Jedro

Revizijsko sodišče se je že izreklo o tem, da je zaplenjeno premoženje tudi po določbi prvega odstavka 145. člena ZIKS treba vrniti tistemu, ki mu je bilo neutemeljeno zaplenjeno, ga po njegovi smrti vrniti v njegovo zapuščino, vprašanje dedovanja pa ni stvar tega postopka. Takšno stališče je glede na okoliščine konkretnega primera uporabljivo tudi v konkretnem primeru, ki je bil pravočasno uveden na podlagi predloga aktivno legitimirane predlagateljice, ki kot nečakinja upravičenca sodi v krog njegovih zakonitih dedičev.

Obstoj dediča bližnjega dednega reda (vnuka), ki se je pozneje pridružil predlogu predlagateljice, ne izključuje njene legitimacije. Glede na naravo nepravdnega postopka, v katerem sodišče odloča o spornem razmerju oziroma stanju (21. člen ZNP v zvezi s prvim odstavkom 145.č člena ZIKS), je imel predlagatelj že od uvedbe postopka status (materialnega) udeleženca, čeprav je tedaj v postopku (formalno) sodelovala le predlagateljica. Medsebojno izključevanje zakonitih dedičev na podlagi oddaljenosti dednih redov v takem primeru ne more utemeljevati zavrnitve predloga za vrnitev premoženja obsojencu, temveč bo lahko aktualno šele v poznejšem zapuščinskem postopku, ki bo izveden, če bo predlogu o vrnitvi premoženja pravnomočno ugodeno.

Izrek

Reviziji se v delih, ki se nanašata na sklep o dopustitvi stranske udeležbe, zavržeta.

Sicer se revizijama ugodi, sklepa sodišč nižjih stopenj se v preostalem delu razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 28. 4. 2004 najemnikom stanovanj v L. priznalo pravico do stranske udeležbe. S sklepom z dne 20. 2. 2013 je zaradi umika predloga zoper tretjo nasprotno udeleženko postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka), sicer pa je zavrnilo predloga predlagateljice (II. točka izreka) in predlagatelja za vrnitev zaplenjenega premoženja (III. točka izreka). Pojasnilo je, da po pokojnem A. A., ki mu je bilo premoženje zaplenjeno (ista kazen pa razveljavljena), ni bil opravljen zapuščinski postopek, zato je krog dedičev ugotavljalo v trenutku njegove smrti. Zaključilo je, da je pravni naslednik upravičenca le predlagatelj, ki kot dedič prvega dednega reda (vnuk) izključuje predlagateljico kot dedinjo drugega dednega reda (nečakinjo). Zapuščina preide na dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (drugi odstavek 78. člena Zakona o denacionalizaciji – v nadaljevanju ZDen), zapuščinski postopek pa se začne šele na predlog pravnega naslednika, ki mu mora biti priložena pravnomočna odločba o vrnitvi premoženja. V konkretnem primeru ne gre za vračanje premoženja v zapuščino po pokojnem obsojencu, ko bi vzporedno z nepravdnim postopkom za vrnitev zaplenjenega premoženja tekel zapuščinski postopek glede naknadno najdenega denacionaliziranega ali vrnjenega zaplenjenega premoženja, zato ne drži, da je bil predlog vložen v imenu A. A. Glede predloga B. A. je sledilo ugovoru zastaranja, saj je predlog vložil več kot pet let po pravnomočnosti odločbe o razveljavitvi kazni zaplembe. Njegovo vlogo z dne 10. 11. 2003 je obravnavalo kot nov predlog ne glede na to, da je z njo „odobril“ pravna dejanja predlagateljice, ki je predlog vložila pravočasno, a le v svojem imenu in ne kot pooblaščenka predlagatelja. Dodalo je, da sta predlagatelja v razmerju navadnega sosporništva.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo predlagateljice zoper sklep prvostopenjskega sodišča z dne 28. 4. 2004 (I. točka izreka). Njeno pritožbo zoper III. točko sklepa z dne 20. 2. 2013 in pritožbo predlagatelja zoper II. točko istega sklepa je zavrglo, sicer pa je njuni pritožbi zavrnilo in sklep prvostopenjskega sodišča z dne 20. 2. 2013 v izpodbijanem delu potrdilo ter odločilo še o stroških pritožbenega postopka (II., III. in IV. točka izreka). Med drugim je menilo, da sta predlagatelja navadna sospornika (zaradi česar lahko vsak izmed njiju izpodbija le tisto odločitev sodišča, ki se nanaša nanj), nasprotni udeleženci pa enotni sosporniki (zadošča, da je ugovor zastaranja podala prva nasprotna udeleženka, ki se je tudi pritožila zoper sklep o podani aktivni legitimaciji predlagateljice, ki je bil nato razveljavljen). Soglašalo je s sodiščem prve stopnje, da okoliščine konkretnega primera ne narekujejo vračila zaplenjenega premoženja v zapuščino neupravičeno obsojenega.

3. Zoper sklep pritožbenega sodišča predlagatelja vlagata reviziji zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču smiselno predlagata spremembo izpodbijanega sklepa v smeri ugoditve predlogu po temelju in zavrnitve udeležbe stranskih udeležencev oziroma razveljavitev sklepa sodišča druge (podrejeno tudi prve) stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v nov postopek. Priglašata tudi stroške. Predlagateljica (oziroma njena dedinja) uvodoma obširno nasprotuje udeležbi stranskih udeležencev. Njihova udeležba zmotno temelji na določbi 145.a člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS), ki določa le način vračanja nepremičnine v primeru vlaganj, ki jih prva nasprotna udeleženka ni uveljavljala in k njim ni podala soglasja, zato je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlog stranskih udeležencev za udeležbo je bil pavšalen in tudi z vlogo po izdaji sklepa o dopustitvi njihove udeležbe niso utemeljili svojega pravnega interesa. Šlo naj bi celo za neznane dediče, pokojne osebe in osebe, ki v obravnavani stavbi nimajo pravice bivanja. Vrnitev nepremičnine na najemna razmerja ne vpliva. Sodišče bi moralo njihovo prijavo udeležbe vročiti drugim udeležencem in jim določiti rok, da se o njej izjavijo (drugi odstavek 20. člena Zakona o nepravdnem postopku – v nadaljevanju ZNP), česar ni storilo. Napačno je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da zadošča zgolj pisna vloga in da utemeljenosti pravnega interesa ni potrebno dokazovati. Prvostopenjsko sodišče ob odločanju o udeležbi ni razpolagalo z dokazi. Iz sklepa ni razvidno, na katerih odločilnih dejstvih temelji, stranski udeleženci pa tudi niso poimensko navedeni. Izpodbijane odločitve o stranski udeležbi ni mogoče preizkusiti in je obremenjena s kršitvijo določb 14., 15., 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Pritožbi predlagateljev sta bili napačno zavrženi v delih, s katerima sta izpodbijala odločitve glede drugega od njiju, saj se zaplenjeno premoženje vrača obsojencu in šele nato dedičem, ki skladno s sodno prakso niso nujno predlagatelji vračanja tega premoženja. Pritožbeno sodišče se je zmotno oprlo na ZIKS, ki ne določa, kdo je lahko predlagatelj. Ker se postopek vodi zaradi vrnitve zaplenjenega premoženja obsojencu (in ne predlagateljici), je sodišče zagrešilo še bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Določba prvega odstavka 145. člena ZIKS ureja le stvarno legitimacijo, in ne procesne, ki jo imajo osebe, ki verjetno izkažejo pravno nasledstvo oziroma sorodstveno razmerje z razlaščencem (15. člen ZDen in tretji odstavek 60. člena ZDen). Tako je v konkretni zadevi v postopku denacionalizacije odločilo tudi Upravno sodišče Republike Slovenije.