Jedro

Tudi po presoji vrhovnega sodišča je tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe dovolj in razumljivo pojasnila, zakaj je uporabila prav ta ukrep, in s tem zadostila pojasnilni dolžnosti za odločanje po prostem preudarku ob upoštevanju načela sorazmernosti. Prav tožnikove navedbe opravičujejo nujnost, da se tožniku omeji gibanje pod najstrožjimi pogoji. Tožnik je po lastnih navedbah ilegalno prehajal državne meje, najprej iz Nigerije v neznano morsko luko in nato od tam v Avstrijo v letu 2004, nato pa iz Avstrije v Slovenijo dne 21.10.2008, torej obstaja velika verjetnost, da bo še naprej poskušal ilegalno prečkati državne meje in je že to razlog za najstrožjo obliko omejitve gibanja. Dodaten razlog pa je to, da ni jasno, ali bo treba tožnika vrniti v Avstrijo, kjer je prvič na ozemlju EU zaprosil za azil, torej je nujna njegova prisotnost za izročitev. Na drugačno odločitev, tožnikovo zatrjevanje, da nima namena zapustiti Slovenije, ne more vplivati, saj njegovo dosedanje ravnanje, ilegalni odhod iz Avstrije, jemlje verjetnost njegovim navedbam.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo na podlagi 4. odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07) v povezavi s 1. odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) zoper sklep tožene stranke z dne 22.10.2008. Tožena stranka je z navedenim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v P. do prenehanja razlogov v postopku za pridobitev mednarodne zaščite, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 22.10.2008 od 13.50 ure do dne 22.1.2009 do 13.50 ure. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na 3. odstavek 51. člena in 1. odstavek 59. člena v povezavi s 3. alinejo 3. člena ZMZ.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da se je pri svoji odločitvi tožena stranka oprla na 1. alinejo 1. odstavka 51. člena in na 3. alinejo 1. odstavka 59. člena ZMZ. Pri tem ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za ukrep o omejitvi gibanja (3. odstavek 40. člena ZMZ). Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka. Tožena stranka je tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v P., saj je za to imela podlago v 1. odstavku 59. člena ZMZ v zvezi z 2. odstavkom 51. člena ZMZ. Sodišče prve stopnje pa je menilo, da ni podan razlog za omejitev gibanja po 1. alineji 1. odstavka 51. člena ZMZ, torej zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca.

Tožnik je vložil pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava oziroma zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta ter nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ponavlja tožbene navedbe. Tožena stranka ni obrazložila, zakaj se je odločila za strožji ukrep nastanitve v Centru za tujce v P. (kar je primerljivo s priporom oziroma zaporom) in ne za milejšega. Pri tem ni upoštevala ustavnega načela sorazmernosti, ampak svojo odločitev utemeljuje s pavšalnim navajanjem o pobegih iz Azilnega doma, ki naj bi bili pogosti. Po njegovem mnenju takšno navajanje tožene stranke kaže njeno samovoljnost pri odločanju o ustavno zagotovljeni pravici do svobode gibanja, ki pripada vsakomur. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbi, odpravi odločbo tožene stranke in pošlje zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi utemeljeno sklicuje na določbi 3. alineje 1. odstavka 59. člena ZMZ, ki določa, da lahko pristojni organ prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z 2., 3. in 4. odstavkom 51. člena ZMZ z dnem, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze Eurodac na podlagi Uredbe 2000/2725/ES, v zvezi z 2. odstavkom 51. člena ZMZ, in pravilno ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za navedeni ukrep.

Utemeljeno je stališče sodišča prve stopnje, ki meni, da ni sporno, da je tožena stranka tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v P., saj je za to imela podlago v ZMZ, konkretno v 3. alineji 1. odstavka 59. člena ZMZ v zvezi z 2. odstavkom 51. člena ZMZ, po katerem se na podlagi 2. alineje tega odstavka gibanje lahko omeji na za to namenjen objekt azilnega doma ali drug ustrezen objekt ministrstva, kar pa Center za tujce v P. je.

Tudi po presoji vrhovnega sodišča je tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe dovolj in razumljivo pojasnila, zakaj je uporabila prav ta ukrep, in s tem zadostila pojasnilni dolžnosti za odločanje po prostem preudarku ob upoštevanju načela sorazmernosti. Prav tožnikove navedbe opravičujejo nujnost, da se tožniku omeji gibanje pod najstrožjimi pogoji. Tožnik je po lastnih navedbah ilegalno prehajal državne meje, najprej iz Nigerije v neznano morsko luko in nato od tam v Avstrijo v letu 2004, nato pa iz Avstrije v Slovenijo dne 21.10.2008, torej obstaja velika verjetnost, da bo še naprej poskušal ilegalno prečkati državne meje in je že to razlog za najstrožjo obliko omejitve gibanja. Dodaten razlog pa je to, da ni jasno, ali bo treba tožnika vrniti v Avstrijo, kjer je prvič na ozemlju EU zaprosil za azil, torej je nujna njegova prisotnost za izročitev. Na drugačno odločitev, tožnikovo zatrjevanje, da nima namena zapustiti Slovenije, ne more vplivati, saj njegovo dosedanje ravnanje, ilegalni odhod iz Avstrije, jemlje verjetnost njegovim navedbam.

Glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.