Up-25/03 - 5

7. 5. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A., Ž. Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 20. aprila 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 811/99 z dne 23. 10. 2002 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, št. U 2566/97 z dne 4. 6. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča o zavrnitvi tožbe zoper odločitev upravnih organov o zavrnitvi predloga pritožnice za izrek ničnosti odločbe o nacionalizaciji. Pritožnica meni, da je odločitev nerazumna in arbitrarna in zatrjuje kršitev pravic iz drugega odstavka 14. člena in 22. člena Ustave. V ustavni pritožbi navaja, da je bila dne 18. 6. 1974 izdana odločba o nacionalizaciji nepremičnega premoženja, ki ga je podedovala na podlagi zakonitega dedovanja. Ker naj bi v času izdaje odločbe veljali predpisi, ki so omogočali, da tujci zakonito dedujejo nepremičnine, je le ta nična. Vrhovnemu sodišču očita, da ni odgovorilo na vprašanje, "ali je do nacionalizacije premoženja, ki je bilo pridobljeno na podlagi zakonitega dedovanja, sploh prišlo", kar predstavlja kršitev pravice iz 22. člena Ustave.

Kršitev pravice do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) pa utemeljuje z navedbo, da so lahko tujci, ki so dedovali na podlagi zakonitega dednega nasledstva na drugem območju Slovenije ali Jugoslavije (izven območja cone B), lastnino obdržali in jim ni bila nacionalizirana, kar pomeni očitno diskriminacijo, ki jo nadaljuje sodišče z izdano sodbo.

B.

Predmet te ustavne pritožbe je odločitev sodišč in upravnega organa o utemeljenosti zavrnitve predloga za izrek ničnosti odločbe o nacionalizaciji. Ustavno sodišče se zato ni spuščalo v obravnavanje pritožničinih navedb, ki se nanašajo na postopek o nacionalizaciji.

Pritožnica v ustavni pritožbi predvsem izraža nestrinjanje z ugotovitvijo sodišč, da uveljavljani ničnostni razlog (nezmožnost izvršitve) iz 3. točke 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 p.b. - v nadaljevanju ZUP86) ni podan. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

Pritožnica sicer zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14 člena Ustave), vendar teh kršitev z navedbami, s katerimi ju utemeljuje, ne izkaže.

Očitki o nerazumnosti, arbitrarnosti in neobrazloženosti izpodbijane odločitve niso utemeljeni. Ustavno procesno jamstvo, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave, in ki je v postopkih pred sodišči in drugimi državnimi organi poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave, stranki med drugim zagotavlja pravico do vsebinsko polnega dialoga s sodiščem. Iz nje izhaja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost in da se do tistih navedb, ki so relevantne za odločitev, v obrazložitvi odločitve tudi opredeli. Upravno in Vrhovno sodišče sta odločitvi o tem, da 3. točke 267. člena ZUP86 ni mogoče uporabiti, dovolj izčrpno obrazložili in ju utemeljili z razumnimi in logičnimi pravnimi argumenti. Vrhovno sodišče je pritožnici tudi pojasnilo, da na drugačno odločitev, tj. na odločitev o obstoju navedenega ničnostnega razloga, ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na dejansko in pravno podlago odločb o nacionalizaciji, ker 267. člen ZUP86 nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ne določa kot ničnostna razloga. Zgolj okoliščina, da pritožnica pravo razume drugače od sodišč, pa ne zadošča za sklep o kršitvi pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

Ker z izpodbijanima sodbama očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan