Jedro

Ker je tožena stranka izvršeno delo tožeče stranke prevzela, ne da bi ga konkretizirano grajala z navedbo napak, je dolžna tožeči stranki plačati vtoževano terjatev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

(1.) Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 138765/2009 z dne 29.9.2009 v prvem in tretjem odstavku izreka sklepa ostane v celoti v veljavi. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 32,40 EUR v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

(2.) Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonsko določenih razlogov, zlasti pa zaradi bistvenih kršitev pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in o zadevi odloči samo, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožnik meni, da je sodba napačna in temelji zgolj na izjavah tožeče stranke. V pritožbi obširno povzema ugotovljeno dejansko stanje in navedbe, ki jih je podal v postopku pred prvostopenjskim sodiščem. Pritožniku so potem, ko je avto tretjič pripeljal na popravilo, predstavili račune v skupnem znesku 226.000,00 SIT. Ko se v nadaljevanju sodišče opre na navedbe tožeče stranke, da je ravnala strokovno in po standardih proizvajalca, pozabi upoštevati, da so pozabili preveriti nivo olja v motorju. Avtomobil tožene stranke je prav tako porabil več goriva, več olja. Sodišče pa od laika zahteva, da bi svoje zahteve utemeljil. Zahteva, da bi v reklamaciji navedel, katera dela niso bila solidno opravljena in v čem je bila njihova nekvaliteta. V nadaljevanju pa samo zapiše, da ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, da bi lahko odločalo o kvaliteti opravljenega dela. Pri tem pa popolnoma pozabi na določbo 243. člena ZPP, ki pravi, da sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Sodišče zapiše, da toženec zadnjega popravila ni reklamiral. Seveda ga je reklamiral s tem, ko je zadržal plačilo. Sodišče je celotno razmerje presojalo le v luči določil Obligacijskega zakonika (OZ), pri tem pa ni upoštevalo določil ZVPot. Tožeča stranka do plačila ni upravičena, saj avtomobil ni bil popravljen. Opravljena so bila tri popravila, pri tem je bilo pri vsakem zaračunano delo. Prvi račun je toženec poravnal. Drugega bi tudi poravnal, če bi bil avto popravljen. Ravno tako tretjega (kjer so na servisu pozabili kontrolirati olje). Sklicevanje sodišča na navedbe tožnika, da je bilo delo opravljeno, je tako neutemeljeno. Sodba pa je v nasprotju z dokazi v njej. Odločitev sodišča nujno narekuje, da je potrošnik strokovnjak, ki natančno ve, kaj pri njegovem avtu je narobe, da to mehaniku javi in ga nadzira, ali ta ravna pravilno.

(3.)Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke podala odgovor, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

(4.) Pritožba ni utemeljena.

(5.) Pri pritožbenih trditvah, da je tožeča stranka pritožniku zaračunala ure dela, ki dejansko niso obrodile sadov, da je toženec pravilno opravil reklamacijo del, da vozilo ni bilo popravljeno, da je porabilo več goriva in olja in pri obširnem opisovanju dogajanja v zvezi z popravilom vozila v kolikor to odstopa od ugotovitev sodišča, gre za poseganje v dejansko stanje, na katerega je pritožbeno sodišče vezano. Po 1. odstavku 458. člena ZPP je namreč mogoče sodbo sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ker gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti, sodbe torej ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče očitkov, s katerimi pritožnik utemeljuje svoje trditve o napačno ugotovljenem dejanskem stanju, zato ne more upoštevati.

(6.) Tožena stranka v pritožbi ni izrecno zatrjevala, da bi sodišče storilo katero od absolutnih bistvenih kršitev postopka, zato je pritožbeno sodišče v tej smeri naredilo zgolj preizkus v obsegu 2. odst. 350. člena ZPP, ki pa je pokazal, da takšne kršitve niso bile storjene. Pritožbeni očitek pritožnika, da izpodbijana sodba temelji zgolj na izjavah tožeče stranke, kar smiselno pomeni grajo dokazne ocene (8. člen ZPP) in očitek, da bi sodišče prve stopnje lahko samo, v skladu z določilom 243. člena ZPP, izvedlo dokaz s postavitvijo izvedenca zaradi razjasnitve dejstev pa, tudi če bi bil utemeljen, ne bi bil upošteven, saj, kot je bilo pojasnjeno zgoraj, relativne bistvene kršitve postopka v sporih majhne vrednosti niso dopusten pritožbeni razlog. Ne glede na to je pritožniku potrebno pojasniti, da je pritožba v tem delu tudi sicer neutemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč svojo dokazno oceno naredilo v skladu z napotilom iz 8. člena ZPP, ocenilo je vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka sprejelo dokazno oceno, ki je življenjsko sprejemljiva in logično prepričljiva. Tudi izvedenca sodišče ne more postaviti samo, kot si to zmotno predstavlja pritožnik, ampak mora imeti takšna odločitev podlago v dokaznem predlogu stranke.

