnik s poroštveno izjavo zavezal tudi kot porok, kot porok pa bi se dolžnik upniku tudi sicer moral zavezati z izvršilnim naslovom (kot rečeno pa dolžnik niti ni bil stranka samega izvršilnega naslova). Tudi sklicevanje na 25. člen ZIZ je v tej zadevi neutemeljeno. Hipotekarno jamstvo po novejši teoriji in sodni praksi predstavlja, kot besedni izraz, (le) omejeno poroštvo, tj. jamstvo le z zastavljeno nepremičnino v zavarovanje upnikove terjatve. Hipotekarni ali realni dolžnik je dolžan dopustiti le prodajo svoje nepremičnine z namenom poplačila upnikove terjatve, z drugim premoženjem pa za upnikovo terjatev ne odgovarja. Kaj takega ne izhaja niti iz sklepa VSL II Ip 1021/2021, na katerega se upnik v pritožbi sklicuje. V sklepu II Ip 583/2021 v tej izvršilni zadevi je višje sodišče celo obratno, kot trdi upnik, poudarilo, da dolžnik z drugim svojim premoženjem ne odgovarja. Sodišče prve stopnje ni kršilo pravila res iducata s poseganjem v sklep o izvršbi, saj v njem zoper dolžnika niso bila dovoljena nobena druga izvršilna sredstva, kot izvršba na solastni delež nepremičnine. Prav tako pa s tem, ko pa je dopustilo izvršbo na dolžnikov solastni delež na nepremičnini, ni zagrešilo nobene nepravilnosti in ne drži, da je zaradi pravilnega ravnanja sodišča prišlo do tega, da mora upnik dolžniku kriti stroške ugovornega postopka. Le-te mora dolžniku stroške ugovornega postopka kriti zato, ker je ta uspel z ugovorom in mu jih je upnik s predlaganjem izvršbe na njegova sredstva pri organizacijah za plačilni promet neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ).

9.Pritožba po pojasnjenem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zato jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10.Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 20a, 170, 245 Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 142, 153

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.