Jedro

Pri ocenjevanju na izpitu ne gre za upravno odločanje, ampak za strokovno opravilo, ki glede presoje strokovnosti ne more biti predmet sodne presoje v upravnem sporu. Ocena ni pravica ali pravna korist posameznika in zato tudi poročilo o opravljanju izpita ni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

Glede odločbe, ki jo tožnik izpodbija in s katero je bila pritožba zoper izpitno oceno zavrnjena, se sodišče tudi strinja s tem, da ne gre za akt, s katerim bi se odločalo o pravici obveznosti ali pravni koristi stranke.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper oceno iz znanja slovenščine na osnovni ravni. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik 14. 11. 2013 v javnem zavodu A. opravljal izpit iz znanja slovenščine na osnovni ravni. Izpita ni opravil. Zoper izpitno oceno je vložil pritožbo, katera po mnenju tožene stranke ni utemeljena. Pisni in ustni del izpita se ocenjujeta v skladu z merili, ki jih določa program Slovenščina za tujce in so natančneje pojasnjena v Navodilih za izvajalce izpitov iz znanja slovenščine z načeli dobre prakse. Tožena stranka še pojasnjuje, da je bil tožnik pri treh delih izpita ocenjen pozitivno, pri enem delu pa negativno in je zato bila skupna ocena na izpitu negativna. Po ponovnem pregledu izpitne dokumentacije sta oba ocenjevalca nalogo na novo točkovala in v tem delu tožniku dodelila negativno oceno.

Tožnik v tožbi navaja, da mu je bil v pritožbenem postopku omogočen vpogled v njegov test, ni pa mu bilo omogočeno kopiranje in prepisovanje posameznih navedb v testu. S tem mu je bila posredno kratena pravica do pritožbe, ker ni mogel vsebinsko preveriti pravilnosti rezultata izpita. Nadalje navaja, da je na izpitu slovenščine na osnovni ravni padel že drugič, da gre za kandidata, ki že več kot 15 let živi in dela v Republiki Sloveniji in dnevno ter intenzivno dela s strankami. Dnevno obdela več kot 500 strank, s katerimi komunicira v slovenskem jeziku. Način ocenjevanja je po njegovem mnenju nerazumljiv in nekonsistenten. V nadaljevanju to svoje stališče podrobneje tudi pojasnjuje. Kljub za tožnika neugodni sodni praksi pri tovrstnih zadevah želi tožnik izpostaviti objektivni nesmisel ravnanja tožene stranke. Tožnik je dobil negativno oceno, ocenjevanje pa je potekalo na način, da je ocenjevalec odšteval negativne točke. Odštevanje točk je bilo izvedeno izrazito nesorazmerno in nekonsistentno. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo opozarja, da izpodbijani akt ni upravni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu. V upravnem sporu se izpodbija tisti akt, ki v izreku vsebuje meritorno odločitev, to je vsebinsko opredelitev pravic ali obveznosti stranke oziroma zavrnitev strankinega zahtevka o priznanju pravice ali pravne koristi. Upravni akt tako ne more biti odločba, s katero se zavrne pritožba. Prav tako pa tudi ne more biti predmet upravnega spora tožnikovo izpodbijanje poročila o opravljanju izpita, s katerim je bil tožnik negativno ocenjen. Ocenjevanje je strokovno opravilo, ocena pa ni pravica ali pravna korist posameznika. Tožbo je iz tega razloga potrebno zavreči. Pri tem se tožeča stranka sklicuje na številne judikate vrhovnega sodišča v primerljivih zadevah. Podrejeno, če sodišče tožbe ne bi zavrglo, pa tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe. V primerih, kot je ta, lahko sodišče presoja le obstoj bistvenih kršitev pravil postopka in morebitno očitno arbitrarnost pri ocenjevanju. Nadalje tožena stranka podrobneje pojasnjuje način opravljanja izpita. Navaja, da je bil v pritožbenem postopku tožniku in njegovemu pooblaščencu omogočen vpogled v tožnikove rešene izpitne pole in drugo izpitno dokumentacijo. Pooblaščenec pa je vložil tudi pisno zaprosilo za vpogled v vse rešene izpitne pole za mesec november in december. Izpitne pole so izpitna tajnost, zato jih tožnik ni smel fotokopirati ali prepisati. O tem mu je bilo tudi izdano potrdilo. Nadalje tožena stranka podrobneje opisuje pritožbeni postopek v konkretni zadevi. Preverjanje in ocenjevanje znanja slovenščine kot tujega jezika je delo strokovne narave, ki od izvajalcev zahteva posebno strokovno usposobljenost oziroma specifične kompetence. Tožena stranka je pri ocenjevanju in odločanju o pritožbi spoštovala tako strokovne kriterije kot pravila, zaradi česar po njenem prepričanju ni mogoče govoriti niti o kršitvah postopka niti o arbitrarnosti pri ocenjevanju. Podredno zato tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Po presoji sodišča pri ocenjevanju na izpitu ne gre za upravno odločanje, ampak za strokovno opravilo, ki glede presoje strokovnosti ne more biti predmet sodne presoje v upravnem sporu. Sodišče se zato pridružuje toženi stranki, ki navaja, da ocena ni pravica ali pravna korist posameznika in da zato tudi poročilo o opravljanju izpita ni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Glede odločbe, ki jo tožnik izpodbija in s katero je bila pritožba zoper izpitno oceno zavrnjena, pa se sodišče tudi strinja s tem, da ne gre za akt, s katerim bi se odločalo o pravici obveznosti ali pravni koristi stranke, ampak je bila s to odločbo le zavrnjena pritožba. Vendar pa tudi če bi tožnik izpodbijal le poročilo o izpitni oceni in ne odločbe o pritožbi zoper to oceno, odločitev sodišča tudi ne bi mogla biti drugačna, ker gre pri ocenjevanju za strokovno opravilo. Iz navedenega razloga sodišče tudi ni tožnika pozivalo na popravo oziroma dopolnitev tožbe, ker to ne bi bilo smiselno.

Tožnik v tožbi izraža nestrinjanje tako s samo oceno kot tudi z načinom ocenjevanja, ki je po njegovem mnenju nerazumljiv in nekonsistenten. Vendar pa po mnenju sodišča ne samo da je ocenjevanje strokovno opravilo, ki ne more biti predmet upravnega spora, ampak gre za strokovno vprašanje tudi ko gre za način ocenjevanja in po mnenju sodišča tudi v to sodišče ne more posegati in se zaradi tega do teh tožbenih navedb ne more opredeliti, ker ne gre za pravno, ampak strokovno tehnično vprašanje.

Tožnik nadalje navaja, da mu je bila kratena pravica do pritožbe, ker mu ni bilo omogočeno kopiranje in prepisovanje posameznih navedb v njegovem testu, ampak le vpogled v test. S tem v zvezi sodišče meni, da četudi pooblaščencu tožnika oziroma tožniku v pritožbenem postopku ne bi bil omogočen le vpogled, ampak tudi prepisovanje in kopiranje testa, to še vedno ne bi moglo spremeniti dejstva, da je ocenjevanje strokovno opravilo, ki ne more biti predmet sodne presoje. Tožnik pa ni vložil tožbe zaradi varstva ustavnih pravic na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), s katero bi zahteval ugotovitev kršitve pravice do pritožbe ali kakšne druge ustavne pravice, ampak se njegov zahtevek glasi na odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje, torej je tožba vložena v rednem upravnem sporu in ne v sporu zaradi varstva ustavnih pravic.

Ker izpodbijani akt ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, v upravnem sporu pa se ne bi mogel izpodbijati tudi prvostopenjski akt, to je ocena, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov, se do ostalih navedb strank v postopku ni posebej opredeljevalo. Iz enakega razloga sodišče pred odločitvijo tudi ni pošiljalo odgovora na tožbo v odgovor tožeči stranki.