Jedro

S tem, ko tožeča stranka kot nesporna lastnica strateškega blaga (neuporabnih eksplozivnih sredstev) ni poskrbela za uničenje nevarnega odpadka, tudi po mnenju sodišča ogroža zdravje ljudi in okolja. 7. člen ZKem pa izrecno določa, da morajo vsi uporabniki zagotoviti, da pri uporabi in ravnanju z nevarnimi kemikalijami ne ogrožajo svojega in življenja drugih ljudi ter ne povzročajo škodljivih učinkov na človeka in okolje. Naložitev tožeči stranki, da mora pred začetkom opravljanja strateške dejavnosti, to priglasiti pri pristojnem organu oziroma pridobiti dovoljenje za opravljanje strateške dejavnosti, če je tako dovoljenje predpisano, pa ima podlago v 9. členu ZNSBPPVZ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Urad RS za kemikalije tožeči stranki naložil, da mora pred začetkom opravljanja strateške dejavnosti to priglasiti pri pristojnem organu oziroma pridobiti dovoljenje za opravljanje strateške dejavnosti, če je tako dovoljenje predpisano, pri čemer mora slednje storiti pred začetkom opravljanja strateške dejavnosti. Poskrbeti mora tudi za varno uničenje strateškega blaga z oznako, razvidno iz izreka prvostopne odločbe (točka 2 izreka). V obrazložitvi Urad RS za kemikalije navaja, da je bil dne 2. 10. 2008 opravljen inšpekcijski pregled v podjetju A. d.o.o. Pri tem je bilo ugotovljeno, da podjetje skladišči v svojih prostorih za potrebe podjetja B. d.d. strateško blago, ki je predvideno za uničenje. Iz predložene pogodbe med podjetjem A. d.o.o. in Ministrstvom za zdravje RS je razvidno, da je podjetje A. d.o.o. prevzelo strateško blago v uničenje. Iz dopisa Ministrstva za obrambo z dne 22. 9. 2008 pa je razvidno, da Ministrstvo za obrambo poziva podjetje tožeče stranke k izpolnitvi pogodbenih obveznosti. Iz izjave direktorja podjetja A. d.o.o. tudi izhaja, da se podjetje že dogovarja s češkim partnerjem, ki je tudi poslovni partner, za uničenje strateškega blaga. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka skladišči nevarno strateško blago v prostorih podjetja A. d.o.o., ki je predvideno za uničenje in bi moralo biti že uničeno v skladu s pogodbo z Ministrstvom za obrambo. S tem, ko omenjeno podjetje ni poskrbelo za uničenje nevarnega odpadka, ogroža zdravje ljudi in okolje. Iz 8. člena Zakona o kemikalijah (Uradni list RS, št. 36/99 in naslednji, v nadaljevanju ZKem) izhaja, da je Vlada RS ustanovila organ v sestavi ministrstva, pristojnega za zdravje za ugotavljanje kemijske varnosti ter izvajanje strokovnih in razvojnih upravnih nalog. Iz evidenc, s katerim razpolaga Urad RS za kemikalije, je razvidno, da si podjetje ni pridobilo dovoljenja Urada RS za kemikalije oziroma priglasilo izvajanja strateške dejavnosti pri njem in ni predalo nevarnega blaga v uničenje. Upravni organ se pri tem sklicuje še na 9. člen Zakona o nadzoru strateškega blaga posebnega pomena za varnost in zdravje (Uradni list RS, št. 29/06) in Uredbo o določitvi seznama strateškega blaga in pripadajočih nadzornih režimov (Uradni list RS, št. 48/07).

