Jedro

V zadevi ni sporno, da v času izdaje prvostopne odločbe za tožnico ni bil več izkazan davčni dolg, o odpisu katerega bi bilo mogoče odločati. Čim je tako, prvostopni organ ni mogel odločiti o odpisu davčnega dolga, saj ta ni (več) obstajal. Zato je pravilna odločitev, da se vloga tožnice za odpis, skladno z 2. točko 1. odstavka 129. člena ZUP, s sklepom zavrže.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo št. DT 4292-3848/2009 4 0802-18 z dne 6. 10. 2009 je Davčna uprava RS, Davčni urad Ljubljana kot prvostopni organ (v nadaljevanju prvostopni organ) vlogo tožnice za odpis davčnega dolga iz naslova davka od dobička iz kapitala zavrnil. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je tožnica dne 6. 7. 2009 na prvostopni organ vložila vlogo za odpis davčnega dolga iz naslova davka od dobička iz kapitala. Ker je bilo v postopku nato ugotovljeno, da tožnica na dan izdaje odločbe ne izkazuje več davčnega dolga, o odpisu katerega bi bilo mogoče odločati, je prvostopni organ vlogo zavrnil. Tožnica se z odločitvijo ni strinjala in je zoper odločbo vložila pritožbo. Ministrstvo za finance RS kot drugostopni organ (v nadaljevanju drugostopni organ) je nato z odločbo št. DT-499-31-414/2009-2 z dne 15. 2. 2010 odločilo, da se prvostopna odločba spremeni v sklep in se nato izrek spremeni tako, da se zahtevek za odpis zavrže (1. točka izreka), pritožbo tožnice je zavrnilo (2. točka izreka) in še ugotovilo, da stroški niso bili priglašeni (3. točka izreka). Drugostopni organ se v obrazložitvi svoje odločbe sklicuje na 129. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB, 126/07 in 65/08, v nadaljevanju ZUP), ki določa, da organ, ki vodi postopek, s sklepom zavrže vlogo, če vložnik v vlogi ne uveljavlja svoje pravice ali pravne koristi ali če po tem zakonu ne more biti stranka. Pojasni, da tožnica na dan izdaje odločbe ni več izkazovala davčnega dolga, o odpisu katerega bi bilo mogoče odločati, in je bila zato posledično vloga za odpis zavrnjena. Drugostopni organ nato poudari, da je prvostopni organ sicer pravilno odločil, da vlogi ni mogoče ugoditi, ker je bila v času odločanja obveznost že poravnana in zato davčni dolg, ki naj bi bil predmet odpisa davčnega dolga, ni obstajal. Prvostopni organ pa bi moral, glede na dejstvo, da tožnica ni izkazala pravnega interesa za reševanje vloge (o odpisu davčnega dolga je možno odločati le v primeru, da davčni dolg, ki naj bi bil predmet odločanja, sploh obstaja), njeno vlogo zavreči in ne zavrniti. Glede na določbo 129. člena ZUP namreč organ, ki vodi postopek, s sklepom zavrže vlogo, če vložnik v vlogi ne uveljavlja svoje pravice ali pravne koristi. Drugostopni organ je zato prvostopno odločbo tudi formalnopravno popravil na način, kot izhaja iz izreka odločbe. Pojasni tudi, da vloga ni bila vsebinsko obravnavana v smislu presoje pogojev za odpis davčnega dolga s finančnega in premoženjskega vidika, ampak je bil predlog zavrnjen iz razloga, ker v času vložitve vloge in odločanja, davčnega dolga ni bilo. Zato ni bilo mogoče odločati o odpisu dolga, ki ni obstajal. Na drugačno odločitev ne more vplivati niti dejstvo, da si je tožnica denar za poplačilo dolga sposodila in ga mora posojilodajalcu tudi vrniti.

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja in jo izpodbija z laično tožbo. Navaja, da je v finančni stiski. Sodišču smiselno predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo oziroma sklep.

Tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo sodišču predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, ki izhajajo iz obrazložitve drugostopne odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu upravnih spisov in vpogledu v listinsko podlago sodišče ugotavlja, da je izpodbijani upravni akt pravilen in zakonit. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je svojo odločitev pojasnil prvostopni organ, in z razlogi, s katerimi je drugostopni organ zavrnil pritožbene ugovore in se nanje, ne da bi jih ponavljalo, tudi sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/05, 119/08-odl.US in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Med strankama ni sporno, da je tožnica dne 6. 7. 2009 vložila vlogo za odpis dolga iz naslova davka od dobička iz kapitala. Prav tako ni sporno, da v času izdaje prvostopne odločbe za tožnico ni bil več izkazan davčni dolg, o odpisu katerega bi bilo mogoče odločati. Čim je pa tako, tudi po presoji sodišča prvostopni organ ni mogel odločiti o odpisu davčnega dolga, saj ta ni (več) obstajal. Po navedenem je zato pravilna odločitev, da se vloga tožnice za odpis, skladno z 2. točko 1. odstavka 129. člena ZUP, s sklepom zavrže. V primeru, ko je davčni zavezanec davčni dolg že poravnal, odpis davčnega dolga ni več mogoč, saj dolg, ki bi ga bilo sploh mogoče odpisati, ne obstaja več. V zakonu pa tudi ni določeno, da bi bilo zavezancu, ki je davčni dolg že plačal, plačani znesek v primeru, da bi bilo v postopku odločanja o odpisu ugotovljeno ogrožanje njegovega preživljanja, mogoče vrniti. Po navedenem tožnica ne more priti v ugodnejši položaj in tudi ne more več uveljavljati svoje pravne koristi. Sodišče še pripominja, da je zadevo obravnavalo, ker iz podatkov upravnih spisov ni moglo preveriti pravočasnosti vložitve tožbe in je zato ravnalo v korist stranke.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji sklepa pravilno ugotovljeno, izpodbijani sklep je pravilen in na zakonu utemeljen, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti pa sodišče ni našlo, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločalo izven glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

V zadevi je sodišče odločalo po sodniku posamezniku na podlagi 2. alinee 2. odstavka 13. člena ZUS-1. Pravni pouk sodbe temelji na 73. členu ZUS-1.