Jedro

Družbenik ne more izpodbijati obstoja upnikove terjatve, izpodbija lahko le domnevo insolventnosti – gre za domnevo, da insolventnost obstaja, ker dolžnik temu ni nasprotoval. Neizpodbojne domneve pa družbenik v pritožbi sploh ne more izpodbiti, razen če bi dokazal, da je stečajni dolžnik za vse te delavce izplačal vse pripadajoče davke in prispevke.

Upnik ni bil dolžan doseči poplačila s prodajo premoženja. Pravni red mu dopušča, da poplačilo doseže v izvršilnem postopku ali pa v stečajnem postopku; postopek za poplačilo lahko izbere sam, pri tem pa dolžnik ni upravičen čakati, da se bo upnik poplačal, temveč je njegova dolžnost, da svoje obveznosti izpolnjuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo stečajni postopek nad dolžnikom, imenovalo upravitelja S. P. in ugotovilo, v kateri pravnoorganizacijski obliki upravitelj opravlja naloge in pristojnosti upravitelja. Sklep je sprejelo, ker dolžnik zoper predlog upnika Republika Slovenija (Ministrstvo za finance, DURS, Davčni urad Ljubljana) ni ugovarjal in ni vložil zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu.

2. Zoper navedeni sklep se je družbenik pravočasno pritožil. Navaja, da ima stečajni dolžnik dovolj premoženja za poplačilo morebitne terjatve, s čimer upnik soglaša. Upnik je 19.7.2007 zavrnil del predlaganih zavarovanj za poplačilo morebitne obveznosti, pri čemer se do 1.10.2013 dolžnikovo premoženjsko stanje ni spremenilo. Upnik le poskuša izkoristiti nove določbe novele ZFPPIPP-E. Upnik premoženja tudi ni prodal oziroma ni pričel s postopkom prodaje, poskušal se je le poplačati z administrativno prepovedjo razpolaganja s sredstvi in poskusom zaplembe premičnega premoženja na sedežu podjetja, čeprav so zaloge v skladišču. S tem se želi izogniti, da bi podal odgovor na ugovor zoper sklep o davčni izvršbi. Sklep o izvršbi z dne 9.7.2012, ki je predmet predloga za začetek stečajnega postopka, ni pravnomočen, saj je upnik izdal nov sklep o izvršbi 27.6.2012, zoper katerega je dolžnik ugovarjal 27.6.2012 in 9.7.2012; isti davek je večkrat obračunaval, dolžniku pa je odrekal pravico do odbitka vhodnega davka na dodano vrednost. Upnik je dolžnika spravil v zmotno prepričanje, da bo odgovor na ugovor tudi prejel. Pogoja po 3. alineji 1. točke 2. odstavka 14. člena ZFPPIPP bi morala biti izpolnjena kumulativno. Ne bi pa smela biti predpisana administrativna omejitev, da bi moral imeti poslovni subjekt odprt račun v RS. Glede očitka trajne nelikvidnosti iz 2. točke 4. odstavka 14. člena ZFPPIPP je pritožnik navedel, da je bila v podjetju zaposlena le ena oseba (D. Z.). Upnika je večkrat opozoril, da preplačil iz naslova DDV ni ustrezno poknjižil; 13.9.2009 ga je prvič pozval, da opravi pobot medsebojnih obveznosti in terjatev, na to je opozoril tudi 24.8.2011, 30.12.2011 pa je v skladu s 336. in 343. členom Zakona o obligacijskih razmerjih izvršil enostranski pobot terjatev in obveznosti. Zato iz naslova davkov in prispevkov ne dolguje ničesar.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Če dolžnik v roku 15 dni po prejemu upnikovega predloga za začetek stečajnega postopka ne vloži niti ugovora, da ni insolventen ali da upnikova terjatev ne obstaja, niti zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, velja, če se ne dokaže drugače, da je dolžnik insolventen (3. odstavek 235. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP). Za izpodbijanje domneve o insolventnosti iz 3. odstavka 235. člena ZFPPIPP se smiselno uporabljata 3. in 4. odstavek 234. člena ZFPPIPP (4. odstavek 235. člena ZFPPIPP). Ta določila pa določajo, da velja v primeru, če začetek stečajnega postopka predlaga dolžnik, če se ne dokaže drugače, da je dolžnik insolventen (1. odstavek 234. člena ZFPPIPP), to domnevo insolventnosti pa lahko izpodbija samo družbenik ali dolžnik, če je predlog za začetek stečajnega postopka vložil osebno odgovorni družbenik (3. odstavek 234. člena ZFPPIPP); družbenik dolžnika lahko izpodbija to domnevo insolventnosti s pritožbo proti sklepu o začetku stečajnega postopka, ki ji mora predložiti dokaze o tem, da dolžnik ni insolventen (4. odstavek 234. člena ZFPPIPP).