Ministrstvo za zdravje kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo, št. 021-15/2009-5 z dne 20. 5. 2009 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Pritožbeni organ najprej ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi 1. odstavka 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZUP) ter 1. odstavka 18. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 43/07, v nadaljevanju ZIN-UPB1) in 9. člena Zakona o nadzoru strateškega blaga posebnega pomena za varnost in zdravje ljudi (Uradni list RS, št. 29/06) v povezavi z 8. členom ZKem. Pri tem drugostopni organ še ugotavlja, da iz inšpekcijskega pregleda z dne 2. 10. 2008 pri podjetju A. d.o.o. nesporno izhaja, da omenjeno podjetje vrši skladiščenje nevarnih proizvodov, ki so namenjeni uničenju in za katere odgovornost za uničenje nosi pritožnik. Iz zapisnika tudi izhaja, da je bil organu prve stopnje predložen dopis Ministrstva za obrambo z dne 22. 9. 2008, ki se nahaja v spisu in iz katerega je razvidno, da pozivajo podjetje pritožnika k izpolnitvi pogodbenih obveznosti. Iz zapisnika inventure sredstev z vsebnostjo CS z dne 8. 10. 2008, ki ga je A. d.o.o. posredoval organu prve stopnje, pa izhaja tudi, katero blago se nahaja v skladišču podjetja. Tudi če pritožnik v svojih prostorih res ne skladišči in ne razpolaga s sredstvi, navedenimi pod točko 2 izpodbijane odločbe, pa to, za njegove potrebe izkazano skladišči podjetje A. d.o.o. In prav za to blago je bilo pritožniku z izpodbijano odločbo tudi naloženo, da mora poskrbeti za varno uničenje strateškega blaga.

Tožnik v tožbi navaja, da je v preteklem letu prišlo do menjave vodstva, tako v družbi A. d.o.o. kot tudi v družbi B. d.d., pri čemer se je pojavil problem pri predaji dokumentacije in je bilo onemogočeno normalno poslovanje družbe. Zaradi omenjenega je bila vložena tudi tožba v gospodarskem sporu (opr. št. 7 PG 276/2009), s katero se je zahtevala izročitev tako listinske dokumentacije kot premičnin in nepremičnin A. d.o.o. Do izročitve dokumentacije in premoženja je prišlo šele 16. 2. 2009, kar je kasneje, kot je bila izdana in prejeta prvostopna odločba v tej zadevi. Podoben problem je bil tudi pri B. d.d. opr št. P 1767/2008 z dne 15. 12. 2008. Odvetnica B. d.d. je listinsko dokumentacijo tožeči stranki poslala šele 23. 2. 2009, torej po tem, ko je bila odločba Urada RS za kemikalije že izdana. Novo vodstvo se je zato relativno pozno seznanilo z dokumentacijo. Zaradi navedenega tudi ni moglo pripraviti ustrezno obrazložene pritožbe.

V nadaljevanju tožeča stranka pojasnjuje, da je bil med njo in A. d.o.o. dne 1. 5. 2005 sklenjen sporazum o prevzemu NUS in drugih eksplozivnih sredstev, namenjenih uničenju. V dopisu z dne 6. 2. 2008 A. d.o.o. poziva B. d.d., naj prevzame preostala eksplozivna sredstva, namenjena uničenju, skladno z 2. členom Sporazuma. A. d.o.o. pri tem navaja, da nima več pogojev za nadaljevanje aktivnosti uničevanja NUS sredstev. Prav tako nima več možnosti uničevanja oziroma za to usposobljenih delavcev. B. d.d. teh eksplozivnih sredstev nikoli ni prevzela in zato tudi ne obstaja nikakršna dokumentacija. Ker sama nima zaposlenih delavcev, niti nima pogojev za uničenje sredstev, sploh pa s takimi sredstvi ne razpolaga že od leta 2005 dalje. Tožeča stranka meni, da v tej zadevi sploh ni pasivno legitimirana oziroma ne bi smela biti stranka v upravnem postopku. Vse pristojne je zavedel g. C.C., nekdanji direktor družbe A. d.o.o. in družbe B. d.d., ki je tudi že kazensko ovaden in proti njemu teče preiskava.

Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da navedba tožeče stranke o pozni seznanitvi z listinsko dokumentacijo s strani prejšnjega vodstva, kot razlog za neustrezno obrazložitev pritožbe, ne more v ničemer spremeniti dejstva, kot je bilo ugotovljeno na podlagi postopka pred izdajo odločbe organa prve stopnje. Iz njega pa izhaja, da podjetje A. d.o.o. za potrebe tožnika izkazano skladišči strateško blago, v zvezi s katerim je potrebno poskrbeti za varno uničenje. Tudi v primeru, da je prišlo do izročitve dokumentacije in premoženja tožeče stranke novemu direktorju šele 16. 2. 2009, to nikakor ne more predstavljati razloga za neustrezno obrazložitev pritožbe. Ta je bila vložena po izročitvi dokumentacije, to je 25. 2. 2009. Poleg tega pa je imela tožeča stranka v primeru naknadno ugotovljenih dejstev in dokazov z njimi možnost dopolniti pritožbo pred izdajo odločbe organa druge stopnje dne 20. 5. 2009. Glede ugovora pasivne legitimacije tožeče stranke v obravnavani zadevi pa še dodaja, da je imela tožeča stranka možnost ugovora pasivne legitimacije že v pritožbi, česar pa ni niti storila, niti ni predložila kakršnegakoli dokaza v tej smeri. Tožena stranka je tako prepričana, da sta tako izpodbijana odločba kot tudi drugostopna odločba pravilni in zakoniti. Zato je potrebno tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrniti.

