Jedro

Uspeha tudi ne morejo imeti pritožbena izvajanja, ki merijo na to, da izvedenka svojega dela ni opravila tako, kakor bi ga morala, saj je imel toženec v postopku na prvi stopnji možnost izvedenskemu mnenju nasprotovati, predlagati njegovo dopolnitev, zaslišanje izvedenke ali pa predlagati novega izvedenca gradbene stroke, vendar po dopolnitvi izvedenskega mnenja ni storil nič od tega in se tudi zadnje glavne obravnave ni udeležil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženec nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan tožniku vrniti znesek 5,296.150,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.3.2003 (to je od vložitve tožbe) do plačila in mu povrniti njegove pravdne stroške v znesku 404.893,40 SIT. V presežku glede zneska 398.120,00 SIT je tožbeni zahtevek zavrnilo, odločilo pa je tudi, da se zaradi delnega umika tožbe za plačilo 8,252.494,00 SIT pravdni postopek ustavi.

Sodbo v njenem obsodilnem delu izpodbija toženec. Uveljavlja pritožbene razloge iz 2. in 3. točke 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in predlaga, razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob uradnem preizkusu zadeve ugotovilo, da sodba tožencu ni bila pravilno vročena, to je po pravilih, ki veljajo za osebno vročitev. Vročevalec je pošiljko, ko toženca pri prvem poizkusu vročitve ni bilo doma, vročil ožjemu članu toženčevega gospodinjstva - njegovi ženi, namesto, da bi ji pustil obvestilo, kdaj bo vročitev ponovno poizkušena (tretji odstavek 142. člena ZPP). Toženec, ki je napačno vročeno pošiljko sicer prejel pa je pritožbo vložil en dan po izteku pritožbenega roka. Gre za procesno pomanjkljivost - sodba ni bila vročena pravilno, vročena pa je očitno bila, saj je toženec vložil pritožbo, vendar en dan prepozno, ki pa jo je potrebno obravnavati v korist stranke, ki se je pritožila, zato je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo obravnavalo, kakor da bi bila vložena pravočasno.

Sodišče prve stopnje je na pravilno in glede na izvedene dokaze, ki sta jih predlagali pravdni stranki popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je skrbno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti povzema pravilne razloge sodišča prve stopnje in le še glede na izrecna pritožbena izvajanja dodaja: Pritožbena izvajanja, da tožnik ni strokovnjak, ker je najprej zahteval trikrat več kot mu je bilo na koncu prisojeno, na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne morejo vplivati. Strokovnjaka - izvedenca je postavilo sodišče in je tožnik po prejemu izvedenskega mnenja svoj zahtevek tudi ustrezno znižal tako, kakor je izračunala izvedenka.

Pritožbena trditev, da je krivda za zamudo na strani tožnika, ker ta ni poskrbel za izvedbo instalacij, je neutemeljena. Toženec sam v odgovoru na tožbo trdi, da je tožnik instalacije končal v februarju 2002, tožnik pa je toženca pozval k izpolnitvi z dopisom 9.12.2002, to je šest mesecev pozneje iz česar je mogoče zaključiti, da tožnik za zamudo toženca ni odgovoren, da torej krivda za zamudo ni na njegovi strani.

Prav tako glede na že obrazloženo pridobitev gradbenega dovoljenja šele konec leta 2001 na zamudo toženca ni mogla vplivati, pa čeprav tožnik gradbenega dovoljenja sploh ne bi imel, saj gre za upravni postopek, ki ga mora speljati tožnik.

Drži pritožbena navedba, da priča zaslišana v tem pravdnem postopku o zadevi ni vedela povedati ničesar, prav zato pa sodišče prve stopnje na njeno izpovedbo ni oprlo svoje odločitve, se je pa do njene izpovedbe opredelilo, kar je pravilno.

Uspeha tudi ne morejo imeti pritožbena izvajanja, ki merijo na to, da izvedenka svojega dela ni opravila tako, kakor bi ga morala, saj je imel toženec v postopku na prvi stopnji možnost izvedenskemu mnenju nasprotovati, predlagati njegovo dopolnitev, zaslišanje izvedenke ali pa predlagati novega izvedenca gradbene stroke, vendar po dopolnitvi izvedenskega mnenja ni storil nič od tega in se tudi zadnje glavne obravnave ni udeležil. Prav tako je neutemeljena pritožbena graja, da bi moral tožnik omogočiti tožencu, da sam opravi manjkajoča dela, saj ga je tožnik k temu pozval z dopisom z dne 9.12.2002, to je pred vložitvijo te tožbe, pa toženec manjkajočih del ni izvršil. Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP).