Jedro

V sklepu o ustavitvi kazenskega postopka je bilo glede stroškov med drugim odločeno, da nagrada zagovornika bremeni proračun. Pravilno je stališče zagovornika po pooblastilu, da je v imenu in za račun obdolženca upravičen zahtevati povrnitev tudi tistih stroškov kazenskega postopka, ki se nanašajo na nagrado obdolženčevega prejšnjega zagovornika.

Ker iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa ni določno razvidno, katere postavke zagovornikovega stroškovnika je sodišče upoštevalo pri odmeri stroškov in katere je zavrnilo, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Določbe 1. odstavka 16. člena Odvetniške tarife si ni mogoče razlagati tako, da velja le za morebitno spremembo števila točk za posamezno storitev znotraj veljavne tarife, ne pa tudi takrat, ko sodišče uporabi tarifo, ki v času odmere ne velja več.

Če je zagovornik vložil zahtevek za povrnitev stroškov v imenu in za račun obdolženca, temu ne gredo zamudne obresti iz 3. odstavka 16. člena Odvetniške tarife.

Izrek

Zahtevi obdolženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je na podlagi 2. odstavka 293. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s sklepom z dne 8.6.1995 ustavilo kazenski postopek zoper obdolženega J.G. zaradi petih kaznivih dejanj po 1. odstavku 144. člena KZ-77 in dveh kaznivih dejanj po 3. odstavku 210. člena KZ-77 v zvezi s 23. členom KZJ. Po 1. odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca in nagrada zagovornika, proračun. Glede na to, da je bilo o stroških po temelju že odločeno, je predsednica senata s sklepom dne 2.10.1996 na predlog obdolženčevega zagovornika odločila tudi o njihovi višini, tako da je zagovorniku odmerila nagrado v znesku 61.712,00 SIT, v ostalem pa zahtevek zavrnila. Zunajobravnavni senat istega sodišča je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom pritožbo zagovornika obdolženega J.G. zavrnil kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočen sklep je obdolženčev zagovornik dne 29.12.1998 zaradi "kršitve zakona" vložil zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni "v smislu te zahteve za varstvo zakonitosti" ter odloči, da se obdolžencu povrnejo tudi stroški pritožbenega postopka po stroškovniku, specificiranem v pritožbi, in stroški te zahteve za varstvo zakonitosti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe Vrhovnega sodišča. Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da obdolženčev zagovornik vlaga zahtevo zaradi kršitve zakona, ne da bi se skliceval na določeno kršitev. Poudarja, da ni točna trditev vložnika zahteve, da stroškovnika ni vložil kot zagovornik, saj je iz stroškovnika razvidno, da se sam predstavlja v tej vlogi. Zagovornika tudi ni nihče pooblastil za izterjevanje vseh stroškov, ki so nastali od uvedbe do ustavitve kazenskega postopka. Po oceni vrhovnega državnega tožilca so bili stroški odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo. Zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo obdolženčevega zagovornika zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Preden je Vrhovno sodišče presojalo utemeljenosti zahteve obdolženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti, je moralo preizkusiti, ali je zoper izpodbijani pravnomočni sklep o odmeri stroškov to izredno pravno sredstvo sploh dovoljeno. S sodbo z dne 26.4.2000 je zahtevo obdolženčevega zagovornika zavrglo kot nedovoljeno, potem ko je glede na stroške, ki so bili odmerjeni z izpodbijanim pravnomočnim sklepom, ugotovilo da je zagovornik izredno pravno sredstvo vložil le v svojo korist. Po 1. odstavku 420. člena ZKP se sme zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo po pravnomočno končanem kazenskem postopku, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti. Obdolženčev zagovornik sme po 1. odstavku 421. člena ZKP vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti le v obdolženčevo korist. Po 1. odstavku 75. člena ZKP je zagovornik upravičen storiti v korist obdolženca vse, kar sme storiti obdolženec sam.

Zagovornik B.L. je obdolženega J.G. zagovarjal po pooblastilu. Glede na odločitev o stroških kazenskega postopka, ki v obsegu, razvidnem iz pravnomočnega sklepa o ustavitvi postopka, obremenjujejo proračun, je na tej podlagi v imenu in za račun obdolženega J.G. upravičen zahtevati stroške kazenskega postopka iz 7. točke 2. odstavka 92. člena ZKP. Zahteva za varstvo zakonitosti, vložena zoper sklep, s katerim je sodišče odločilo o obdolženčevem zahtevku za povrnitev teh stroškov, je zato vložena v obdolženčevo korist in tedaj dovoljena.