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, skladno z določbo 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Dejansko stanje, relevantno za presojo v tem upravnem sporu, med strankama ni sporno. B. d.d. in A. d.o.o. sta dne 1. 6. 2005 sklenili sporazum o prevzemu NUS in drugih eksplozivnih sredstev, namenjenih uničenju, po katerem sta se stranki sporazumeli, da A. d.o.o. od B. d.d. prevzame vsa neuporabna eksplozivna sredstva, namenjena uničenju ter prevzame odgovornost za skladiščenje in nadaljnje uničenje teh sredstev, skladno s predpisi, ki veljajo za tovrstne posege. Dne 2. 10. 2008 je upravni organ pri opravljanju inšpekcijskega pregleda v podjetju A. d.o.o. ugotovil, da podjetje skladišči v svojih skladiščnih prostorih za potrebe podjetja B. d.d. omenjeno strateško blago, ki je predvideno za uničenje in bi moralo biti že uničeno. S tem, ko tožeča stranka kot nesporna lastnica omenjenega strateškega blaga ni poskrbela za uničenje nevarnega odpadka, tudi po mnenju sodišča ogroža zdravje ljudi in okolja. 7. člen ZKem izrecno določa, da morajo vsi uporabniki zagotoviti, da pri uporabi in ravnanju z nevarnimi kemikalijami ne ogrožajo svojega in življenja drugih ljudi ter ne povzročajo škodljivih učinkov na človeka in okolje. Nesporno v postopku je bilo tudi ugotovljeno, da si tožeča stranka ni pridobila dovoljenja Urada RS za kemikalije oziroma priglasila izvajanja strateške dejavnosti pri njej in ni predala nevarnega blaga v uničenje.

Glede ugovorov, ki jih podaja tožeča stranka v tožbi, pa se sodišče pridružuje razlogom iz odgovora na tožbo, ki ga je podala tožena stranka. Ugovori tožeče stranke so glede na nesporno ugotovljeno dejansko stanje irelevantni. Dejstvo, kdaj in kako je novo vodstvo pridobilo dokumentacijo podjetja, ugotovljenega dejstva obstoja nevarnega strateškega blaga, ki bi moralo biti že uničeno pa še ni, ne more spremeniti. Naložitev tožeči stranki, da mora pred začetkom opravljanja strateške dejavnosti to priglasiti pri pristojnem organu oziroma pridobiti dovoljenje za opravljanje strateške dejavnosti, če je tako dovoljenje predpisano, pa ima podlago v 9. členu Zakona o nadzoru strateškega blaga posebnega pomena za varnost in zdravje oziroma Uredbi o določitvi seznama strateškega blaga in pripadajočih nadzornih režimih. Da B. d.d. ne bi bila lastnica spornih nevarnih kemikalij, tožeča stranka z ničemer ne izkazuje. Trditev, da nima zaposlenih delavcev in posledično pogojev za uničevanje sredstev, pa na omenjeno zakonsko obvezo ne more vplivati. Dejstvo, da sporno blago ni v posesti tožeče stranke, pač pa A. d.o.o., pa je bilo v postopku nesporno ugotovljeno. Glede na nesporne ugotovitve, ki jih tožeča stranka ni z ničemer omajala, pa ne more biti dvoma niti o tem, da je tožeča stranka pravilna stranka upravnega postopka in v nadaljevanju upravnega spora. Notranja razmerja med njo in A. d.o.o. pa niso predmet tega postopka in zato na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe ne morejo vplivati.

Glede na navedeno je sodišče odločilo kot je navedeno zgoraj. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba obrazložena tako v pravnem kot v dejanskem pogledu. Zato se sodišče z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja prvostopni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi pritožbeni organ zavrača tožnikove ugovore, strinja. Sodišče pri tem pripominja, da tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.