Jedro

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbo čl. 214/5, saj dejstvo, da je občina odgovorna, ni splošno znano dejstvo.

Sodišče prve stopnje je preuranjeno in napačno zaključilo kdaj je tožeča stranka izvedela za škodo, saj v v zvezi z njenimi trditvami in izvedbo dokazov, ki jih je predlagala.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v celoti razveljavi ter vrne sodišču v novo sojenje.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 9.389,08 EUR (prej 2.250.000,00 SIT), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2005 do plačila ter povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do dneva plačila. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki še naložilo povrnitev stroškov pravdnega postopka. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki ji je nastala, ko je padla na poledenelem in neočiščenem pločniku, za kar naj bi bila odgovorna občina, ki bi morala čistiti in posipavati javne površine. Na ugovor tožene stranke je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je tožbeni zahtevek zastaral. Ugotovilo je, da je bilo zdravljenje tožeče stranke zaključeno dne 25. 1. 2002 s koncem bolniškega staleža, kasneje pa se je tožeča stranka oglasila le na kontrolnih pregledih. Glede dejstva, kdaj je tožeča stranka izvedela za povzročitelja škode, pa je sodišče prve stopnje štelo, da odgovornost občine predstavlja splošno znano dejstvo. Prvostopenjsko sodišče je tako zaključilo, da je bila tožba vložena po preteku triletnega subjektivnega zastaralnega roka iz I. odst. 352. čl. Obligacijskega zakonika - OZ.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po I. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. V obširni pritožbi na štirinajstih straneh je sodišču očitala več kršitev in navajala pravne podlage. Izpodbijala je zaključke prvostopenjskega sodišča glede poteka triletnega zastaralnega roka, saj ni mogla takoj izvedeti za povzročitelja, odgovornost občine pa tudi ne more biti splošno znano dejstvo. Sodišče je tudi napačno zaključilo, kdaj je tožeča stranka izvedela za obseg škode, saj je bil zadnji pregled opravljen dne 15. 12. 2003 in se je tožeča stranka šele takrat seznanila z vsemi posledicami. Tožeča stranka sodišču prve stopnje očita, da v zvezi s tem dejstvom ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala, saj ni zaslišalo niti tožeče stranke niti ni izvedlo dokaza z izvedencem. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu, saj je tožena stranka samo pavšalno ugovarjala zastaranje, prav tako pa sodišče ni upoštevalo, da je tožena stranka s poravnalno ponudbo pripoznala terjatev. Zaradi te poravnalne ponudbe tožeča stranka ni plačala sodne takse za prvo vloženo tožbo, ki je zaradi tega bila zavržena, nato pa je bila vložena nova tožba v nadaljnjih treh mesecih, zato je bilo zastaranje pretrgano že s prvo vloženo tožbo v skladu s 367 čl. OZ. Tožeča stranka je sodišču očitala tudi napačno vodenje postopka, saj je narok z dne 26. 1. 2009 preložilo za nedoločen čas, nato pa kar izdalo sodbo. Sodišče na tem naroku ni izvajalo dokazov, čeprav sta jih obe pravdni stranki predlagali. Vse predložene listine pa je prvostopenjsko sodišče obravnavalo izven naroka. Tožeča stranka je očitala tudi kršitev načela odprtega sojenja. Prav tako naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev postopka, in sicer v tem, da je obrazložitev sodbe delno nerazumljiva in nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je izvedlo prvi narok za glavno obravnavo dne 26. 1. 2009. Iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da sta pravdni stranki navajali vsaka svoja dejstva, nakar je sodišče sprejelo dokazni sklep o tem, katere dokaze bo izvedlo, nato pa le navedlo, da bo „glede na ugovor tožene stranke glede zastaranja tožbenega zahtevka in pasivne legitimacije, sodišče najprej odločilo o tem“, nakar je sodišče narok za glavno obravnavo preložilo za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je ravnalo v nasprotju z določbami 217. čl., 284. čl. in 298. čl. ZPP kot tudi kršilo načelo neposrednosti. Sodišče ni izvajalo dokazov, saj je po sprejetju dokaznega sklepa, ki je le ena od faz dokaznega postopka, obravnavo zaključilo (ali jo preložilo?), ne da bi začelo z naslednjo fazo – izvajanjem dokazov. Zato pritožnik utemeljeno prvostopenjskemu sodišču očita, da je kršilo načelo neposrednosti (4. čl. ZPP) in da je listine, ki jih je tožeča stranka predložila, ocenjevalo izven glavne obravnave. Takšna kršitev določb pravdnega postopka pa je bistvena kršitev, ki je vplivala na pravilnost odločitve, saj stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Tako je podana kršitev po 8. tč. II. odst. 339. čl. ZPP.

