17. 3. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., Republika Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 28. februarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 746/2001 z dne 16. 12. 2004 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 137/96 z dne 6. 6. 2001, z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 0011/3a-XVII-331.842 z dne 11. 12. 1995 in z odločbo Občine Maribor, Oddelka za notranje zadeve, št. 201-466/93-05/16 z dne 11. 3. 1994 se ne sprejme.

2.Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča, s katero je to sodišče zavrnilo tožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve o zavrnitvi pritožbe zoper ugotovitev upravnega organa takratne Občine Maribor, da se C. C. C. C. ni štela za jugoslovansko državljanko. Vrhovno sodišče je pritrdilo vsem razlogom, navedenim v sodbi Upravnega sodišča, med drugim torej tudi stališču, po katerem je v obravnavanem primeru za ugotovitev, da oseba ni imela jugoslovanskega državljanstva, pomembna okoliščina, da se je dne 3. 10. 1925 poročila z avstrijskim državljanom, in s tem pridobila avstrijsko državljanstvo in domovinstvo na V. Zavrnilo je tudi pritožbene ugovore, da je bil paragraf 7 Zakona o domovinstvu (Državni zakon št. 105) z dne 3. 12. 1863 (ki je določal, da dobi žena po omožitvi domovinsko pravico v občini, v kateri jo ima njen zakonski mož) razveljavljen z zakonom (Državni zakon št. 222) z dne 5. 12. 1896.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi sodiščema očita, da nista sledili Zbirki državnih osnovnih zakonov, ki jih je zbral in uredil Štefan Lapajne, iz katere naj bi bilo razvidno, da paragraf 7 Državnega zakona št. 105 ni veljal dne 3. 10. 1925, ko je C. C. C. C. sklenila zakonsko zvezo. Glede na to, da izpodbijana odločitev temelji na zbirki dr. Otmarja Pirkmajerja; Zakoni za upravno službo, Zakon o državljanstvu, Maribor 1929, pritožnik pritožbenemu upravnemu organu in sodiščema očita, da jih niso "predložili v spis", da bi se o vsebini teh predpisov lahko izjasnil. Meni, da je iz določb predpisov, ki jih je treba uporabiti v obravnavanem primeru, razvidna le pridobitev državljanstva, in da bi moral upravni organ trditev, da C. C. C. C. ni bila jugoslovanska državljanka, dokazati. V zvezi s tem navaja, da upravni organ ni predložil nobene listine, iz katere bi bila razvidna odpoved državljanstva. Prav tako naj v spisu ne bi bilo podatka o njenem državljanstvu po razvezi zakonske zveze in ob sklenitvi druge zakonske zveze leta 1942 z Č. Č. Č. Č. Č. Iz listin, ki jih je predložil pritožnik, naj bi bilo razvidno, da je imenovana pridobila avstrijsko državljanstvo šele po letu 1949 (in sicer 17. 3. 1959), da sta z Č. Č. Č. Č. Č. imela stalno prebivališče v U. in s tem domovinstvo po določbah Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS, ter da je bila dne 28. 8. 1945 državljanka FLRJ, ker tudi s poroko leta 1942 ni prevzela moževega državljanstva. Ker naj bi ugotovitev, da C. C. C. C. ni bila jugoslovanska državljanka, temeljila le na pavšalni razlagi Zakona o domovinstvu z dne 3. 12. 1863, ne da bi bilo izkazano prenehanje državljanstva, naj bi šlo za kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave in pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Meni, da gre za vprašanje spoštovanja načel pravne države in zato Ustavnemu sodišču predlaga odločanje "v smislu" tretjega odstavka 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS). Pritožnik Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavni pritožbi ugodi in mu "prizna vse stroške tega postopka".

B.

3.Očitek, da je z izpodbijano odločitvijo kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave), ker da se pritožnik o predpisih, ki so bili podlaga za izpodbijano odločitev, ni mogel izjaviti, ni utemeljen. Vrhovno sodišče je namreč ta očitek zavrnilo s pojasnilom, da je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi javne dostopne zbirke predpisov, Upravno sodišče pa je navedlo, da je uporabilo zbirko iz Centralne pravosodne knjižnice Vrhovnega sodišča. Poleg tega je pritožnik tako tožbo kot pritožbo v upravnem sporu utemeljeval z izpodbijanjem veljavnosti določbe, ki je bila podlaga za izpodbijano ugotovitveno odločbo.

