Jedro

Ugotovitvena tožba, na katero je tožnik napoten iz nepravdnega postopka, ima svoj temelj v posebnem predpisu, zato tožniku pravnega interesa ni treba posebej izkazovati, sodišču pa ne ugotavljati.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 3.891,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Med pravdnima strankama teče postopek za delitev skupnega premoženja. Nepravdno sodišče je tožnika napotilo, naj vloži tožbo za ugotovitev skupnega premoženja.

2. Tožnik je vložil tožbo, s katero je zahteval ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo in so lahko predmet delitve stanovanje ... , in garažni boks na istem naslovu, dva osebna avtomobila ter več premičnega premoženja.

3. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo glede nekaterih premičnih stvari (kuhinjske drobnarije, senčnik, zlatniki, nekatero orodje, likalnik, luči,... ), zavrnilo pa tožbeni zahtevek glede osebnega avtomobila VW Caddy ter glede nekaj premičnin (lestev, mizica, stojalo). V preostanku je tožbenemu zahtevku ugodilo.

4. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

5. Toženka zoper odločbo pritožbenega sodišča vlaga revizijo. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev oziroma razveljavitev obeh sodb sodišč nižjih stopenj in ponovno sojenje. Zahteva povračilo stroškov vložene revizije.

Ocenjuje, da je vložena tožba nedopustna, saj tožnik ne more imeti pravnega interesa za ugotovitev, da predstavlja skupno premoženje pravdnih strank nepremičnina, ki je kot skupno premoženje vpisana v zemljiško knjigo, ne glede na to, da ga je sodišče na vložitev takšne tožbe napotilo. Interes bi po njeni oceni lahko imel le za ugotovitev višjega deleža na skupnem premoženju, vtoževanemu pa ni nihče nasprotoval. Opozarja, da bi sodišče na pravdo napotilo njo, če bi menila, da vpis v zemljiški knjigi ne odraža resničnega stanja. Zato ne razume zapisa pritožbenega sodišča, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sodi omenjeno stanovanje v skupno premoženje. Izpostavlja, da se sicer ne strinja z njunim deležem na stanovanju, kar pa ni predmet tega postopka. Opozarja še na svoj izkaz, da vozilo Peugeot ni več v pravnem prometu, kar je izkazala s kopijo prometnega dovoljenja, in narekuje tudi prenehanje lastninske pravice ter skupnega premoženja na njem. Tudi ostali predmeti so po njeni oceni uničeni, neidentificirani ali pa vgrajeni v nepremičnino. Predvsem to velja za mehanizem za odpiranje vrat, vgrajen v garažna vrata. Ne razume, kako naj bi dokazala, da ni več samostojna stvar, če pa je to splošno znano. Vztraja pri oceni, da je celoten postopek do nje šikanozen in ji krši temeljne pravice, kar podrobneje obrazloži tudi s sklicevanjem na razloge sodišča v sklepu o zavrnitvi njenega predloga za oprostitev plačila sodne takse.

6. Tožnik na vročeno revizijo odgovarja. Predlaga njeno zavrženje, podrejeno pa njeno zavrnitev. Zahteva tudi povračilo stroškov odgovora. Opozarja, da toženka pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala nobenih procesnih kršitev po določbi 286. b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in na njeno nasprotovanje stališču, da stanovanje spada v skupno premoženje. Izpostavlja, da je naknadno osebni avtomobil Peugeot prodala svojemu sinu, kar zanika njene navedbe, da je uničen. Strinja se, da toženka ni izkazala, da mehanizem za odpiranje vrat ni samostojna stvar, in opozarja, da je ugovarjala označeni vrednosti spornega predmeta. Izpostavlja postopek Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1060/2010, v katerem se je izkazalo, da ima toženka na voljo denarna sredstva, zato vztraja, da ji sodišče naloži plačilo sodne takse.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Na nobenega od dovoljenih revizijskih razlogov tudi ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zato mora revident vsak očitek ustrezno obrazložiti.

9. Plačilo sodne takse za katerokoli procesno dejanje ni predmet tega postopka. Zato revizijsko sodišče na tovrstne očitke, podane s strani obeh pravdnih strank, ne bo odgovarjalo. Pa tudi ne na toženkine očitke o šikanozno vodenem postopku, saj jih razen z opozorilom na zahtevo po plačilu visoke sodne takse in z očitkom splošnega poznavanja nesamostojne narave mehanizma za odpiranje vrat, o čemer se bo revizijsko sodišče izreklo v nadaljevanju, ni določno povezala s postopanjem sodišč nižjih stopenj. Ocenjuje pa, da so sicer toženkini revizijski razlogi dovolj obrazloženi, da terjajo vsebinski odgovor in ne narekujejo zavrženja toženkine revizije, kot predlaga tožnik.

10. Za odgovor na revizijske navedbe glede pomanjkanja tožnikovega pravnega interesa za obravnavano tožbo je odločilno vprašanje, ali bi moral tožnik za del tožbe, s katero zahteva ugotovitev, da stanovanje spada v skupno premoženje, kakor izkazuje že zemljiškoknjižni vpis, še izkazati pravni interes kot procesno predpostavko. Odgovor je, da ne. Ugotovitvena tožba se namreč lahko vloži ne le, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, pač pa tudi, če je tako določeno s posebnimi predpisi (drugi odstavek 181. člena ZPP). Tožnik je bil s pravnomočnim sklepom nepravdnega sodišča napoten, da vloži tožbo glede stvari, ki sodijo v skupno premoženje, torej tudi glede obravnavanega stanovanja in drugih stvari, za katere je ocenil, da sodijo v skupno premoženje. Napoten je bil na podlagi 9. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP),(1) saj je med njim in tožnico očitno obstajal spor, katere stvari oziroma kolikšen delež njih sodi v skupno premoženje. Če je nepravdno sodišče napačno presodilo, katerega od njiju je treba napotiti na pravdo, tega po pravnomočnosti napotitvenega sklepa ni več mogoče presojati. Ugotovitvena tožba, ki je predmet tega postopka, pa ima svoj temelj v posebnem predpisu, zato tožniku pravnega interesa ni bilo potrebno posebej izkazovati,(2) sodišču pa ne ugotavljati.(3)

11. Glede na postavljen tožbeni zahtevek pa je moralo ugotoviti, ali je stanovanje skupno. Razlogi in zaključki o tem so povsem na mestu in razumljivi. Ne drži niti, da tožniku skupnega premoženja toženka ni odrekla. V odgovoru na tožbo je sicer opozarjala na pomanjkanje njegovega pravnega interesa za takšno tožbo s priznanjem, da je stanovanje skupno premoženje, in z opozorilom, da je sporen samo delež. V nadaljevanju pa je zanikala, da bi stanovanje predstavljalo skupno premoženje, z nasprotovanjem obstoju izvenzakonske skupnosti med pravdnima strankama v času nakupu stanovanja, saj sodba o tožnikovi razvezi s prejšnjo ženo še ni bila pravnomočna, in z opozarjanjem, da je v nakup stanovanja vložila izključno oziroma velik del svojih posebnih sredstev. Če bi želela le še razpravo o višini njunih deležev, bi lahko vložila ustrezno (nasprotno) tožbo za njihovo določitev, v zanjo nespornem delu pa izbrala temu primerno procesno dejanje (npr. pripoznavo zahtevka), s čimer bi se vsaj delno izognila tudi visokim stroškom postopka, ki jih izpostavlja.

12. Načeloma sicer drži, da skupnega premoženja ni, če ni (samostojne) stvari. Po večini so toženkina opozorila o njihovem uničenju oziroma neobstoju samostojne stvari splošna. Tista, ki se nanašajo na osebni avtomobil Peugeot pa nedovoljeno posegajo v ugotovljeno dejansko stanje oziroma sežejo izven njega, saj to v postopku ni bilo ugotovljeno. Zgolj okoliščina, da ta ni več v prometu, na kar kaže njeno opozorilo na prometno dovoljenje, njegovega fizičnega uničenja tudi še ne potrjuje. Prav tako ni bilo ugotovljeno, da bi bil mehanizem za odpiranje garažnih vrat toliko spojen s samimi vrati, da bi izgubil lastnost samostojne stvari. Toženka takšnemu zaključku nasprotuje z očitkom, da ji tega ni bilo treba dokazati, ker je splošno znano dejstvo. Kot izhaja iz povzetka pritožbenih navedb v odločbi pritožbenega sodišča in pritožbe same, svojega pritožbenega očitka ni oblikovala v smeri procesne kršitve petega odstavka 214. člena ZPP, da stranki dejstev, ki so splošno znana, ni treba dokazovati, pač pa se na to sklicuje šele v reviziji. Ker je revizija izredno pravno sredstvo zoper odločbo sodišča druge stopnje in logično le zoper razloge, navedene v njej, s tovrstnim očitkom, ki lahko pomeni le nedovoljeno preskakovanje pravnih sredstev, ne more uspeti.

13. Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je Vrhovno sodišče toženkino revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

14. Odločitev, da toženka sama krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z zavrnitvijo njene revizije. Tožniku pa mora povrniti njegove stroške postopka. Revizijsko sodišče mu je priznalo 3.891,80 EUR (3.170,00 EUR nagrade za revizijski postopek po tarifi št. 3300 od vrednosti revizijsko spornega dela, ki je nekaj manj od 350.000,00 EUR, 20,00 EUR poštnih stroškov po tarifi št. 6002 ter 22 % DDV po tar. št. 6007 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008, ZOdvT), ki ga je revizijsko sodišče uporabilo glede na prehodno določbo drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015)). Če toženka stroškov ne bo povrnila v roku 15 dni, bo morala plačati tudi zakonske zamudne obresti.

(1) Določba 9. člena ZNP: Če sodišče pri reševanju predhodnega vprašanja ugotovi, da so med udeleženci sporna dejstva, od katerih je odvisna rešitev predhodnega vprašanja, prekine postopek in jih napoti, da v določenem roku sprožijo postopek za rešitev tega vprašanja.

Sodišče napoti na pravdo oziroma upravni postopek praviloma tistega udeleženca, katerega pravico šteje za manj verjetno, lahko pa tudi drugega udeleženca glede na njegov interes za ureditev pravnega razmerja.

(2) Primerjaj pravno mnenje Vrhovnega sodišča, sprejeto na občni seji dne 22. 6. 1994. (3) Primerjaj A. Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2006, str. 158.