(1) Pritožbeno sodišče je zmotno štelo, da sta predlagatelja le navadna sospornika, pri čemer je poleg zmotne uporabe materialnega prava in zagrešenih procesnih kršitev (prvi odstavek 339. člena ZPP in 14. ter 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) kršilo še določbe 14., 15. in 23. člena URS. Na drugi strani so zavezanci za vračilo zaplenjenega premoženja navadni, in ne enotni sosporniki. Pritožba prve nasprotne udeleženke zoper sklep o predlagateljičini aktivni legitimaciji se zato ne razteza na drugo nasprotno udeleženko, ki se zoper ta sklep (niti v ponovljenem postopku) ni pritožila in je s tem svojo obveznost kljub zastaranju pripoznala, ker je štela, da je o njej že pravnomočno odločeno. Enako velja za ugovor zastaranja, ki ga je podala samo prva nasprotna udeleženka. Ta ugovor tudi sicer ni utemeljen, saj je bil podan po tem, ko prva nasprotna udeleženka predlogu ni ugovarjala po temelju, temveč le po višini, takšno ravnanje pa je pretrgalo zastaranje. O tem pritožbeno sodišče ni zavzelo stališča. Prvostopenjsko sodišče ni odločalo o tem, kdo je dedič, saj se bo zapuščinski postopek izpeljal po pravnomočno končanem postopku za vrnitev zaplenjenega premoženja. Predlagateljica je uspešno vložila pobudo za razveljavitev sodbe o zaplembi, zato sorodstvena povezava, na katero se je tedaj sklicevala, zadošča tudi za vodenje postopka za vrnitev tega premoženja obsojencu oziroma za verjeten izkaz pravnega nasledstva. Ker je sodišče predlagateljici odreklo procesno legitimacijo, hkrati pa pritrdilo, da preide zapuščina na dediče šele z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji in da se zapuščinski postopek začne na predlog pravnega naslednika (torej ne dediča), je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačna in protispisna je ugotovitev, da gre v zvezi z vročanjem in tekom zastaralnega roka za prepozne novote. Prvostopenjsko sodišče je ugotavljalo potek zastaranja mimo trditev in dokaznih predlogov strank (kršitev določb 14., 15. in 23. člena URS). ZIKS prav tako ne določa prekluzivnega roka za vložitev predloga za vrnitev zaplenjenega premoženja, utemeljevanje odločitve le s sodno prakso, ki ni pravni vir, pa privede do kršitev določb 15., 22., 23., 24., 26. in 33. člena URS. Sodišči sta spregledali, da temelj obligacijskega razmerja po Zakonu o obligacijskih razmerjih, ki določa petletni zastaralni rok, izvira iz pogodbe in da uveljavljanje zastaranja ni dopustno, če je takšen ugovor zoper načela javne morale. Ker se je druga nasprotna udeleženka svoje moralne dolžnosti zavedala, ugovora zastaranja ni podala. Končno revidentka napada še stroškovno odločitev, ki se ne da preizkusiti, saj v nepravdnem postopku vsaka stranka načeloma krije svoje stroške postopka, iz izpodbijanega sklepa pa ni mogoče razbrati, kateri zakon naj bi za konkretni primer predpisoval drugačno rešitev.

