Jedro

Ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, če sodba sodišča prve stopnje glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ne odstopa od ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča. Ker gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, revidenta zanju zelo hudih posledic nista izkazala s sklicevanjem na vrednost obravnavanega premoženja.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo sta revidenta po pooblaščencu pravočasno vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicujeta na določbe 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1. Navajata, da gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju in da ima izpodbijana odločitev zanju hude posledice, saj namesto zemljišča, vrednega najmanj 280.000 eurov, dobita odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe, d.d. (v nadaljevanju SOD), v višini 27.247,00 DEM. Priglašata stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidenta izpodbijata z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njuno tožbo zoper odločbo Upravne enote Piran z dne 4. 2. 2008, s katero je ta odločila, da je SOD dolžna za tam navedene nepremičnine v korist upravičencev izročiti obveznice v višini 27.247,00 DEM, ker vrnitev tega premoženja ni možna v naravi iz razloga po drugem odstavku 32. člena Zakona o denacionalizaciji - ZDen. Tožena stranka je z odločbo z dne 24. 11. 2008, na podlagi pritožbe SOD in revidentov odpravila 1. točko izreka navedene odločbe prvostopenjskega upravnega organa in jo nadomestila z novo 1. točko, v kateri je SOD naložila, da v tam navedenem roku v korist upravičencev A. in B.B. skrbniku za poseben primer izroči obveznice SOD v višini 18.164,66 DEM, upravičenki C.C. pa obveznice SOD v višini 9.082,33 DEM.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pa je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju, pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča revidenta, ki uveljavljata, da gre v tej zadevi za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, nista izpolnila standarda, navedenega v 5. točki te obrazložitve, saj nista natančno opredelila in konkretizirala pomembnega pravnega vprašanja po vsebini obravnavane zadeve niti nista opisala njegovega pomena za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava oziroma za razvoj prava preko sodne prakse. Tega nista storila niti s sklicevanjem na navedbe v nadaljevanju revizije. Iz teh izhaja, da uveljavljata zmotno uporabo določbe drugega odstavka 32. člena ZDen, ne pa tudi, katero je pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve. Vrhovno sodišče pripominja, da je v svojih sodbah I Up 535/2006 z dne 6. 9. 2007 in I Up 372/2005 z dne 13. 7. 2005 sprejelo stališče, da je podana ovira za vračilo premoženja v naravi, če v času vračanja na zazidanem stavbnem zemljišču stoji objekt, ki ni v lasti upravičenca, pri čemer so objekti tudi parki, igrišča, parkirišča, zelenice, rekreacijske površine in podobno, katerih uporaba je pod enakimi pogoji namenjena vsem. Stališče sodišča prve stopnje, ki temelji na ugotovitvi upravnega organa, da je sporna nepremičnina danes v naravi asfaltirano košarkaško igrišče, ki je z vseh strani obdano z žičnato oziroma železno ograjo, na njenem južnem delu pa zatravljeno brežino, od navedenega stališča Vrhovnega sodišča ne odstopa. Glede na navedeno niso izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Po presoji Vrhovnega sodišča pa v tem primeru ni izpolnjen niti pogoj iz določbe 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Ker gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, revidenta zanju zelo hudih posledic nista izkazala s sklicevanjem na vrednost obravnavanega premoženja oziroma na razliko med njegovo tržno vrednostjo in zneskom odškodnine v obveznicah SOD, določenem na podlagi določb 44. člena ZDen.

8. Ker revidenta glede dovoljenosti revizije ne zatrjujeta obstoja pogojev po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 in niti v tožbi niti v reviziji ne navajata sporne vrednosti izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta, Vrhovno sodišče ni obravnavalo dovoljenosti revizije po navedeni določbi ZUS-1. 9. Glede na to, da revidenta nista izkazala nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 10. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidenta na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpita svoje stroške revizijskega postopka.