4.Pritožnik tudi ustavno pritožbo utemeljuje s trditvijo o neveljavnosti določbe, po kateri je žena po omožitvi pridobila "domovno pravico" v občini, v kateri jo je imel njen mož. Vendar sta tako Vrhovno kot Upravno sodišče odgovorili na ugovore v zvezi z veljavnostjo in vsebino predpisov, ki so bili podlaga za izpodbijano odločitev. Pritožnik trdi še, da je po predpisih, ki so urejali državljanstvo, žena s sklenitvijo zakonske zveze moževo državljanstvo pridobila le, če bi se državljanstvu Kraljevine SHS oziroma Jugoslavije odpovedala z izjavo ali s poročno pogodbo. Vendar to iz določb predpisov in iz besedila koreferata dr. Pirkmajerja s "1. kongresa pravnikov Slovenskih držav, Bratislava 1933", na katere se pritožnik sklicuje, ne izhaja. Pritožnik namreč citira: "S poroko s tujim državljanom, državljanka Kraljevine izgubi državljanstvo, razen v primeru, da po predpisih zakona moževe države ni pridobila državljanstva moža, ali če je zadržala državljanstvo Kraljevine s poročnim dogovorom, ali je ob sklenitvi sklepanja zakona dala izjavo, da zadrži državljanstvo Kraljevine. …". Že Upravno sodišče pa je pritožniku pojasnilo, da Zakon, ki je veljal ob sklenitvi zakonske zveze leta 1925, za ženo ni predvideval postopka izstopa oziroma izpisa iz dosedanjega državljanstva.

5.Zato te pritožnikove navedbe v ustavni pritožbi po vsebini pomenijo le ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava. S tem pa glede na prvi odstavek 50. člena ZUstS pritožnik ustavne pritožbe ne more utemeljiti.

6.Prav tako je očitno neutemeljen očitek, da naj bi bila izpodbijana odločitev sprejeta brez ustreznega dokaza (torej arbitrarno oziroma samovoljno). Izpodbijana odločitev namreč temelji na stališču, po katerem je žena s sklenitvijo zakonske zveze pridobila državljanstvo moža, dejstvo (ki ga je upravni organ ugotavljal na podlagi rojstne matične knjige, poročne matične knjige in na podlagi prijavno odjavne kartoteke), da se je poročila z avstrijskim državljanom, pa ni bilo sporno. Zato pritožnik ustavne pritožbe ne more utemeljiti z zatrjevanjem, da sta imela tako C. C. C. C. kot njen prvi mož D. D. prebivališče v U., in s tem državljanstvo Kraljevine SHS. Tudi sicer pritožnik kršitve pravice iz 22. člena Ustave ne more utemeljiti z očitkom, da v postopku niso bili izvedeni dokazi, ki bi morali biti po njegovem mnenju izvedeni ob drugačni razlagi predpisov. Iz enakega razloga pritožnik zatrjevane kršitve ne more utemeljiti niti s sklicevanjem na sklenitev druge zakonske zveze leta 1942. Dejstvo, da je odločitev sodišč drugačna od tiste, s katero bi soglašal pritožnik, pa ne zadošča za sklep o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave.

7.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (1. točka izreka). Na drugačno odločitev ne more vplivati niti sklicevanje pritožnika na tretji odstavek 52. člena ZUstS, saj ta določba ne omogoča izjemne obravnave ustavne pritožbe v primerih, ko očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Na podlagi tretjega odstavka 52. člena ZUstS lahko Ustavno sodišče v posebno utemeljenih primerih izjemoma odloča o ustavni pritožbi, ki je vložena po izteku šestdesetdnevnega roka. Pogoj za izjemno obravnavanje ustavne pritožbe kljub zamudi roka pa je, da je že iz ustavne pritožbe in priloženih listin mogoče sklepati, da so bile z izpodbijanim aktom očitno hudo kršene pritožnikove človekove pravice ali temeljne svoboščine.

8.V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pritožnik ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in na podlagi 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan