Jedro

V izpodbijani odločbi zavzeto stališče, da bi tožeča stranka pri zagrinjanju zaves lahko uporabila navaden stol, ročaj metle ali stopila na mizo oz. pustila zaveso nezagrnjeno, ima lahko vpliv na soodgovornost tožeče stranke (v smislu 192. čl. ZOR). Prvotožena stranka pa se glede na dosedanje ugotovitve sodišča prve stopnje, ki kažejo na nespoštovanje predpisov o varstvu pri delu, ne more razbremeniti krivde za škodo v smislu 1. odst. 154. čl. ZOR. Niti miza niti stol namreč nista primerni sredstvi za delo čistilke na višini pri njenih vsakodnevnih opravilih, kot je npr. brisanje prahu z višje ležečih in težko dostopnih površin, ometanje pajčevin in podobna opravila. Našteta vsakodnevna opravila čistilke pa gotovo opravičujejo uporabo lestve kot nujnega pripomočka za delo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem bi bili toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki 7,206.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, od zneska 6.500,00 SIT pa zakonske zamudne obresti od 23.12.1994 dalje do plačila. Zoper to sodbo se je tožeča stranka pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je priglasila pritožbene stroške. Navedla je, da je bilo nesporno ugotovljeno, da je do poškodbe tožeče stranke prišlo med opravljenjem del in nalog pri prvotoženi stranki. Tožeči stranki ni bilo potrebno dokazovati krivde organizacije oz. delodajalca, saj tudi v tem primeru velja načelo krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom. Sodišče prve stopnje je tako zmotno ugotovilo, da je zahtevek neutemeljen iz razloga, kjer naj bi tožeča stranka ne uspela dokazati, da ji je nastala škoda oz. da ta izvira iz nedopustnega ravnanja, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in da obstaja na strani povzročitelja škode odgovornost. Teh dejstev tožeča stranka ni bila namreč dolžna dokazovati. Tožeča stranka tudi ni nikoli zatrjevala, da gre za odgovornost prvotožene stranke po 2. odst. 154. čl. ZOR. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da so bile s poučitvijo tožnice ob razporeditvi na delo čistilke o delovnih razmerah in nevarnostih pri delu izčrpane zakonske dolžnosti prvotožene stranke v zvezi z organiziranjem varnega dela tožnice. Najpomembnejše dejstvo, ki kaže na odgovornost tožene stranke je namreč to, da delo ni bilo organizirano in varnostni ukrepi niso bili izvedeni tako, da bi lahko tožnica ob normalni pazljivosti brez nevarnosti za svoje življenje in zdravje opravljala svoje delo. Tožnica je pri opravljanju svojega dela stopila na stol z valjčki in se poškodovala iz razloga, ker prvotožena stranka delavcem ni dala na voljo lestve oziroma drugega pripomočka za opravljanje dela na višini, kar je v celoti potrdila tudi Nura Keranović, katere izpoved je sodišče prezrlo. Tožeča stranka je v postopku predlagala tudi zaslišanje njenega nadrejenega delavca, ki bi navedeno prav tako lahko potrdil. Sodišče pa je ta dokazni predlog zavrnilo kot nepotreben, saj ni dvomilo v to, da naj bi bile lestve čistilkam dostopne vsaj v prostoru gasilcev, pri tem pa za sodišče ni pomembno kako daleč je ta prostor in kako nerodne so te lestve za opravljanje del in nalog tožeče stranke. Sicer pa izpodbijana sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih. Prvotožena stranka je na navedbe v tožbi odgovorila pisno šele po zaključku postopka, sodišče pa tožeči stranki te vloge niti ni vročilo. Pritožba je bila posana v odgovor toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče je določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) uporabilo na podlagi 1. odst. 498. čl. novega Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. 16/99). Pravilno je sicer v izpodbijani sodbi zavzeto stališče sodišča prve stopnje v smeri, da je (načeloma) delo čistilke oceniti kot delo, ki se občasno (kot nenevarno) izvaja tudi v vsakdanjem življenju in za katerega ni potrebna posebna skrbnost, temveč le previdnost ter razen takšno delo in škodo, ki med njegovim opravljanjem nastane, delodajalec ni objektivno odgovoren (v smislu 2. odst. 154. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Vendar pa je pritožba utemeljeno opozorila, da tožeča stranka svojega zahtevka ni temeljila na objektivni odgovornosti prvotožene stranke, temveč na njeni krivdni odgovornosti. Delodajalec mora po predpisih o varstvu pri delu skrbeti za to, da so delavcem na voljo sredstva za delo, ki ustrezajo predpisom o varstvu pri delu in zagotavljajo delavcem varno delo (1. odst. 26. čl. Zakona o varstvu pri delu). Do sedaj ugotovljeno dejansko stanje v postopku pred sodiščem prve stopnje pa zaenkrat kaže na krivdno odgovornost prvotožene stranke (po določbi 1. odst. 154. čl. ZOR). Prvotoženi stranki - delodajalcu je namreč (kot to zaenkrat izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja) moč pripisati krivdo, da ni storila vsega, kar bi po predpisih o varstvu pri delu morala storiti, da ne bi prišlo do poškodbe pri delu tožeče stranke. Dolžnost delodajalca namreč je, da zagotovi varne pogoje za delo. Strinjati se je tako s pritožbenimi navedbami tožeče stranke, da prvotožena stranka v obravnavanem primeru te svoje obveznosti ni izpolnila. Ni namreč poskrbela za to, da bi tožeča stranka, ki je opravljala delo čistilke, pri svojem delu imela na razpolago tudi lestev. Pri tem ni mogoče slediti zaključku sodišča prve stopnje, da ni smiselno zahtevati od kateregakoli delodajalca, da lestev šteje med sredstva za delo čistilke, ter da naj bi zadostovalo, da je bila lestev dosegljiva. Dejstvo, da naj bi se lestve nahajale v sosednjem objektu (kar so potrdile v postopku pred sodiščem prve stopnje zaslišane priče) še ne pomeni, da so bile čistilkam dejansko tudi na razpolago (to je vsekakor odvisno tudi od oddaljenosti in možnosti dostopa do objekta) in da so jim bila tako že zagotovljena primerna sredstva za delo, ki ustrezajo tudi predpisom o varstvu pri delu. Prav primernosti teh lestev za vsakodnevno delo čistilke pa je tožeča stranka ponovno oporeka oporekala v pritožbi. V izpodbijani odločbi zavzeto stališče, da bi tožeča stranka pri zagrinjanju zaves lahko uporabila navaden stol, ročaj metle ali stopila na mizo oz. pustila zaveso nezagrnjeno, ima lahko vpliv na soodgovornost tožeče stranke (v smislu 192. čl. ZOR). Prvotožena stranka pa se glede na dosedanje ugotovitve sodišča prve stopnje, ki kažejo na nespoštovanje predpisov o varstvu pri delu, ne more razbremeniti krivde za škodo v smislu 1. odst. 154. čl. ZOR. Niti miza niti stol namreč nista primerni sredstvi za delo čistilke na višini pri njenih vsakodnevnih opravilih, kot je npr. brisanje prahu z višje ležečih in težko dostopnih površin, ometanje pajčevin in podobna opravila. Našteta vsakodnevna opravila čistilke pa gotovo opravičujejo uporabo lestve kot nujnega pripomočka za delo. V postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje tako zaenkrat kaže na to, da prvotožena stranka poteka dela ni organizirala na način, da bi bilo to varno za njene delavce. Odškodninska odgovornost drugotožene stranke pa izvira iz naslova zavarovanja odgovornosti. V posledici napačne uporabe materialnega prava pa je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Zato je bilo treba pritožbi tožeče stranke ugoditi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 370. čl. ZPP/77). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje opraviti novo glavno obravnavo in pri tem upoštevati napotke, ki so delno razvidni že iz dosedanje obrazložitve. Ponovno bo tako moralo odločiti o temelju vtoževane odškodnine odgovornosti prvo in drugo tožene stranke, pri tem pa upoštevati tudi ustrezen soprispevek oškodovanke k škodnemu dogodku, ki ga bo moralo v nadaljevanju postopka sodišče še ugotavljati in ki se je že nakazoval tudi v razlogih izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Pri tem bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da si je tožnica sama izbrala stol z valjčki kot pripomoček za opravljanje dela na višini in upoštevati tudi vse ostale okoliščine, pomembne za odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke. Odločitev o pritožbenih stroških se po določbi 3. odst. 166. čl. ZPP/77 pridrži za končno odločbo.