Jedro

Rok za vložitev zahtevkov za izplačilo sredstev po svoji naravi oziroma vsebini materialni, prekluzivni rok, katerega zamuda ima za posledico izgubo pravice zahtevati določena upravičenja, v tem primeru, izplačilo sredstev, in ne procesni rok, kot to napačno meni tožnik. Tožnik bi moral svoj drugi zahtevek (glede na obveznosti vložitve zahtevkov v tekočem letu in predvideno dinamiko vložitve drugega zahtevka, ki izhaja iz odločbe o pravici do sredstev) vložiti do 31. 12. 2011, ne glede na to, ali je bil ta dan dela prost dan ali ne, ker se tak rok (materialni, prekluzivni rok) izteče na točno določen dan in se na ta način ne podaljša kot se procesni rok. Ker pa je bil rok za vložitev zahtevkov za izplačilo sredstev določen tudi v sami odločbi o pravici do sredstev, ki jo je tožnik nedvomno prejel in je pravnomočna, se tožnik tudi ne more sklicevati, da s tem ni bil seznanjen oziroma da tako ni bilo nikjer določeno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ zavrgel zahtevek tožnika za izplačilo sredstev v višini 42.637,50 EUR, ki ga je ta vložil 3. 1. 2012 za dodelitev nepovratnih sredstev politike razvoja podeželja, sofinancirane iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, ukrep 121: Posodabljanje kmetijskih gospodarstev, za namen novogradnja – objekti za skladiščenje voluminozne krme, krmnih poljščin, ipd. brez notranje opreme in novogradnja – objekti za shranjevanje kmetijske mehanizacije in nakup pripadajoče opreme. V obrazložitvi je organ navedel, da je tožnik vložil vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev za sofinanciranje iz zgoraj navedenega ukrepa, razpisana z Javnim razpisom v letu 2009. Sredstva so se tožniku odobrila po postopku in pod pogoji, kot so navedeni v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007 – 2013 (v nadaljevanju Uredba). Prvostopni organ je ugotovil, da tožnik izpolnjuje vse pogoje in je izdal 6. 5. 2010 odločbo, s katero je tožniku odobril do 60.485,75 EUR sredstev. Organ je 4. 1. 2012 prejel drugi zahtevek za izplačilo sredstev v višini 42.637,50 EUR, ki je bil poslan priporočeno po pošti 3. 1. 2012. To pomeni, da je bil zahtevek vložen po preteku roka, ki ga je odločba o pravici do sredstev določala za njegovo vložitev, tj. po 31. 12. 2011 glede na drugi odstavek 115. člena Uredbe, ki ga je odločba o pravici do sredstev v svojem drugem odstavku tudi povzela. V konkretnem primeru gre torej za predpisan materialni rok, določen s podzakonskim predpisom, zato lahko organ po 99. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) predvidene roke določa samo znotraj predpisanega obdobja, ne more pa sprejeti v obravnavo zahtevka, ki je bil vložen po njegovem izteku, razen izjem po tretjem odstavku 115. člena Uredbe, za kar pa tožnik ni zaprosil. Organ je zato zahtevek zavrgel. Drugostopni organ je z odločbo in sklepom zavrnil pritožbo tožnika in zavrnil njegov zahtevek za vračilo plačane upravne takse v višini 18,12 EUR. V obrazložitvi je v zvezi s pritožbo še dodal, da je rok za vložitev zahtevka materialni in ne procesni rok, saj je predmet meritornega odločanja v upravnem postopku in se nanaša na samo pravico in obveznost, o kateri je odločeno z odločbo (sklep Vrhovnega sodišča RS, I Up 455/2008 z dne 1. 10. 2009). Izjemoma bi se lahko ta rok podaljšal po postopku iz 54. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1), ne pa avtomatično z vložitvijo zahtevka v naslednjem tekočem letu. Tožnik pred iztekom materialnega roka 31. 12. 2011 tudi ni pridobil soglasja prvostopnega organa za podaljšanje spornega roka za vložitev zahtevka za izplačilo. V spisu se sicer nahaja tožnikov dopis z dne 15. 11. 2011, v katerem pa je zahteval podaljšanje roka za podajo stališč v zvezi s pozivom k obrazložitvi stvarnega stanja, ne pa za vložitev zahtevka. Nikakršen ustni dogovor med tožnikom in organu pa ne bi mogel tega roka podaljšati. Iz pritožbe tudi ne izhaja neposredna povezava med zatrjevanim nezakonitim delovanjem uslužbenke DURS z zamudo tega roka, iz dopisa z dne 9. 1. 2012 pa tudi izhaja, da se je tožnik sam odločil, da zahtevka ne bo vložil v letu 2011, ampak 3. 1. 2012, ker je zmotno menil, da tedaj poteče rok. Izrek prvostopnega sklepa pa je tudi jasen. V zvezi s pritožbo zoper sklep pa je še dodal, da tožnik do vračila takse ni upravičen, ker pritožbi ni bilo ugodeno.