(7.) Iz dejanske podlage izpodbijane odločitve, na katero je glede na citirana določila vezano tudi pritožbeno sodišče, izhaja, da je toženec dne 10.2.2005 na servis pripeljal svoje vozilo in izvajalcu storitve, pravnemu predniku tožeče stranke, naročil, naj opravi redni servis, preveri elektroniko, odpravi „rahlo cukanje“ motorja in demontira radio. Servis vozila je bil v celoti opravljen. Tožeča stranka pri prvem popravilu napake cukanja ni odpravila, vendar te storitve tožencu tudi ni zaračunala. Tudi zamenjava lambda sonde, za katero se je kasneje izkazalo, da ni vzrok napake, tožencu ni bila zaračunana. Ker je vozilo še vedno cukalo, se je toženec s serviserjem B. P. dogovoril, da ga pripelje nazaj. Po posvetu s tehnično službo iz Budimpešte je tožeča stranka snela motorno glavo, očistila ventile ter zamenjala tesnila. Vse te storitve so specificirane na drugem računu. Ker je vozilo pri večji hitrosti še vedno cukalo, je toženec vozilo še tretjič pripeljal nazaj k tožeči stranki, ki mu je dodatno zamenjala še merilec zraka. S tem je bilo cukanje odpravljeno. Ugotovljeno je bilo, da samo očiščenje ventilov cukanja ni odpravilo, niti ne sama zamenjava merilca zraka. Šele obe opravljeni storitvi skupaj sta pripeljali do rezultata. Izvršeno delo je toženec prevzel. Tožeča stranka ga je seznanila s ceno, vse račune so tožencu izstavili po opravljenih storitvah. Prvi račun, ki se je nanašal le na opravo servisa vozila, je toženec plačal. Ostala dva računa pa je zavrnil. Specifikaciji računov ni konkretizirano ugovarjal. Računa je zavrnil, ker naj ne bi bil dolžan poravnati stroškov, ki so nastali zaradi napake pri delu tožnika. Pri tem pa ni navedel, za kakšne napake naj bi šlo. Napak konkretizirano ni grajal, niti ni zatrjeval, še manj pa dokazal, za koliko je delo z napako manj vredno od dela brez napake.

(8.) Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi materialno pravo in sicer določila Obligacijskega zakonika, ki se nanašajo na pogodbo o delu (619. do 648. člen OZ) in v obrazložitvi sodbe o tem navedlo obširne razloge, ki jim ni kaj dodati. Pritožbeno sodišče se nanje zato le sklicuje. Ker je tožeča stranka naročeno delo, to je odpravo cukanja, opravila in popravljeno vozilo izročila toženi stranki, ki ga je prevzela ne da bi konkretizirano grajala morebitne napake, je dolžna tožeči stranki za opravljeno delo tudi plačati. To, da tožeča stranka ni že ob rednem servisu, ko je toženec vozilo prvič pripeljal k tožeči stranki, odkrila napake in jo odpravila, ne more vplivati na odločitev. Tožena stranka bi namreč tudi v tem primeru, glede na ugotovitev sodišča, da je napaka bila odpravljena šele, ko je bilo opravljeno tako čiščenje ventilov, kot tudi menjava merilca zraka, plačala enako. Šele obe opravljeni storitvi skupaj sta namreč pripeljali do rezultata. Da bi tožeča stranka ob tem ravnala nestrokovno, pa tožena ni dokazala. Zgolj pavšalno in neutemeljeno pa pritožnik očita tudi to, da bi sodišče prve stopnje obravnavano razmerje moralo presojati po določilih ZVPot. Sodišče prve stopnje je namreč, kot je že bilo pojasnjeno, obravnavano sporno razmerje pravilno presojalo po določilih OZ, ki urejajo pogodbo o delu.

(9.) Ker pritožbeni razlogi glede na obrazloženo niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu tudi ni zasledilo postopkovnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

(10.) V zavrnitvi pritožbe je že vsebovana tudi odločitev o priglašenih pritožbenih stroških. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, do povračila teh stroškov ni upravičen (154. v zvezi z 165. členom ZPP).

(11.) Na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.