4. Predlagatelj se sklicuje na svoje pritožbene očitke, na katere sodišče druge stopnje ni (zadovoljivo) odgovorilo. Izpodbijana odločba ne more temeljiti na navedbah stranskih udeležencev, ki niso izkazali, da bi zaradi vlaganj v stanovanja pridobili lastninsko pravico, zato ne morejo biti zainteresirani za izid postopka in jim sodišče ne bi smelo dopustiti udeležbe v postopku. Nekateri izmed njih niso več živi in niso poimensko navedeni, temveč jih je sodišče označilo zgolj kot dediče po pokojnih udeležencih. V nadaljevanju predlagatelj obširno graja stališče o enotnem sosporništvu nasprotnih udeleženk in opozarja, da je druga nasprotna udeleženka zahtevek pripoznala, ni ugovarjala zastaranja in se ni pritožila zoper sklep prvostopenjskega sodišča o aktivni legitimaciji predlagateljice, ki je zato postal pravnomočen. Dodaja, da je zastaranje, ki ga je ugovarjala prva nasprotna udeleženka, tudi sicer pretrgano, saj ga je podala šele po tem, ko je zahtevek po temelju priznala in je ostala sporna le višina. Sodišči nižjih stopenj sta na drugi strani neutemeljeno ločili ravnanja predlagateljev. Vloga predlagateljice kot pravne naslednice A. A. je varovala rok za vse druge dediče, saj se premoženje vrača zapustniku, konkurenca dedičev različnih dednih redov pa se rešuje v poznejšem zapuščinskem postopku. Prav zato, ker se dediči ugotavljajo v zapuščinskem postopku, je v zakonu navedeno, da lahko zahtevo za denacionalizacijo vložijo pravni nasledniki (in ne dediči, ki se lahko nato zapuščini tudi odpovedo v korist drugih dedičev). Opozarja, da je predlagateljica vložila zahtevo za obnovo kazenskega postopka in je treba določbo prvega odstavka 15. člena ZDen razumeti tako, da so pravni nasledniki upravičenca do denacionalizacije, ki je mrtev ali razglašen za mrtvega, vsi, ki imajo možnost pridobiti premoženje zapustnika v zapuščinskem postopku (njegovi dediči po Zakona o dedovanju – v nadaljevanju ZD – in dediči njegovih dedičev).(2) Pritožbeno sodišče ni pojasnilo, katere pritožbene navedbe je štelo za prepozne. Prav tako se ni opredelilo do okoliščine, da je prvostopenjsko sodišče po zaključku glavne obravnave brez predloga pravdnih strank vpogledalo v kazenski spis pokojnega A. A. in na tej podlagi ocenjevalo zastaranje, predlagatelj pa kljub temu ni imel možnosti, da se v pritožbi o tem izjavi, kar je groba kršitev ZPP, URS in Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin Sveta Evrope. Poleg tega dokazna prekluzija v nepravdnih postopkih po ZIKS ne velja, sicer bi morale biti stranke na to opozorjene. ZIKS tudi ne določa roka za vložitev zahtevkov za vrnitev zaplenjenega premoženja, sodna praksa pa ni pravni vir. Pritožbeno sodišče je zagrešilo procesno kršitev tudi z zaključkom, da predlagatelj pred sodiščem prve stopnje ni podal trditev o pripoznavi zahtevka in prekinitvi zastaranja. Ugovoru zastaranja, ki ga je podala le prva nasprotna udeleženka, so stranke nasprotovale in niso verjele, da bo sodišče, ki se je tekom postopka ukvarjalo z drugimi vprašanji, spuščalo v zastaranje, ne da bi jih opozorilo, naj se o zastaranju izjasnijo. Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije U 2812/2006 z dne 16. 5. 2007, v kateri je ob identični dejanski in pravni podlagi, ki se nanaša na iste stranke, odločeno drugače. Sodišče je poseglo celo v pravice druge nasprotne udeleženke, ko je v nasprotju z njeno pripoznavo zahtevka po temelju nanjo razširilo ugovor zastaranja prve nasprotne udeleženke.

5. Reviziji sta bili vročeni nasprotnim udeleženkam in njim pridruženim udeležencem. Nanju so odgovorili druga nasprotna udeleženka in pridruženi udeleženci, ki nasprotujejo revizijskim razlogom in se zavzemajo za njeno zavrženje oziroma zavrnitev. Prav tako priglašajo stroške.

6. Reviziji delno nista dovoljeni, sicer pa sta utemeljeni.

O dovoljenosti

7. Revizija zoper sklep sodišča druge stopnje je dovoljena le, če se z njim postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in prvim odstavkom 145.č člena ZIKS). Sklep o dopustitvi udeležbe nima takšnega učinka, zato reviziji v teh delih nista dovoljeni in ju je je sodišče v istem obsegu zavrglo (377. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP, 37. členom ZNP in prvim odstavkom 145.č člena ZIKS).

O utemeljenosti

8. Revizijske razloge zoper odločitev o stranski udeležbi je sodišče upoštevalo v okviru presoje utemeljenosti revizij zoper pravnomočno zavrnitev predlogov, saj pomenijo uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi s končno odločitvijo. Potrebe po stranski intervenciji v nepravdnih zadevah sicer ni, saj se osebam, ki bi bile v pravdi stranski intervenientki, priznava status udeležencev (prva odstavka 19. in 20. člena ZNP). Revidenta tak položaj obravnavanim osebam neutemeljeno odrekata, saj sta sodišči nižjih stopenj pravilno presodili, da utegne biti njihov pravni interes s sodno odločbo prizadet. Utemeljevali so ga s trditvami, da so stanovalci (najemniki) oziroma upravičenci do odkupa stanovanj (skladno z določbami Stanovanjskega zakona) v stavbi, katere vrnitev (v last in posest) je predmet tega postopka, v stanovanja pa so tudi vlagali sredstva. Sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo, da so udeleženci opisano trditveno podlago tudi dokazno podprli in da nasproten pritožbeni očitek predlagateljice, ki ga ponavlja v reviziji, ne drži. Navedeni razlogi preverljivo utemeljujejo njihov pravni interes za izid tega postopka, ki mora biti izkazan le s stopnjo verjetnosti.(3) Zatrjevana najemna razmerja nasprotujejo predlagani vrnitvi v posest.(4) Vlaganja v nepremičnino, ki je predmet vrnitve, lahko vplivajo na vrnitev (25. člen ZDen), ta pa na dolgotrajnejša najemna razmerja, ki lahko načeloma trajajo še največ deset let od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (drugi odstavek 24. člena ZDen).

9. Revidentka ne konkretizira, čemu naj bi opustitev izrecnega poziva na izjavo o udeležbi vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločbe, še posebej glede na razloge pritožbenega sodišča, da ji je bila vloga udeležencev vročena in se je o njej imela možnost izjaviti. Nasprotja in protispisnosti, ki jih izpostavlja, v izpodbijani odločitvi ni. S preostalimi revizijskimi razlogi zoper stransko udeležbo predlagateljica ne more uspeti, saj jih v pritožbi ni navajala, sodišče druge stopnje pa tudi ni bilo dolžno paziti nanje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in prvim odstavkom 145.č člena ZIKS). Z revizijo se izpodbija drugostopenjska odločba, zato v njej ni mogoče uveljavljati okoliščin zunaj meja pritožbenega preizkusa.

10. Očitki revidentov o pripoznavi nimajo podlage v spisovnem gradivu. Pasivnost stranke ne pomeni pripoznave, ki je izrecna, nedvoumna in brezpogojna izjava o utemeljenosti zahtevka. Sklicevanje na vlogo prve nasprotne udeleženke z dne 3. 4. 2000 ni utemeljeno, saj ne vsebuje izjave, ki bi imela pravno naravo pripoznave zahtevka.

11. Odločilni razlog izpodbijane zavrnilne odločbe je neizkazano (neposredno) pravno nasledstvo predlagateljice, ker jo od dedovanja po upravičencu do denacionalizacije kot dedinjo drugega dednega reda (nečakinjo) izključuje predlagatelj kot dedič bližnjega dednega reda (vnuk), njegov predlog za vrnitev premoženja pa je zastaral. Takšni presoji revidenta utemeljeno nasprotujeta.