Tožnik je v tožbi uvodoma navedel, da se z nosilnim razlogom toženke ne strinja, vztrajal pri svojih navedbah, ki jih je podal v pritožbi, na katere se je v izogib ponavljanju tudi skliceval. Navedel je tudi, da organ ni navedel pravne podlage za zavrženje oziroma se je prvostopni organ skliceval na ZUP, odločitve pa zato ni možno preizkusiti oziroma je sama s sabo v nasprotju. Iz sklepa prvostopnega organa izhaja, da je ta organ štel ta rok za procesni rok, nikjer ni bilo določeno nasprotno, zaradi česar je odločitev tudi v nasprotju z načelom zakonitosti. Poleg tega se zadeva nanaša na sredstva po Uredbi Sveta (ES) št. 1698/2005 z dne 20. 9. 2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega sklada za razvoj podeželja, ki v 71. členu izrecno določa, da izdatek pride v poštev za prispevek sklada, če ustrezno pomoč dejanska izplača plačilna agencija med 1. 1. 2007 in 31. 12. 2015. Načelo pravne varnosti zahteva, da se osebe natančno seznanijo z obveznostmi, ki jim jih nalagajo predpisi (sodba Sodišča EU, C-158/06 z dne 21. 6. 2007, točki 25 in 26). Poleg tega je dejanski materialni rok določen v 20. členu Uredbe o ukrepih iz 1., 3. in 4. osi PRP in javnem razpisu, iz katerega v bistvenem izhaja, da so do podpore upravičeni stroški naložb, ki nastanejo v obdobju med 1. 1. 2007 in 30. 6. 2015. Sporni rok je določen izrecno za opravo procesnega dejanja v postopku (vložitev zahtevka za izplačilo) v postopku, v katerem je o materialni pravici že odločeno, tako da je vložitev zahtevka za izplačilo le procesni korak glede iste pravice in ne gre za rok, ki bi nalagal opravo nekega materialnega dejanja. Tožnik je namreč pravico do izplačila sredstev pridobil. Sklep Vrhovnega sodišča RS, I Up 455/2008 pa ni formalni pravni vir, nanaša se pa na vsebinsko popolnoma drugačno zahtevo iz 157. člena Zakona o varstvu okolja. To kaže, da toženki ni jasna narava roka. Ta rok pa je tudi predviden v delu Uredbe, ki ureja same procesne vidike postopka. Tudi dejansko stanje je nepopolno in zmotno ugotovljeno. Drugostopni organ ni z ničemer dokazal, da tožnik ni pridobil soglasja za podaljšanje roka, ni tudi opravil poizvedb, ki bi jih moral, pri osebi, s katero je imel pooblaščenec tožnika sestanek, kar bi moralo biti razvidno iz dokumentov spisa. V spisu bi moral biti vsaj uradni zaznamek. Tožniku je tudi znano, da je bil rok podaljšan velikemu številu upravičencev le ustno preko telefona, torej bi tožniku moral biti podaljšan rok še toliko bolj glede na ustni dogovor. Tožniku je tudi znano, da se je rok za vložitev zahtevka določeni skupini upravičencev določil tako, da je bil določen le začetni datum vlaganja zahtevka od določenega dne v letu x, vendar med 1. 1. in 5. 10. ter 6. 11. i 31. 12. leta x, ko je predvideno vlaganje zahtevka, kar si je organ razlagal, da lahko takšna skupina vlagateljev vlaga zahtevke katerekoli leto do 30. 6. 2015, brez prošnje za podaljšanje roka, če se zahtevek ni vložil v letu predvidenega zahtevka v odločbi. Pred sprejemom ZKme-1 pa so se uporabljala pravila obligacijskega prava, kar pomeni, da se je rok za vlaganje zahtevkov za izplačilo sredstev iztekel na prvi naslednji delovni dan, če se je iztekel na dela prost dan. Gre za nespoštovanje načela enakega obravnavanja po pravu EU. Tožnik ima občutek, da je bil zavrnjen zaradi ''ugotovitev'' v postopku DURS v zvezi z naložbo, ki je predmet zahtevka za izplačilo sredstev. Davčna inšpektorica je postopek vodila izključno z namenom tožniku povzročiti škodo. To izhaja iz dejstva, da je bil ves DDV plačan v rokih in v skladu s predpisi, pa je kljub temu inšpektorica ugotovila, da gre za ''fiktivne'' račune. Davčni postopek še ni zaključen, vendar bo glede na prakso Sodišča EU tožniku vrnjen DDV. Predlagal je zaslišanje tam navedenih prič in opravo poizvedb. Če pa bo sodišče menilo, da je takšen rok materialni rok, pa bi bila takšna razlaga neskladna s pravom EU, zlasti z načeli pravne varnosti in pravne predvidljivosti, načeli sorazmernosti in varstva legitimnih upravičenj ter načelom enakopravnosti, če bi se razlagal tako, da se ni iztekel s prvim naslednjim delovnim dnem po roku, ki se je datumsko iztekel na dela prost dan, kar pomeni, da je tožnik vložil zahtevek pravočasno. Tožnik je zato predlagal, da sodišče, če ne bo sledilo njegovim argumentom in ugodilo tožbi, postavi predhodno vprašanje (ki ga povzame). Predlagal je, da sodišče prvostopni sklep in drugostopni sklep o zavrnitvi vračila takse za pritožbo odpravi in vrne zadevi v ponovno odločanje, toženka pa je dolžna povrniti tožniku stroške postopka.

Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe tožnika iz razlogov odločbe, podrobneje pojasnila svoj odločitev, poudarila, da ne gre samo za rok za vložitev zahtevka za izplačilo, ampak za rok, v katerem je treba uveljaviti pravico do izplačila. Tožnik si tudi napačno razlaga obdobje 1. 1. 2007 do 31. 12. 2015 iz 71. člena Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005. Tožnik je bil tudi seznanjen z materialnim rokom, ne samo v Uredbi in Javnem razpisu, temveč tudi na 6. strani razpisne dokumentacije. Tožnik pa je imel vseskozi kvalificirano pravno pomoč in bi moral poznati sporni rok (je namreč oče A.A. mlajšega, ki je zaposlen pri prvostopnem organu). Morebitno dogovorjeni ustni dogovor o podaljšanju roka pa ne bi mogel imeti vpliva na materialni rok, določeno s pravnomočno odločbo. Predlagala je sodišču, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno zavrženje tožnikovega zahtevka za izplačilo sredstev v višini 42.637,50 EUR.

Sodišče uvodoma odgovarja na tožbeni očitek o nepodani oziroma napačni pravni podlagi za zavrženje zahtevka tožnika v sklepu prvostopnega organa oziroma odločbi drugostopnega organa. Iz obrazložitve prvostopnega sklepa sicer res izhaja, da se je prvostopni organ skliceval na 99. člen ZUP, ki ureja določitev rokov v upravnem postopku za posamezna dejanja v postopku, torej procesnih rokov, je pa drugostopni organ v tem delu svojo obrazložitev dopolnil oziroma spremenil razloge k sicer pravilni odločitvi prvostopnega organa in kot pravno podlago navedel v nadaljevanju te sodbe povzete materialne predpise in na tej podlagi opredelil tudi naravo oziroma vsebino med strankama spornega roka. Tožnik torej nima prav, da pravne podlage za zavrženje zahtevka ni, sodišče pa tudi meni, da ta ni napačna, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Iz podatkov upravnih spisov nadalje izhaja, da je bila v postopku izdana odločba o pravici do sredstev, št. 33110-93/2009 z dne 6. 5. 2010, s katero so bila tožniku odobrena nepovratna sredstva PRP, sofinancirana iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, ukrep Posodabljanje kmetijskih gospodarstev za tam opredeljene naložbe, v višini do 60.485,75 EUR, da mora tožnik zahtevek za izplačilo, skupaj s prilogami, posredovati na prvostopni organ od 1. 1. do 5. 10. oziroma od 6. 11. do 31. 12. tekočega leta, v katerem je predvidena vložitev zahtevka (1. točka izreka), pri čemer je predvidena dinamika (datum in znesek) vlaganja zahtevka: - prvi zahtevek 24. 5. 2010 v znesku 17.848,25 EUR, - drugi zahtevek 3. 1. 2011 v znesku 42.637,50 EUR, projekt pa mora biti končan pred vložitvijo zadnjega zahtevka za izplačilo (2. točka), kršitve oziroma neizpolnjevanje obveznosti, prevzetih iz naslova tega ukrepa, kot so določene v Javnem razpisu, Uredbi in ZKme-1 pa se sankcionira (4. točka).

V Javnem razpisu za dodeljevanje sredstev iz naslova ukrepa Posodabljanje kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 98/09) je tako v X. točki med drugim določeno, da če prejemnik sredstev ne izpolni obveznosti iz odločbe o pravici do sredstev v roku in v njem ne vloži zahtevka z izplačilo sredstev, mora morebitno že prejeta sredstva vrniti v osmih dneh od dneva vročitve odločbe o obveznosti vračila sredstev skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva prejema sredstev, to pa ne velja, če je upravičenec pred potekom rokov o izpolnitvi obveznosti iz odločbe o pravici do sredstev ali pred potekom rokov za vložitev zahtevka za izplačilo sredstev, obvestil ARSKTRP o podaljšanju rokov, ki so v skladu s pogoji javnega razpisa. Vsebinsko enako določbo ima tudi 115. člen Uredbe, ki določa, da stranke za izplačilo sredstev vlagajo zahtevke, da morajo za izplačila sredstev v tekočem letu upravičenci zahtevke poslati na ARSKTRP, ki se vlagajo od 1. 1. do 5. 10. tekočega leta v skladu z roki, opredeljenimi v odločbi o pravici do sredstev, oziroma od 6. 11. do 31. 12. tekočega leta (prvi in drugi odstavek), če upravičenec zahtevka za izplačilo sredstev ne predloži v roku, navedenem v odločbi o pravici do sredstev, mora že prejeta sredstva vrniti v tam navedenem roku in na tam naveden način. V 90. členu te Uredbe pa je še določeno, da vračilo sredstev ni potrebno, če je upravičenec pred potekom rokov o izpolnitvi obveznosti iz odločbe o pravici do sredstev ali pred potekom rokov za vložitev zahtevka za izplačilo sredstev obvestil ARSKTRP o podaljšanju rokov, ki so v skladu s pogoji javnega razpisa (tretji odstavek), prejemniku sredstev pa tudi ni treba vrniti vseh že pridobljenih sredstev v primerih višje sile ali izrednih okoliščin, določenih v 47. členu Uredbe 1974/2006/ES, in v primeru kužne rastlinske bolezni, ki prizadene kmetove rastline (peti odstavek). Enako oziroma vsebinsko podobno kot v 115. členu Uredbe določa tudi 57. člen ZKme-1, po katerem mora stranka, če ne izpolni obveznosti iz odločbe o pravici do sredstev v roku in v roku ne vloži zahtevka za izplačilo sredstev, prejeta sredstva vrniti v roku osem dni od dneva vročitve odločbe za vračilo sredstev, skupaj z zamudnimi obrestmi od dneva prejema sredstev (drugi odstavek), če pa stranka v primeru višje sile ali izrednih okoliščin po predpisih Skupnosti o razvoju podeželja o tem obvesti pristojni organ in predloži ustrezne dokaze v desetih dneh od dneva, ko je stranka to zmožna storiti, pa se med drugim določba drugega odstavka ne uporablja (četrti odstavek).