Tožeča stranka je kot pritožnik navedla, da je zastaralni rok začel teči šele od zadnjega pregleda tožeče stranke dne 15. 12. 2003, ne pa že od konca bolniškega staleža dne 25. 1. 2002, saj je šele takrat bilo pojasnjeno s strani specialista, da terapija verjetno ne bo več potrebna, na tem pregledu pa je zdravnik zapisal, da tožeča stranka še vedno čuti bolečine v desni ličnici in da leva ličnica malenkostno bolj prominira kot desna ličnica. Tožeča stranka je sodišču očitala, da ni izvedlo dokaza glede okoliščin, pomembnih za pričetek teka zastaralnega roka in dokaza z izvedencem medicinske stroke (npr. glede zaključenega zdravljenja, kar naj bi bilo strokovno vprašanje), prav tako pa ne zaslišanja tožeče stranke, ki bi lahko povedala o škodnem dogodku, škodi in kdaj so se težave stabilizirale. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da iz spisa (II. točka tožbe) izhaja, da je tožeča stranka predlagala svoje zaslišanje in dokaz z izvedencem smiselno tudi glede pričetka teka zastaralnega roka, saj v tem delu tožbe tožeča stranka ne utemeljuje zgolj višine utrpele nepremoženjske škode, temveč pojasnjuje tudi, kdaj je bilo zdravljenje končano. Sodišče prve stopnje pa je v sodbi navedlo, da tožeča stranka razen zdravniških potrdil o pregledu dne 10.6.2002 in 15.12.2003 ni predlagala drugih dokazov, ki bi izpodbijali to, da je bilo zdravljenje zaključeno z zaključkom bolniškega staleža dne 25. 1. 2002 in da tožeča stranka ni izkazala, da bi imela po tem pregledu še kakšne težave, ki bi nakazovale, da zdravljenje še ni zaključeno. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala tovrstnih naknadnih težav, hkrati pa ni niti izvedlo vseh z njene strani predlaganih dokazov v zvezi s to okoliščino in niti ni obrazložilo, zakaj šteje te dokaze v zvezi z zastaranjem za nepomembne, je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev postopka po 8. tč. II. odstavka 339 čl. ZPP, saj tožeči stranki ni omogočilo obravnavanja pred sodiščem. Tožeča stranka je kot pritožnik sodišču to kršitev očitala, opustitev izvedbe dokazov pa je vplivala na pravilnost odločitve.

Nadalje je utemeljen pritožbeni očitek, da odgovornost občine ni splošno znano dejstvo in da zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kdaj naj bi se tožeča stranka seznanila z dejstvom, kdo je povzročitelj škodnega dogodka, kar predstavlja kršitev po 14. tč. II. odstavka 339. čl. ZPP, na katero sicer pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti. Splošno znana so namreč le tista dejstva, ki so na določenem območju znana večjemu številu oziroma nedoločenemu krogu ljudi (ZPP čl. 214/V). Kršitev po 14. tč. II. odstavka 339. čl. ZPP pa ob pomanjkljivi obrazložitvi predstavlja tudi nasprotje glede odločilnih dejstev v sodbi, in sicer ugotovitev sodišča, da so na pregledu dne 15. 12. 2003 za tožečo stranko dejali, da je zdravljenje zaključeno, ter zaključek sodišča, da je bilo zdravljenje končano že 25. 1. 2002. Prav tako je utemeljen očitek pritožnika, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med razlogi sodbe in samimi listinami, in sicer med povzetkom ugotovitev zdravnikov z dne 15. 12. 2003, da tožeča stranka še čuti bolečine in zapisom sodišča, da tožeča stranka po 25. 1. 2002 ni več imela nobenih zdravstvenih težav, s čimer je podana kršitev po 15. tč. II. odstavka 339 čl. ZPP. Ostali očitki pritožnika glede zastaranja, in sicer da je tožena stranka pretrgala zastaranje s poravnalno ponudbo z dne 8. 3. 2005 oziroma da je bilo zastaranje pretrgano že s prvo vloženo tožbo v skladu s 367 čl. OZ, ki je bila nato zavržena zaradi neplačila sodne takse, a je v roku treh mesecev bila vložena nova tožba, pa pomenijo nedopustno pritožbeno novoto (I. odst. 337. čl. ZPP v zvezi z I. odst. 286. čl. ZPP), pri čemer pritožnik ni pojasnil, zakaj teh dejstev ni mogel navesti že pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče se tako s temi navedbami vsebinsko ni ukvarjalo.

Pritožnik je zelo obširno z navajanjem teoretičnih podlag materialnega procesnega vodstva uveljavljal tudi kršitev materialnega procesnega vodstva, saj je navedel, da je sodišče prekinilo prvi narok za glavno obravnavo in ga preložilo za nedoločen čas, nato pa kar izdalo sodbo, zato je sodba za tožečo stranko pomenila presenečenje in tako ni mogla pravočasno navajati dejstev in dokazov v zvezi s potekom zastaralnega roka in je bila kršena njena pravica do izjave. Očitek, da zaradi kršitev materialnega procesnega vodstva tožeča stranka ni mogla pravočasno uveljavljati dejstev in dokazov v zvezi s pričetkom teka zastaralnega roka, sam po sebi ni utemeljen, saj se je glede na v odgovoru na tožbo podan ugovor zastaranja tožeča stranka nedvomno zavedala, da so dejstva v zvezi z zastaranjem sporna, zato je omenjenemu ugovoru tudi nasprotovala v prvi pripravljalni vlogi, dejstva in dokaze v zvezi s tem pa bi morala v skladu z 286. čl. ZPP navajati oziroma predlagati najkasneje do konca prvega naroka za glavno obravnavo, ki ga tudi ni mogoče prekiniti in nato nadaljevati. Res pa je, kot že navedeno zgoraj, da je tožeča stranka v zvezi z zastaranjem že v tožbi predlagala svoje zaslišanje in dokaz z izvedencem, ta dokaza pa je sodišče zavrnilo kot brezpredmetna brez nadaljnje obrazložitve.

Glede na ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb postopka, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrnilo v novo sojenje (354. čl. ZPP), z ostalimi pritožbenimi navedbami pa se zato ni ukvarjalo. Zaradi narave in obsega storjenih kršitev, zaradi katerih ni potrebna zgolj dopolnitev dokaznega postopka, temveč je potrebno zadevo meritorno šele obravnavati, saj sodišče dokaznega postopka sploh ni izvajalo, pritožbeno sodišče ugotovljenih bistvenih kršitev postopka ne more samo odpraviti. V novem sojenju bo tako sodišče moralo odpraviti vse zgoraj navedene nepravilnosti in izvesti dokazni postopek v skladu s procesnimi pravili, torej sprejeti dokazni sklep ter pri tem navesti posamezna sporna dejstva in dokazila za dokazovanje le-teh (287. čl. ZPP), nato pa te dokaze tudi izvesti ter vestno in skrbno oceniti vsak dokaz posebej, vse dokaze skupaj in tudi glede na uspeh celotnega dokaznega postopka odločiti, katera dejstva se štejejo za dokazana (8. čl. ZPP).

Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka. Stroški pritožbenega postopka pa štejejo kot nadaljnji stroški tega postopka in bo o njih odločeno s končno odločbo v skladu s III. odst. 165. čl. ZPP.