Jedro

Pri ustvarjanju skupnega premoženja zakoncev darilo sorodnikov in prijateljev načeloma mogoče šteti kot prispevek, dan obema zakoncema po enakih deležih, vendar pa to glede na vsak konkretni primer velja le do tedaj, dokler se ne dokaže nasprotno.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnica in prvi toženec v času trajanja zakonske zveze (9.6.1990 do 14.12.1998) kot skupno premoženje pridobila stanovanjsko hišo, stoječo na zemljiščih v k.o. P. v., ki jih je v izreku svoje sodbe z ustreznim funkcionalnim zemljiščem podrobno opredelilo. Določilo je, da solastninski delež tožnice predstavlja 12/100, toženca pa 88/100. Zato je drugemu tožencu, ki je zemljiškoknjižni lastnik navedenih zemljišč, naložilo, da tožnici izstavi zemljiškoknjižno listino, na katere podlagi se bo lahko do sebi lastnega deleža vknjižila kot solastnica do ugotovljenega deleža, sicer bo takšno listino nadomestila pravnomočna sodba. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in tožničin delež na prej opisanem premoženju zvišalo na 20/100, delež prvega toženca pa znižalo na 80/100 ter s tem v zvezi ustrezno spremenilo tudi dajatveno dolžnost drugega toženca. V ostalem delu je tožničino pritožbo zavrnilo, v celoti pa zavrnilo pritožbo drugega toženca in v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Obe pravni stranki vlagata revizijo. Uveljavljata revizijske razloge iz določbe 370. člena ZPP, pri čemer tožeča stranka predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugotovitvijo, da ji na skupnem premoženju pripada solastninski delež do 1/2, tožena stranka pa (oba toženca) takšno spremembo, po kateri bo tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen.

Tožeča stranka v reviziji nasprotuje oceni, da je gradnjo stanovanjske hiše pretežno financiral drugi toženec. Izvedeni dokazi tega ne potrjujejo. Drugi toženec se je v letu 1991 upokojil z nizko pokojnino, drugih dohodkov pa ni dokazal. Ne glede na to pa revizija opozarja, da je sodna praksa sprejela stališče, po katerem se pomoč sorodnikov in prijateljev v delu in denarju pri gradnji ali kako drugače vedno šteje v korist obeh zakoncev. Zato bi bilo treba nedokazano finančno pomoč tasta, drugega toženca, obravnavati kot darilo obema zakoncema, tožnici in prvemu tožencu. Pri tem je pomoč tožničinega očeta, ki je sicer ocenjena kot zelo pomembna, upoštevana v korist obeh zakoncev. Gre za očitno neenako obravnavanje pomoči ožjih sorodnikov. Ob ugotovitvi, da naj bi celotna plača prvega toženca bila porabljena za gradnjo, ni upoštevano, da je tožničina plača bila porabljena za režijske stroške gospodinjstva od hrane do obleke. Zakonca sta prejela darila ob poroki in krstu otroka, vendar v izpodbijani sodbi ni upoštevano, da so bila ta darila porabljena za gradnjo hiše. Upoštevano ni, da je tast, drugi toženec, vzporedno gradil hišo v Kotu pri Semiču, kamor je vlagal večino svojega dohodka.

Tožena stranka v reviziji vztraja pri stališču, da je bil drugi toženec tisti, ki je z gradnjo začel in tisti, ki jo je zase tudi dokončal. Stanovanjsko hišo je tako kot mizarsko delavnico gradil izključno za svoje potrebe. Tožnica in prvi toženec za gradnjo nista najemala kreditov. Nastala je absurdna situacija, po kateri drugi toženec, ki je hišo gradil, na njej nima lastninskega upravičenja. Prvi toženec, njegov sin, je bil le izvršitveni pomočnik, ki je deloval po navodilih svojega očeta, drugega toženca. Ta ima na novi stanovanjski stavbi dejansko in neposredno posest, ki je nikoli ni izgubil. Le podrejeno tožena stranka graja določitev višine tožničinega solastnega deleža s stališčem, da je ta občutno previsok.

Reviziji sta bili dostavljeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in pravdnima strankama, ki pa druga drugi nanjo nista odgovorili.

Reviziji nista utemeljeni.