Iz citiranih predpisov iz prejšnje točke obrazložitve je tako nedvomno razbrati, da je rok za vložitev zahtevkov za izplačilo sredstev po svoji naravi oziroma vsebini materialni, prekluzivni rok, katerega zamuda ima za posledico izgubo pravice zahtevati določena upravičenja, v tem primeru, izplačilo sredstev, in ne procesni rok, kot to napačno meni tožnik. Tožnik bi moral svoj drugi zahtevek (glede na obveznosti vložitve zahtevkov v tekočem letu in predvideno dinamiko vložitve drugega zahtevka, ki izhaja iz odločbe o pravici do sredstev) vložiti do 31. 12. 2011, ne glede na to, ali je bil ta dan dela prost dan ali ne, ker se tak rok (materialni, prekluzivni rok) izteče na točno določen dan in se na ta način ne podaljša kot se procesni rok. Ker pa je bil rok za vložitev zahtevkov za izplačilo sredstev določen tudi v sami odločbi o pravici do sredstev, ki jo je tožnik nedvomno prejel in je pravnomočna (8. točka obrazložitve te sodbe), se tožnik tudi ne more sklicevati, da s tem ni bil seznanjen oziroma da tako ni bilo nikjer določeno. Tožnik se zato tudi moti, da je treba pri tem upoštevati Uredbo Sveta (ES) 1698/2005 z dne 20. 9. 2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, ki v 71. členu določa, da pride v poštev za prispevek EKSRP izdatek, če ustrezno pomoč dejansko izplača plačilna agencija med 1. 1. 2007 do 31. 12. 2015, saj gre za določbo, ki predpisuje upravičenost držav članic do že izplačanih sredstev na podlagi nacionalnih predpisov v breme Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja. Iz enakih razlogov pa se tudi ne more sklicevati na 20. člen Uredbe, ki predpisuje, da so do podpore upravičeni stroški naložb, ki nastanejo v obdobju od 1. 1. 2007 do 30. 6. 2015, saj gre za splošno določbo, ki predpisuje časovno omejenost izplačil po tej Uredbi, v obravnavanem primeru pa gre za izplačilo po zahtevku, podanem na podlagi že izvedenega Javnega razpisa za konkretni ukrep oziroma konkretne naložbe za leto 2009. Zatrjevana kršitev načel pravne varnosti, predvidljivosti in zakonitosti, sorazmernosti in varstvom legitimnih pričakovanj ter enakega obravnavanja zato tudi ni podana, sodišče pa iz enakih razlogov ne bo sledilo predlogu tožnika za postavitev predhodnega vprašanja Sodišču EU glede razlage narave spornega roka.

