Jedro

Status samostojnega podjetnika po zakonu o gospodarskih družbah omogoča uporabo firme na trgu, kar pa ne pomeni, da nastopa samostojni podjetnik v pravdnem postopku s to firmo. Domnevanega dejstva iz 1. ali 2. točke četrtega odstavka 125. člena ZPPSL ni treba ne navajati in ne dokazovati, namesto tega pa je treba trditi in v sporu dokazati predpostavke domneve, tako imenovano domnevno bazo. Če je ta baza dokazana, vzame sodnik domnevano dejstvo za podlago svoje sodbe brez dokaza, ne pa kot dokazano. Nepotrebno je ugotavljati okoliščine in izvajati dokaze, s katerimi se slabovernost stranke še posebej dokazuje. Tožena stranka lahko izpodbija in dokazuje nasprotno samo v okviru domnevne baze (npr.posel ni bil dogovorjen na ta dan). V postopku v gospodarskih sporih sodi od 1.1.1995 dalje sodnik posameznik, če vrednost spornega predmeta ne presega 2.000.000,00 sit.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške za odgovor na pritožbo v znesku 48.454,80 (oseminštirideset tisoč štiristoštiriinpetdeset tolarjev 80/100) sit, v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Najprej je potrebno ugotoviti, da je tožena stranka fizična oseba H. L. Status samostojnega podjetnika po zakonu o gospodarskih družbah omogoča uporabo firme na trgu, kar pa ne pomeni, da nastopa samostojni podjetnik v pravdnem postopku s to firmo. Pod imenom I.L.H. ne obstoji niti pravna niti fizična oseba. Sodišče mora po določilu 83.člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko stranka, sicer je tudi pravnomočna sodna odločba neizvršljiva.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je pravno dejanje - asignacija - z dne 20.3.1996, s katero je tožena stranka prejela poplačilo svoje terjatve v znesku 867.483,80 sit, brez pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke in tožencu naložilo plačilo tega zneska, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, v stečajno maso.

Toženec je v pravočasni pritožbi izpodbijal prvostopno sodbo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prvostopno sodišče naj bi kršilo določilo 295. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ko ni opravilo prve obravnave, na katero je pristopila samo tožena stranka. Prav tako bi glede na vrednost in predmet spora v zadevi moral soditi senat in ne sodnica posameznica. Prvostopno sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko ni ugotavljalo okoliščin, ki bi pripeljale do ugotovitve, da tožnik ni vedel za slabo ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke. Priložil je dokazila, ki naj bi utemeljila njegove trditve in ponovno predlagal zaslišanje dveh prič.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo izpodbijala vse pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe.

Sodišče druge stopnje je preiskusilo prvostopno sodbo v napadenem delu in v mejah uveljavljenih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov, na katere se mora ozirati po uradni dolžnosti.

Pri tem preiskusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožba ni utemeljena iz naslednjih razlogov: Prvostopno sodišče je v predmetni zadevi pravilno ugotovilo dejansko stanje, zato se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju, sklicije na razloge v izpodbijani sodbi. Glede na pritožbena izvajanja pa je še dodati: Pojem slabega ekonomsko-finančnega stanja v ZPPSL ni podrobno definiran, zato je zakon olajšal dokazovanje subjektivnega odnosa upnika - nasprotnika izpodbijanja, z domnevo (presumpcijo) iz 2. točke četrtega odstavka 125. člena ZPPSL. Domneva se, da je upnik, v katerega korist je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje, vedel ali bi moral vedeti za slabo ekonomsko-finančno stanje dolžnika, če je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka. Domnevanega dejstva ni treba ne navajati in ne dokazovati, namesto tega pa je treba trditi in v sporu dokazati predpostavke domneve, tako imenovano domnevno bazo. Če je ta baza dokazana, vzame sodnik domnevano dejstvo za podlago svoje sodbe brez dokaza, ne pa kot dokazano (glej Juhart: Civilno procesno pravo FLRJ, Lj. 1961, str.353).

V konkretnem primeru je domnevna baza, ki jo zatrjuje tožeča stranka, da je bilo pravno dejanje izvedeno v roku treh mesecev pred začetkom stečajnega postopka. Asignacija je bila dogovorjena 19.3.1996. Zoper tožečo stranko se je stečajni postopek začel dne 3.6.1996, pod opr.št. St 6/96. Zato je podana domnevna iz 2. točke četrtega odstavka 125. člena ZPPSL o vedenju upnika za slabo ekonomsko-finančno stanje dolžnika, ki je ni mogoče izpodbijati.

Nepotrebno je ugotavljati okoliščine in izvajati dokaze, s katerimi se slabovernost stranke še posebej dokazuje. Tožena stranka lahko izpodbija in dokazuje nasprotno samo okviru domnevne baze (npr.posel ni bil dogovorjen na ta dan). Prvostopno sodišče je zato utemeljeno zavrnilo dokazne predloge zaslišanja prič, katerih izpovedbe ne bi mogle vplivati na obstoj zakonske domneve, ker datum sklenitve in izvedbe samega pravnega dejanja med strankama sploh ni sporen.

Listinskih dokazov, ki jih je predložil pritožnik, pritožbeno sodišče v skladu z 496a členom ZPP, ne more upoštevati, sicer pa tudi sicer ne bi mogli izpodbiti zakonske domneve.

Bistveni kršitvi pravdnega postopka, na kateri opozarja pritožnik, nista podani. Iz zapisnika glavne obravnave, z dne 13.2.1997 (na list.št. 8), je razvidno, da nobena od strank ni pristopila na obravnavo, izven obravnave pa je tožena stranka vzela na znanje datum preloženega naroka. Prav tako ne drži pritožbena navedba o nepravilni sestavi sodišča. Vrhovno sodišče RS je na občni seji VSS dne 18.12.1996 sprejelo načelno pravno mnenje, da v postopku v gospodarskih sporih sodi od 1.1.1995 dalje sodnik posameznik, če vrednost spornega predmeta ne presega 2.000.000,00 sit. Vrednost spornega predmeta je 867.483,80 sit, zato je prvostopno sodišče odločalo v pravilni sestavi.

Dodati je še, da ZPPSL v 2. točki drugega odstavka 137. člena določa, da lahko upnik uspešno izpodbito terjatev prijavi v 30 dneh od pravnomočnosti odločbe. Prvostopno sodišče je toženca opozorilo na to pravico, zato je pritožbena navedba o oškodovanju upnika, ki terjatve ni prijavil v stečajnem postopku, popolnoma neutemeljena.

Tožeča stranka je izkoristila procesno pravico in argumentirano odgovorila na pritožbene navedbe, zato ji je, v skladu s prvim odstavkom 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP, toženec, ki s pritožbo ni uspel, dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka. Odmerjeni stroški se nanašajo na nagrado pooblaščenca in končno poročilo stranki: 500+20 točk= 520x76,50 sit (vrednost točke na dan odmere) ali 39.780,00 sit in sodno takso za odgovor na pritožbo po drugem odstavku taksne tarife št. 1 - 8.674,80 sit.