Jedro

Res je sicer, da je prvostopenjski organ avtonomen pri svoji odločitvi in da velja avtonomija univerze, vendar pa je pri odločitvi vseeno potrebno upoštevati osnovne procesne pravice stranke v postopku, med katere spada pravica do obrazložene odločbe. Ker tožniku pred izdajo prvostopenjskega akta ni bilo poslano mnenje Študentskega sveta, da bi se do njega izjasnil, postopek ni potekal v skladu z 9. členom ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep senata Fakultete za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani št. 134-02-090044 z dne 24. 3. 2014 odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka paricijskega roka dalje.

III. Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom v ponovljenem postopku odločil, da se tožnik ne izvoli v naziv višji predavatelj za področje Prometne tehnologije. V obrazložitvi sklepa opisuje potek postopka izdaje tega sklepa, pri čemer navaja, da je bila imenovana tričlanska komisija za izdelavo strokovne ocene, pri čemer so vsi trije poročevalci podali ločena pozitivna mnenja glede ponovne izvolitve tožnika. Pri svoji odločitvi se prvostopenjski organ sklicuje na mnenje Študentskega sveta z 3. redne seje z dne 6. 3. 2014, ki je bilo za tožnika negativno. V nadaljevanju prvostopenjski organ še pojasnjuje, da so bili štirje člani senata za izvolitev, devet jih je bilo proti, eden pa je bil vzdržan.

Tožnik se je zoper prvostopenjski sklep pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožnik v tožbi navaja, da Statut Univerze v Ljubljani za izvolitev v naziv ne zahteva pozitivnega mnenja Študentskega sveta. Tudi če se kandidati v nazive volijo, to ne pomeni absolutne diskrecijske pravice organov tožene stranke, da brez kriterijev in utemeljitev sprejme odločitev. Avtonomija univerze namreč ni absolutna ob dejstvu, da se ta financira iz javnih sredstev. Nadalje tožnik navaja, da seje Študentskega sveta dne 6. 3. 2014 sploh ni bilo. Mnenje, na katerega se prvostopenjski akt sklicuje, je nejasno in očitki so nekonkretizirani. Razen tega tožnik s tem mnenjem pred odločitvijo prvostopenjskega organa sploh ni bil seznanjen, kar predstavlja kršitev načela zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Poleg tega je bilo kršeno tudi načelo materialne resnice, saj tožena stranka očitkov ni preverjala. V nadaljevanju tožnik pojasnjuje, zakaj se ne strinja z mnenjem Študentskega sveta. Nadalje podrobneje pojasnjuje, kateri razlogi so bili v ozadju njegove neizvolitve. V ta namen predlaga zaslišanje številnih prič. Tožnik predlaga, naj sodišče ugotovi, da je izpodbijani sklep nezakonit ter ga spremeni tako, da se tožnik izvoli v naziv višjega predavatelja za področje prometne tehnologije, podrejeno pa predlaga, da se ugotovi, da je sklep nezakonit in se ga odpravi ter zadeva vrne v ponoven postopek organu prve stopnje. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja razloge, zaradi katerih meni, da je izpodbijani sklep zakonit, tožba pa neutemeljena. Med drugim se sklicuje na to, da je bila odločitev na senatu izglasovana in ni bila odvisna od tožene stranke. Sicer pa statut res ne določa ničesar v zvezi z pozitivnim mnenjem Študentskega sveta kot pogojem, da se lahko kandidat izvoli v ustrezen naziv. Odločitev prvostopenjskega organa v postopku izvolitve je avtonomna in prepuščena v odločanje senatu. Glede očitka kršitve načela zaslišanja stranke pa navaja, da v postopku izvolitve v ponovni naziv statut ne predvideva te možnosti, ampak samo določa, da se pedagoška usposobljenost ugotavlja na podlagi mnenja študentskega sveta. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo glede primarnega zahtevka zavrže, podrejeni zahtevek pa zavrne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

K točki I izreka: Tožba je utemeljena.