Sodišče se tudi ne strinja s tožbenim naziranjem, da je vložitev zahtevka za izplačilo sredstev le procesno dejanje, o katerem je bilo z odločitvijo o materialni pravici že odločeno. Gre namreč za novo zahtevo, ki jo mora stranka vložiti pod v razpisu in materialnih predpisih določenimi pogoji. Tako določa tudi 56. člen ZKme-1, po katerem stranke za izplačilo sredstev vlagajo zahtevke (prvi odstavek), zahtevek, ki izpolnjuje pogoje iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, organ odobri in sredstva izplača na strankin transakcijski račun, pri čemer nakazilo na račun šteje, da je bilo zahtevku za izplačilo v celoti ugodeno (drugi odstavek), v nasprotnem primeru zahtevek zavrne (četrti odstavek). Ker pa mora stranka za pridobitev tovrstnih sredstev (ki so nepovratna sredstva) ves čas izpolnjevati pogoje, določene v materialnih predpisih, zato tudi ni nedopustno, da pride do izgube pravice do izplačila sredstev, če zahtevek za njihovo izplačilo ni vložen v predpisanem roku in na predpisan način.

S tem, ko se je organ (med drugim – poleg že citiranih materialnih predpisov) skliceval tudi na sklep Vrhovnega sodišča RS, I Up 455/2008 z dne 1. 10. 2009, v katerem je sodišče razlagalo naravo oziroma vsebino roka za izpolnitev obveznosti, določenega v upravni odločbi, pa tudi ni kršil pravila postopka, ne glede na to, da je v tem sklepu podano drugačno dejansko stanje kot v obravnavanem primeru. Vrhovno sodišče RS namreč (med drugim) skrbi za enotno sodno prakso, zaradi česar se organ v podkrepitev svojih razlogov na argumentacijo v enakem oziroma podobnem primeru lahko oziroma celo mora opreti.

Ob tem, da odločba o podaljšanju roka za izpolnitev obveznosti oziroma za vložitev zahtevka, kot to nalagajo zgoraj citirane določbe Javnega razpisa, Uredbe in ZKme-1, ni bila izdana, kar med strankama tudi ni sporno, pa je na tožniku dokazno breme, da izkaže, da mu je organ ustno podaljšal rok. Pri tem ni pravno relevantno za obravnavani primer, da naj bi do takih primerov (tj. ustnega podaljševanja rokov, kot različne obravnave pogoja pravočasne vložitve tovrstnih zahtevkov) v praksi prvostopnega organa že prišlo. Na enakost v nepravu se tožnik ne more sklicevati.

Odločitev pa je organ sprejel na podlagi predpisov, ki so veljali v času izdaje izpodbijanega akta (6. člen ZUP), zaradi česar tožnik tudi ne more uspeti z ugovorom o prej veljavni (in drugačni) ureditvi. Kot že povedano, pa je bil zahtevek tožnika zavržen zaradi zamude pri njegovi vložitvi, zaradi česar njegov ''občutek'', da je bila taka odločitev sprejeta zaradi ugotovitev davčne inšpektorice, tudi ne vpliva na presojo sodišča v tej zadevi.

Sodišče še pojasnjuje tožniku, da je tožba v upravnem sporu samostojno pravno sredstvo, zaradi česar mora tožnik razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi in samo tako opredeljeni razlogi so predmet preizkusa v upravnem sporu. Navedeno izhaja iz prvega odstavka 30. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po katerem mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži, sodišče pa je v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 pri odločanju vezano na trditveno podlago v tožbi, saj preizkuša dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Po drugem odstavku 37. člena ZUS-1 sodišče po uradni dolžnosti pazi le na ničnost upravnega akta. Ker mora tožnik v tožbi jasno navesti argumente, s katerimi utemeljuje vloženo tožbo, se sodišče v tem upravnem sporu torej ni opredelilo do navedb, ki jih je tožnik navajal v upravnem postopku (natančneje: v pritožbi), ne pa tudi v tožbi.

Glede na povedano je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Sodišče v zadevi ni opravilo glavne obravnave in izvedlo predlaganih dokazov, ker so podatki spisa dali zanesljivo podlago za odločitev (59. člen ZUS-1).