Jedro

Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je, da določba prvega odstavka 47. člena ZIL-1 ni samostojna (samozadostna) pravna podlaga za presojo, ali je član imetnika kolektivne znamke kršil znamko, pač pa se njegovo ravnanje presoja na podlagi določb pravilnika imetnika kolektivne znamke. Ta je v tej zadevi zato podlaga za presojo, ali je toženec z očitanim ravnanjem kršil kolektivno znamko „Kraški pršut“.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za prepoved uporabe besedne zveze „Pršut s'krasa“ v gospodarskem prometu kot označbe za suhomesnate izdelke in na izdelkih in materialih za trženje. Preostali tožbeni zahtevki kakor tudi zahtevki iz nasprotne tožbe so bili zavrnjeni.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo, tako da je izpodbijano sodbo v ugodilnem delu spremenilo v zavrnilno, v preostalem delu (glede nasprotnih tožbenih zahtevkov) pa jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 61/2015-9 z dne 16. 6. 2015 na predlog tožeče stranke dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je član nosilca kolektivne znamke lahko tretja oseba v smislu prvega odstavka 47. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1).

4. Na podlagi navedenega sklepa je tožeča stranka vložila revizijo in Vrhovnemu sodišču predlagala spremembo izpodbijane sodbe, tako da bi se pritožba tožene stranke zavrnila, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču druge stopnje.

5. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Relevantno dejansko stanje

6. Prvi tožnik je od leta 2004 nosilec zaščitene geografske označbe „Kraški pršut“ in imetnik kolektivne znamke „Kraški pršut“. Znamka je sestavljena iz imena „Kraški pršut“ in iz stilizirane podobe pršuta.

7. Druga tožnica in toženka sta članici prve tožnice (gospodarskega interesnega združenja). Proizvajata suhomesnate izdelke.

8. Toženka je v letu 2011 začela oglaševati in tržiti pršut z označbo „Pršut s'krasa“ na zeleni podlagi. Pod njim uporablja še logotip, ki vsebuje napis „Pršutarna Lokev“ na modri podlagi s stilizirano podobo vasi; povsem spodaj je dodan še napis „na Krasu“.

Revizijske navedbe

9. V primeru dopuščene revizije Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

10. Revident napada stališče sodišča druge stopnje, zavzeto v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Razume ga tako, da naj bi po stališču pritožbenega sodišča že članstvo v nosilcu kolektivne znamke samo po sebi zadoščalo za to, da takšen član ni in ne more biti „neupravičena tretja oseba“ v smislu določbe prvega odstavka 47. člena ZIL-1 in da zato lahko uporablja tudi označbe in znamke, ki so podobne kolektivni znamki. Ker toženka ni imela soglasja za tako uporabo, jo je treba po mnenju revidenta šteti za neupravičeno tretjo osebo.

Razlogi za zavrnitev revizije

11. Po določbi prvega odstavka 47. člena ZIL-1, ki velja za vsako znamko, tako „navadno“ kot tudi kolektivno, daje znamka imetniku izključno pravico do njene uporabe in druge izključne pravice po ZIL-1. Imetnik znamke je upravičen preprečiti tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da jo uporabljajo v gospodarskem prometu, kar je natančneje opredeljeno z nadaljnjimi določbami 47. člena ZIL-1. 12. Samo po sebi je umevno, da imetnik znamke ni tisti, ki ga ima zakon v mislih kot možnega kršitelja izključne pravice, ki jo daje znamka, pa čeprav si je zlahka mogoče zamisliti tudi primere, ko bi jo lahko prav on z neskrbno uporabo razvodenil, npr. z nekonsistentno, neselektivno uporabo ali celo povsem degradiral, npr. s tem, da bi z njo označeval proizvode mizerne kvalitete. Znamko lahko njen imetnik uporablja tako, kakor misli, da je prav; tudi v njeno škodo. V to smer gre tudi zakonsko besedilo iz prvega odstavka 47. člena ZIL-1, ko govori o tretjih osebah, ki jim je mogoče prepovedati uporabo enakega ali podobnega znaka v gospodarskem prometu. Samemu sebi imetnik znamke tega ne more (pravno učinkovito) prepovedovati.

13. Vendar pa obstaja bistvena razlika med imetnikom „navadne“ znamke in imetnikom kolektivne znamke. Prijavitelj oziroma nosilec kolektivne znamke je lahko društvo ali združenje pravnih ali fizičnih oseb, vključno z zvezo društev ali združenj, ki ima lastnost pravne osebe (v nadaljnjem besedilu: društvo), ali pravna oseba javnega prava (drugi odstavek 45. člena ZIL-1). Član nosilca kolektivne znamke, kakršen je toženec, ni že kar imetnik kolektivne znamke z vsemi pravicami, ki pritičejo njenemu imetniku, kot bi morda izhajalo iz tistega dela 19. točke obrazložitve drugostopenjske sodbe, v katerem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je prav član „tisti, ki ima pravico do uporabe znamke,“ ali dela 20. točke, kjer zastopa stališče, da lahko član (upravičenec) „uporablja ne le znamko, temveč tudi znamki podoben znak.“ Član imetnika kolektivne znamke lahko kolektivno znamko uporablja le v skladu s pravilnikom iz 46. člena ZIL-1. Ta določa, kako jo smejo člani uporabljati, mora pa med drugim vsebovati tudi določbe o pogojih za pridobitev članstva (točka c drugega odstavka 46. člena ZIL-1), kakor tudi o pravicah in obveznostih članov v primeru kršitve kolektivne znamke (točka e drugega odstavka 46. člena ZIL-1).

14. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je potemtakem tak, da določba prvega odstavka 47. člena ZIL-1 ni samostojna (samozadostna) pravna podlaga za presojo, ali je član imetnika kolektivne znamke kršil znamko, pač pa se njegovo ravnanje presoja na podlagi določb pravilnika imetnika kolektivne znamke. Ta je v tej zadevi zato podlaga za presojo, ali je toženec z očitanim ravnanjem kršil kolektivno znamko „Kraški pršut“.

15. Tudi pritožbeno sodišče je šlo po zgoraj opisani poti, a je ugotovilo, da se tožeča stranka (revident) pri utemeljevanju svojega tožbenega zahtevka ni opirala na kakšno določbo svojega pravilnika, pa tudi samo (pritožbeno sodišče) ni našlo v njem materialnopravnih določb, ki bi urejale posledice kršitve znamke. Zato je pritožbi tožene stranke upravičeno ugodilo in še preostali del tožbenega zahtevka zavrnilo.

16. Po povedanem se je pokazalo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani. Vrhovno sodišče je zato revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških postopka

17. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 154. člena in prvega odstavkom 165. člena ZPP.