Skladno s prvim odstavkom 56. člena Zakona o visokem šolstvu voli docente, izredne profesorje, višje predavatelje, predavatelje, lektorje, znanstvene sodelavce in višje znanstvene sodelavce za 5 let senat fakultete, umetniške akademije oziroma strokovne šole. V obravnavani zadevi se prvostopenjski organ pri svoji odločitvi sklicuje na negativno mnenje Študentskega sveta, ki ga tudi povzema. V istem sklepu pa tudi navaja, da so trije poročevalci dali o tožniku pozitivno mnenje glede njegove usposobljenosti, pri čemer pa vsebina teh mnenj podrobneje ni povzeta, čeprav je iz upravnega spisa razvidno, da je eden od poročevalcev navedel, da tožnik dosega tudi zahtevane kriterije pedagoške dejavnosti, eden pa, da je po njegovem mnenju tožnik pri svojem pedagoškem delu dosleden in vesten. Kot je bilo že navedeno, izpodbijani sklep vsebine teh poročil podrobneje ne povzema, povzema pa vsebino mnenja Študentskega sveta, pri čemer pa ni navedeno, iz katerih razlogov je prvostopenjski organ sledil temu mnenju. Izpodbijani sklep tako nima navedenih razlogov za presojo dokazov in se zaradi tega sklepa ne da preizkusiti, kar je eden od razlogov, zaradi katerih je sodišče sklep odpravilo in vrnilo zadevo v ponovno odločanje. V obrazložitvi prvostopenjskega sklepa je namreč navedeno le to, da je bilo mnenje Študentskega sveta negativno, nadalje je navedena vsebina tega mnenja, ni pa pojasnjeno, zakaj je prvostopenjski organ sledil temu mnenju, ne pa mnenju poročevalcev. S tem v zvezi pa sodišče ugotavlja, da tudi obrazložitev drugostopenjskega akta ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. V obrazložitvi je podrobno opisan potek postopka in je navedeno, da je senat sledil mnenju poročevalca, glede mnenja poročevalca pa je navedeno, da je Študentski svet podal negativno mnenje. Torej še vedno manjka presoja, zakaj je drugostopenjski organ sledil mnenju Študentskega sveta, ne pa mnenjem članov komisije.

Res je sicer, da je prvostopenjski organ avtonomen pri svoji odločitvi in da velja avtonomija univerze, vendar pa je pri odločitvi vseeno potrebno upoštevati osnovne procesne pravice stranke v postopku, med katere spada tudi pravica do obrazložene odločbe. Tako senat fakultete lahko nekoga izvoli ali pa ne izvoli, vendar pa mora biti v vsakem primeru sprejeti akt obrazložen v tolikšnem obsegu, da je upoštevano ustavno določilo o pravici do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave, ki določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. V okvir te pravice sodi tudi pravica do obrazložene odločitve, najpomembnejši del obrazložitve pa je tisti, ki se nanaša na razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov oziroma razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku. Kakorkoli se tožena stranka odloči, mora biti pojasnjeno, iz katerih razlogov sledi enemu mnenju, ne pa drugemu, ki je temu nasprotno.

Nadalje sodišče ugotavlja, da iz upravnega spisa ni razvidno, da bi bilo mnenje Študentskega sveta z dne 7. 3. 2014 poslano tožniku v izjasnitev pred odločitvijo prvostopenjskega organa, zaradi česar je sodišče sledilo tožbenim navedbam, da je prišlo tudi do kršitev načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. Sodišče tudi meni, da drugostopenjski organ te napake ni popravil s tem, ko je tožniku poslal dopis, da lahko v pritožbenem postopku v roku 10 dni pride pogledati dokumentacijo upravnega spisa in se opredeli do dejstev v pritožbenem postopku. Iz tega dopisa namreč ni razvidno, da bi bil tožnik izrecno pozvan, naj se opredeli do mnenja Študentskega sveta, ampak iz njega smiselno izhaja zgolj to, da je bil tožnik pozvan, naj si ogleda spis, če to želi, saj tudi iz uradnega zaznamka z dne 9. 4. 2014 izhaja, da tožnik nima pripomb na samo dokumentacijo, kar pa še ne pomeni, da mu je bila dana možnost, da se izrecno izjasni do negativnega mnenja Študentskega sveta. Skladno s prvim odstavkom 9. člena ZUP je treba stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, preden se izda odločba, tretji odstavek 9. člena ZUP pa določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. 3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP določa, da se šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Ker tožniku pred izdajo prvostopenjskega akta ni bilo poslano mnenje Študentskega sveta, da bi se do njega izjasnil, postopek ni potekal v skladu z 9. členom ZUP. Sodišče ne more slediti navedbam tožene stranke, češ da statut tega ne določa, saj prvostopenjski organ in toženo stranko zavezuje tudi to, da upošteva temeljna načela ZUP. V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ dati tožniku možnost, da se izjavi o mnenju Študentskega sveta.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker je sodišče sklep odpravilo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, se do vseh navedb obeh strank v postopku ni opredeljevalo in zato tudi ni podrobneje povzemalo vseh navedb v tožbi in v odgovoru nanjo.

Sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Sodišče ni sledilo predlogu tožnika, da bi odločilo v sporu polne jurisdikcije in ga samo imenovalo v naziv, saj izhaja iz stališča, da je potrebno prvostopenjskemu organu prepustiti to pristojnost zaradi spoštovanja avtonomije univerze in ne bi bilo primerno, da bi se mu ta pristojnost odvzela. Ocenilo je, da zaradi tega narava stvari takega odločanja ne dopušča in da zato niso izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1. K točki II izreka: Ker je sodišče tožbi ugodilo in je tožnik zahteval povrnitev stroškov postopka ter je izpodbijani akt sodišče odpravilo, je prisodilo, da mora tožena stranka tožniku skladno z določilom tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Določilo drugega odstavka 3. člena tega pravilnika določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR.

K točki III izreka: Sodišče ni ugodilo zahtevi tožene stranke za povrnitev stroškov postopka, saj pripadajo v primeru odprave upravnega akta skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 stroški le tožeči stranki, prisojeni znesek pa plača toženec.