12. Prvi odstavek 145. člena ZIKS določa, da se zaplenjeno premoženje, če je kazen zaplembe razveljavljena, vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem. Stališče, da je temelj zahtevka za vrnitev zaplenjenega premoženja v primerljivih položajih odvisen od izkaza neposrednega dednega upravičenja (in concreto), v sodni praksi ni ustaljeno.(5) Revizijsko sodišče se je že z načelnim pravnim mnenjem o uporabi 221. člena ZD(6) posredno izreklo o tem, da je premoženje, zaplenjeno obsojencu, ki je umrl pred njegovo vrnitvijo, mogoče vrniti tudi tako, da se vrne v njegovo zapuščino. Pozneje je določbo prvega odstavka 145. člena ZIKS razložilo tako, da je tudi po ZIKS treba premoženje vrniti tistemu, ki mu je bilo neutemeljeno zaplenjeno, ga po njegovi smrti vrniti v njegovo zapuščino, vprašanje dedovanja pa ni stvar tega postopka.(7) Takšno stališče je glede na okoliščine konkretnega primera uporabljivo tudi v predmetni zadevi.

13. Nasprotno utemeljevanje sodišč nižjih stopenj je zmotno. Zavajajoče je stališče pritožbenega sodišča, da se za vračilo premoženja istočasno potegujeta zakonita dediča različnih dednih redov. Vrnitve namreč nista izključevalno omejevala nanju (vsak zase), temveč sta (enotno) predlagala vrnitev premoženja obsojencu (list. št. 19, 97, 100, 112 in 135), na kar smiselno opozarjata v revizijah. Predlagateljičine trditve ob vložitvi predloga, da je nečakinja in edina (zakonita) dedinja upravičenca, po katerem ni oporoke oziroma drugih dedičev, utemeljujejo sklepanje, da sodi v krog zakonitih dedičev upravičenca (prvi odstavek 10. člena ZD). Dokazano sorodstveno razmerje z upravičencem, upoštevaje izenačitev pravnega položaja upravičencev po ZIKS s pravnim položajem upravičencev po ZDen(8), v konkretnem primeru zadošča za verjetno izkazano pravno nasledstvo predlagateljice in pomeni, da je bil postopek vračila zaplenjenega premoženja začet na podlagi pravočasnega predloga aktivno legitimirane osebe (60. člen in drugi odstavek 61. člena ZDen).

14. Obstoj dediča bližnjega dednega reda, ki se je pozneje pridružil predlogu predlagateljice, njene legitimacije ne izključuje. Tudi opustitev navedbe drugih potencialnih dedičev oziroma njihova nepravilna navedba ne vpliva na potek in izid postopka vračanja premoženja obsojencu, saj se bo o dedičih odločalo v zapuščinskem postopku.(9) Navedba drugih oseb, ki pridejo v poštev kot pravni nasledniki upravičenca, je v zakonu (točka c drugega odstavka 62. člena ZDen) predvidena zaradi varstva njihovih pravic in pravnih koristi ter zaželenega poenotenja zahtevka v materialnem pomenu.(10) Prav tako ni naključje, da je za vračanje neupravičeno zaplenjenega premoženja predviden nepravdni postopek, ki prek oficialnih pooblastil sodišča in manjše formalnosti pripomore k varstvu koristi obravnavanih oseb.(11)

15. Ker sta se predlagatelja poenotila glede zahtevka v korist upravičenca, ki ga je pravočasno vložila aktivno legitimirana predlagateljica, sta sodišči nižjih stopenj zmotno cepili predmet postopka in posledično sledili ugovoru zastaranja. Glede na naravo nepravdnega postopka, v katerem sodišče odloča o spornem razmerju oziroma stanju (21. člen ZNP v zvezi s prvim odstavkom 145.č člena ZIKS), je imel predlagatelj že od uvedbe postopka status (materialnega) udeleženca, čeprav je tedaj v postopku formalno sodelovala le predlagateljica. Odločba o vrnitvi premoženja upravičencu se namreč nujno nanaša na njegove dediče, torej (tudi) na predlagatelja. Navedeni razlogi potrjujejo tudi revizijski očitek, da je bilo delno zavrženje pritožb predlagateljev v delu, ki se nanaša na drugega predlagatelja, neutemeljeno (prvi odstavek 30. člena ZNP v zvezi s prvim odstavkom 145.č člena ZIKS).