Dokazno presojo dejanskih ugotovitev tožničina revizija graja predvsem s stališča bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (očitno po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Stališče, po katerem je stanovanjsko hišo, ki predstavlja skupno premoženje zakoncev, v glavnem zgradil drugi toženec in stališče, da je svoj finančni in organizacijski prispevek v gradnjo podaril prvemu tožencu, svojemu sinu, naj bi podatkom v spisu nasprotovalo. Vendar pa to ne drži. Sodišče prve stopnje je v zelo dolgem postopku natančno ugotovilo vsa dejstva, ki se nanašajo na okoliščine v zvezi z gradnjo in pridobivanjem skupnega premoženja zakoncev in jih dokazno ocenilo, nato pa pravno ovrednotilo. Izpodbijana sodba je na svoji 3. in 4. strani povzela oceno dejstev, ki so v popolnem skladju s spisovnimi podatki. Ugotovljeno je, da sta tožnica in prvi toženec po sklenitvi zakonske zveze in med gradnjo hiše praktično zastonj stanovala pri drugem tožencu, da je gradnjo v pretežni meri financiral drugi toženec, ki je bil uspešen zasebni obrtnik z dodatnimi sredstvi iz kmetije, ki je ustvarjala tržne viške, da se je hiša gradila na njegovem zemljišču, da zakonca za gradnjo nista najemala kreditov, da je prvi toženec svoje dohodke, ustvarjene z delom v mizarski delavnici svojega očeta, v celoti potrošil za gradnjo in da je tožnica svojo plačo porabila za skupno gospodinjstvo in za preživljanje skupnega otroka. Takšne ugotovitve po eni strani kažejo, da niti prispevek enega, niti drugega zakonca, ni presegel zakonske domneve iz člena 59. ZZZDR, zaradi česar ni dvoma, da sta na deležu, ki sta ga ustvarila sama, solastnika do 1/2. Pri tem sta se sodišči druge in prve stopnje utemeljeno poslužili prostega preudarka (216. člen ZPP). Razlogi izpodbijane sodbe so v tej smeri dovolj določni in konkretni, da jih je mogoče preizkusiti. Predvsem pa niso v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami, kar zavrača revizijsko tezo o obstoju bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V prej navedenem okviru pa je odločilna presoja, kolikšen delež je pri izgradnji stanovanjske hiše prispeval drugi toženec in ali je njegov prispevek mogoče šteti le za darilo svojemu sinu, prvemu tožencu, ne pa za prispevek, dan obema zakoncema. Revizija tožeče stranke ima sicer prav, da je pri ustvarjanju skupnega premoženja zakoncev darilo sorodnikov in prijateljev načeloma mogoče šteti kot prispevek, dan obema zakoncema po enakih deležih, vendar pa to glede na vsak konkretni primer velja le do tedaj, dokler se ne dokaže nasprotno. Dokazna ocena, sprejeta v izpodbijani sodbi, se v tej smeri nanaša predvsem na oceno prispevka, ki ga je po eni strani h gradnji prispeval drugi toženec in po drugi strani tožničin oče. Prispevek slednjega je bil ocenjen kot velik, prispevek drugega toženca (upoštevaje tudi vrednost zemljišča na katerem stoji stavba in ustreznega funkcionalnega zemljišča) pa vendarle občutno večji. Ob konsistentnosti razlogov sodb sodišč druge in prve stopnje, ki se nanašajo na omenjeno dokazno oceno in na njihovo skladnost z dejanskimi ugotovitvami, se revizijsko sodišče glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP ne more spuščati v ponovno presojo dejanskega stanja. Dejanske ugotovitve pa so v tej smeri jasne. Drugi toženec je začel z gradnjo stanovanjske hiše že pred sklenitvijo zakonske zveze med tožnico in prvim tožencem, kasneje pa jo je nadaljeval v sinovo korist. Svoj prispevek je podaril le prvemu tožencu, kar pomeni, da se je njegov delež na skupnem, v zakonski zvezi pridobljenem premoženju, ustrezno povečal. Ker pa to ne velja za prispevek tožničinega očeta, je njegovo darilo mogoče porazdeliti le med oba zakonca po enakih deležih. Takšna pravna presoja sprejeta v izpodbijani sodbi, ob opisanih dejanskih ugotovitvah, ne more potrjevati v reviziji tožeče stranke očitano neenako obravnavo pomoči ožjih sorodnikov, ki naj bi hkrati predstavljala tudi kršitev ustavnega načela pravice do enakega sodnega varstva. Tako se revizijsko sodišče strinja s končno dejansko in pravno izpeljavo, vsebovano v razlogih izpodbijane sodbe, po kateri sta tožnica in prvi toženec k vrednosti celotne nepremičnine prispevala 40%, kar pomeni, da predstavlja tožničin delež na tem premoženju glede na njun enak prispevek 20/100 od celote, delež prvega toženca pa - ob upoštevanju 60/100 iz naslova darila drugega toženca - 80/100. Revizija tožeče stranke sicer izpodbijani sodbi očita, da je precenila prispevek drugega toženca glede na njegove siceršnje pridobitne zmožnosti. Vendar pa opisana graja pomeni poseganje v dejanske ugotovitve, kar na revizijski stopnji po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni dovoljeno. Obseg vlaganj prvega toženca je namreč stvar dokazne presoje, kar velja tudi za oceno njegove premoženjske sposobnosti po upokojitvi v letu 1991. Pravna presoja, po kateri je drugi toženec prispeval k ustvaritvi skupnega premoženja 60%, je ob dejanskih ugotovitvah pravilna. Revizija tožene stranke, ki zmanjšuje tožničin prispevek, torej ni utemeljena že iz prej opisanih razlogov. Upoštevano je namreč, da je tožnica, čeprav finančno pri gradnji ni sodelovala, svojo plačo porabila za gospodinjstvo in nego otroka, to pa pomeni ustrezno ovrednotenje njenega deleža pri ustvarjanju skupnega premoženja glede na določbo 59. člena ZZZDR. Odločitev v izpodbijani sodbi tudi ne ustvarja v reviziji tožene stranke zatrjevane absurdne situacije, po kateri naj bi drugi toženec, ki je ustvaril večino vrednosti, ostal brez lastnine. Toženec je zemljiškoknjižni lastnik spornih nepremičnin, zaradi česar je tožeči stranki dolžan izstaviti zemljiškoknjižno listino za vpis njene lastninske pravice le do 20/100. Izrek izpodbijane sodbe ne posega v pravna razmerja med tožencema, predvsem pa ne zmanjšuje morebitnega lastninskega upravičenja drugega toženca.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.