5. Glede na navedena določila družbenik ne more izpodbijati obstoja upnikove terjatve, izpodbija lahko le domnevo insolventnosti – gre za domnevo, da insolventnost obstaja, ker dolžnik temu ni nasprotoval. Zato so vse navedbe pritožnika – družbenika v zvezi s obstojem upnikove terjatve nedovoljene. Če dolžnik temu ni ugovarjal, ko bi lahko, tudi družbenik tega ne more uveljavljati v pritožbi. Zato je treba upoštevati, da v tej fazi postopka ni sporno (ker to sploh ne sme biti izpostavljeno kot sporno), da obstaja upnikova terjatev do stečajnega dolžnika, kot je navedena v predlogu za začetek stečajnega postopka. V okvir nedovoljenih pritožbenih navedb sodi tudi trditev, da ne obstaja niti terjatev iz naslova neplačanih davkov in prispevkov za zaposlene, saj naj bi prenehala zaradi pobota. Pritožnika pa višje sodišče še opozarja, da upnik ni uveljavljal zgolj dejstva, da za sedaj zaposlenega niso plačani davki in prispevki, temveč je uveljavljal tudi, da je imel stečajni dolžnik v času do 14.7.2011 zaposlenih 10 oseb, pa zanje kljub pozivu ni vložil niti manjkajočih obračunov (obrazcev REK-1). Zaposleni so bili, vloženi pa niso bili niti predpisani obrazci, kaj šele, da bi bili plačani pripadajoči davki in prispevki. S tem pa je nedvomno izkazana neizpodbojna domneva trajnejše nelikvidnosti iz 2. točke 4. odstavka 14. člena ZFPPIPP. Neizpodbojne domneve pa družbenik v pritožbi sploh ne more izpodbiti, razen če bi dokazal, da je stečajni dolžnik za vse te delavce izplačal vse pripadajoče davke in prispevke, česar pa ni storil; še več, ne ve se niti, kolikšni davki in prispevki bi morali biti plačani, saj celo REK-1 obrazcev ni oddal (da bi bili ti oddani, pa pritožnik sploh ne uveljavlja).

6. Za obstoj insolventnosti zadostuje že zgolj izkaz trajnejše nelikvidnosti (1. odstavek 14. člena ZFPPIPP), čeprav bi morda obstajala dolgoročna plačilna sposobnost. Glede dolgoročne plačilne sposobnosti pa pritožnik zgolj pavšalno navrže, da ima stečajni dolžnik dovolj premoženja za poplačilo morebitne terjatve, s čimer upnik soglaša. Iz upnikovega predloga ne izhaja, da bi s čim takim soglašal, pritožnik pa niti ne navede, kaj vse (konkretno) naj bi predstavljalo premoženje stečajnega dolžnika in kolikšna je vrednost posameznih vrst premoženja ali koliko je to premoženje skupaj vredno. Pritožniku pa je treba tudi pojasniti, da upnik ni bil dolžan doseči poplačila s prodajo premoženja. Pravni red mu dopušča, da poplačilo doseže v izvršilnem postopku ali pa v stečajnem postopku; postopek za poplačilo lahko izbere sam, kakor pač oceni, da bo zanj ugodnejše, lažje in hitrejše, česar seveda v zvezi z izbiro postopka ni dolžan pojasnjevati. Pri tem pa dolžnik ni upravičen čakati, da se bo upnik poplačal, temveč je njegova dolžnost, da svoje obveznosti izpolnjuje (zelo direktno to nalaga na primer 1. odstavek 239. člena Obligacijskega zakonika).

7. Pritožnik tako ni uspel niti izkazati, kaj šele dokazati, da stečajni dolžnik ni insolventen. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP), neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (128. člen ZFPPIPP).