16. Po navedenem se izkaže, da medsebojno izključevanje zakonitih dedičev na podlagi oddaljenosti dednih redov ne more utemeljevati zavrnitve konkretnega predloga za vrnitev premoženja obsojencu, temveč bo lahko aktualno šele v poznejšem zapuščinskem postopku, ki bo izveden, če bo predlogu o vrnitvi premoženja pravnomočno ugodeno. Zaradi materialnopravno zmotne presoje aktivne legitimacije in ugovora zastaranja sodišči nižjih stopenj nista ugotavljali preostalih pogojev za vračanje zaplenjenega premoženja, zato je sodišče revizijama v dovoljenem delu ugodilo, sklepa sodišč nižjih stopenj v preostalem delu (II., III. in IV. točka sklepa sodišča druge stopnje ter II. in III. točka sklepa sodišča prve stopnje z dne 20. 2. 2013) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in prvim odstavkom 145.č člena ZIKS). Preostali revizijski očitki glede na zavzeta stališča v tej zadevi niso terjali posebnega odgovora.

17. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (3. in 4. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in prvim odstavkom 145.č člena ZIKS).

Op. št. (1): Odločba U 2812/2006 z dne 16. 5. 2007. Op. št. (2): Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up 82/01 z dne 5. 4. 2002 in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 572/2000 z dne 20. 11. 2002. Op. št. (3): Ude v Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 270. Op. št. (4): Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 432/2001 z dne 11. 4. 2002. Op. št. (5): Takšno stališče je bilo npr. zavzeto v sodbi in sklepu Upravnega sodišča Republike Slovenije U 1841/2003 z dne 21. 9. 2004 in še v nekaterih odločbah, medtem ko je bilo v drugih primerih zavzeto nasprotno stališče (npr. odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 148/2001 z dne 7. 6. 2001, II Ips 620/2001 z dne 30. 10. 2002 in odločba Upravnega sodišča Republike Slovenije U 2812/2006 z dne 16. 5. 2007). Odločba I Up 1378/2006 z dne 13. 3. 2008, na katero se opira pritožbeno sodišče, ni uporabljiva, saj obravnava zavrnitev zahteve za denacionalizacijo zaradi neizkazanega sorodstvenega razmerja z denacionalizacijskim upravičencem.

Op. št. (6): Načelno pravno mnenje Občne seje VSS z dne 22. 6. 1994. Op. št. (7): Primerjaj sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 148/2001 z dne 7. 6. 2001 in II Ips 620/2001 z dne 30. 10. 2002. Tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije je pojasnilo, da se odločba o denacionalizaciji glasi na prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja in dedičev sploh ne ugotavlja (odločba U-I-138/99 z dne 18. 1. 2001).

Op. št. (8): Primerjaj npr. odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I- 60/98 z dne 16. 7. 1998, U-I-426/98 z dne 17. 5. 2001 in Up-969/08 z dne 13. 5. 2010 ter odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 299/2010 z dne 23. 6. 2011. Op. št. (9): Primerjaj Zupančič in Skubic, Dedno pravo, tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 319. Tako tudi Ilešič, Denacionalizacija in dednopravna razmerja, Pravna praksa 1992/1, str. 4. Op. št. (10): Sedonja v Breznik in drugi, Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1992, str. 178. Op. št. (11): Primerjaj Načelno pravno mnenje občne seje VSS z dne 21. in 22. 12. 1993 in Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-C), Poročevalec DZ št. 5/1998 z dne 20. 1. 1998, str. 23.