Če o višini stroškov ni podatkov, izda predsednik senata po 2. odstavku 93. člena ZKP poseben sklep o višini stroškov takrat, ko se ti podatki zberejo. Zahtevek s podatki o višini stroškov se lahko poda najpozneje v treh mesecih od dneva, ko je bila pravnomočna sodba ali sklep vročen tistemu, ki ima pravico podati takšen zahtevek.

Sodišče je v pravnomočnem sklepu ugotovilo, da je sklep o ustavitvi postopka postal pravnomočen dne 2.8.1995, čeprav tega sklepa vse do 11.6.1996 obdolženčevemu zagovorniku sploh ni vročilo. Na glavni obravnavi dne 22.9.1988 je obdolženec odpovedal pooblastilo prejšnjemu zagovorniku odvetniku S.V.M. in kot svojega zagovornika pooblastil odvetnika B.L. Vročitev sklepa o ustavitvi postopka razrešenemu zagovorniku zato ni imela nobenega procesnega učinka in je sklep postal pravnomočen dne 14.6.1996, ko je obdolženčevemu zagovorniku potekel rok za pritožbo zoper sklep o ustavitvi postopka. Zato je zahtevek za povrnitev stroškov, ki ga je obdolženčev zagovornik vložil dne 21.6.1996, podan v roku, predpisanem v 2. odstavku 93. člena ZKP.

Pravilno je stališče vložnika zahteve, da je v imenu in za račun obdolženca upravičen zahtevati povrnitev tudi tistih stroškov kazenskega postopka, ki se nanašajo na nagrado obdolženčevega prejšnjega zagovornika odvetnika S.V.M. Nima pa obdolženčev zagovornik prav, ko navaja, da ima obdolženec v pravnomočnem sklepu o ustavitvi postopka podlago za povrnitev potrebnih izdatkov zagovornikov, kajti po temelju je bilo odločeno le, da nagrada obdolženčevega zagovornika, ne pa tudi zagovornikovi potrebni izdatki, obremenjujejo proračun. Zaradi napačnega pravnega stališča, da vložnik zahteve v imenu in za račun obdolženca ne more zahtevati povrnitve nagrade za obdolženčevega prejšnjega zagovornika, je sodišče, ki je zahtevek v tem obsegu zavrnilo, ravnalo v nasprotju s 1. odstavkom 96. člena ZKP.

Pritrditi je treba vložniku zahteve tudi, ko po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa namreč ni določno razvidno, katere postavke stroškovnika je sodišče pri odmeri stroškov upoštevalo in katere je zavrnilo in tudi ne, ali je glede dne 6.11.1991 opravljene odvetniške storitve uporabilo določbe 4. točke 10. tarifne številke Tarife o odvetniških storitvah (Uradni list RS, št. 10/91).

Obdolženčev zagovornik je na podlagi 2. odstavka 10. člena odvetniške tarife glede na število kaznivih dejanj, ki jih je bil J.G. obtožen, zahteval stoodstotni povišek. V obrazložitvi izpodbijanega pravnomočnega sklepa o utemeljenosti zahtevka v tem delu ni prav nobenih razlogov. Zato je vložniku zahteve treba pritrditi, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

Nima pa zagovornik obdolženega J.G. prav, ko v zahtevi zatrjuje, da je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu napačno uporabilo določbo 1. odstavka 16. člena odvetniške tarife. Po tej določbi sodišče, kadar odloča o povrnitvi stroškov zastopanja, upošteva vrednost točke po tarifi, veljavni na dan odmere, število točk pa po tarifi, veljavni v času izvršenega opravila. Te določbe si ni mogoče razlagati tako, da velja le za morebitno spremembo števila točk za posamezno storitev znotraj veljavne tarife, ne pa tudi takrat, ko sodišče uporabi tarifo, ki v času odmere ne velja več.

Prav tako niso utemeljene navedbe v zahtevi, da bi sodišče, četudi je obdolženca zagovarjal po pooblastilu, moralo smiselno uporabiti določbo 3. odstavka 16. člena odvetniške tarife, ki ureja povračilo nagrade in stroškov zagovorniku, postavljenem po uradni dolžnosti ter predpisuje v primeru zamude s plačilom tudi plačilo zakonitih zamudnih obresti. V situaciji, ko je bil obdolžencu zagovornik postavljen po 4. odstavku 70. člena ZKP, je v tej določbi predpisana ureditev razumljiva, saj nastane v takem primeru pravno razmerje, kakor pravilno ugotavlja tudi vložnik zahteve, med sodiščem in zagovornikom. V obravnavani zadevi pa je zagovornik vložil zahtevek za povrnitev stroškov v imenu in za račun obdolženca, temu pa zamudne obresti po 3. odstavku 16. člena odvetniške tarife ne gredo.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, zato je na podlagi 1. odstavka 426. člena sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.