Jedro

Novela ZP-1G na novo ureja odgovornost pravne osebe za prekršek in uvaja neke vrste objektivizirano odgovornost pravne osebe za prekršek, ki ga pri opravljanju njene dejavnosti stori storilec.

Samo v primeru, ko odgovornost pravne osebe temelji na drugem odstavku 14. člena ZP-1 (če storilca prekrška ni mogoče odkriti ali če za prekršek ni odgovoren), mora biti v izreku odločbe o prekršku določno navedeno, v čem je vodstveni ali nadzorni organ pravne osebe ali njena odgovorna oseba opustila dolžno nadzorstvo, s katerim bi se prekršek lahko preprečil.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi ter se ugotovi, da je bil z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršen prvi odstavek 37. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih v zvezi s prvim odstavkom 14. člena Zakona o prekrških.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Specializirana enota za nadzor prometa je z odločbo 555006682450/2012/3 z dne 5. 10. 2012 spoznal storilko prekrška za odgovorno prekrška po prvem odstavku 37. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnem prometu (v nadaljevanju ZDCOPMD). Prekrškovni organ je storilki prekrška izrekel globo v višini 800,00 EUR ter ji na podlagi prvega odstavka 144. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) naložil plačilo sodne takse. Okrajno sodišče v Sežani je s sodbo ZSV 125/2012 z dne 28. 5. 2013 zahtevi za sodno varstvo storilke prekrška ugodilo, izpodbijano odločbo spremenilo ter postopek o prekršku na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustavilo. Sodišče je odločilo, da stroški prekrškovnega postopka bremenijo proračun. Zoper navedeno sodbo je pritožbo vložil prekrškovni organ. Višje sodišče v Kopru je s sodbo Prp 178/2013 z dne 19. 9. 2013 ob odločanju o pritožbi izpodbijano sodbo spremenilo ter postopek zoper storilko prekrška ustavilo na podlagi 1. (in ne 5.) točke prvega odstavka 136. člena ZP-1, sicer pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče je odločilo, da stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve prvega odstavka 14. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 136. člena na način iz 1. točke 156. člena v zvezi s šestim odstavkom 66. člena ZP-1. V obrazložitvi zahteve trdi, da sta sodišči v izpodbijani pravnomočni sodbi zmotno razlagali določbo prvega odstavka 14. člena ZP-1, ko sta se postavili na stališče, da naj pravna oseba ne bi bila odgovorna objektivno, pač pa naj bi njena odgovornost temeljila na prispevku pravne osebe ali njenih organov k storjenemu prekršku, ta prispevek pa mora biti opisan v izreku odločbe prekrškovnega organa. Navedeno stališče po mnenju vložnika zahteve nima podlage v zakonskem besedilu določbe prvega odstavka 14. člena ZP-1G, ki je veljala že v času, ko je bil storjen prekršek, ter nadaljuje, da za odgovornost pravne osebe zadošča, da je bil prekršek storjen pri opravljanju njene dejavnosti in da je bil storjen v imenu pravne osebe ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi. Poudarja, da sodbi okrajnega in višjega sodišča ne navajata nobene okoliščine, ki bi v skladu z določbo tretjega odstavka 14. člena ZP-1 lahko izključevala odgovornost pravne osebe. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti vložena v storilčevo škodo, Vrhovnemu sodišču predlaga, da brez poseganja v odločitev ugotovi le, da je bil v obravnavanem primeru prekršen zakon.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 vročilo pravni osebi, ki pa se o njej ni izjavila.

B.

4. Prekrškovni očitek, vsebovan v izreku odločbe prekrškovnega organa je v obravnavani zadevi bil, da je imela pravna oseba T. d.o.o. dne 14. 2. 2012 v javnem cestnem prometu lastno sredstvo - vlečno vozilo s pripetim polpriklopnikom, ki ga je vozil storilec prekrškov J. C. po avtocesti št. A3, kjer je bilo ob kontroli voznika ugotovljeno, da je pri pravni osebi zaposleni storilec izvršil prekrške z njenim sredstvom in opravljanju njene dejavnosti, zato je pravna oseba kršila določbo prvega odstavka 37. člena ZDCOPMD, ker je voznik prekoračil dovoljeni delovni čas vožnje (njegov skupni delovni čas vožnje je znašal 11 ur in 9 minut), poleg tega pa voznik ni izvedel predpisanega dnevnega počitka (dne 7. 2. 2012 je njegov dnevni počitek znašal 8 ur in 22 minut, dne 13. 2. 2012 pa 8 ur in 9 minut), s čimer je pravna oseba storila prekršek po prvem odstavku 37. člena ZDCOPMD.

5. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe, s katero je postopek o prekršku zoper pravno osebo ustavilo, navedlo da pravna oseba za prekršek, ki ga stori njen zaposleni, ni odgovorna objektivno, pač pa njena odgovornost temelji na bodisi njegovem prispevku oziroma na prispevku njenih organov k storjenemu prekršku, bodisi na pridobitvi premoženjske koristi iz prekrškov. Takšnemu stališču je v razlogih sodbe pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, ki je presodilo, da dejanje, ki se očita obdolženi pravni osebi in je opisano v izreku odločbe prekrškovnega organa, nima znakov očitanega prekrška. Sodišče je v obrazložitvi sodbe navedlo, da kljub novi koncepciji ureditve odgovornosti pravne osebe za njeno odgovornost ni relevantno zgolj konkretno ravnanje storilca, ki izpolnjuje znake prekrška, pač pa tudi tiste okoliščine, iz katerih izhaja odgovornost pravne osebe. Po stališču pritožbenega sodišča pravna oseba ni objektivno odgovorna, pač pa njena odgovornost temelji na njenem prispevku ali prispevku njenih organov k storjenemu prekršku.

6. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (sodbe IV Ips 75/2013 z dne 29. 8. 2013, IV Ips 104/2013 z dne 15. 10. 2013 ter IV Ips 147/2013 z dne 18. 2. 2014) presodilo, da Zakon o prekrških (ZP-1G), ki je pričel veljati dne 13. 3. 2011, v 14. členu na novo ureja odgovornost pravne osebe za prekršek in uvaja neke vrste objektivizirano odgovornost pravne osebe za prekršek, ki ga pri opravljanju njene dejavnosti stori storilec. Če je torej neposredni oziroma dejanski storilec prekrška znan in odgovoren, je odgovornost pravne osebe urejena v prvem odstavku 14. člena ZP-1G. Pravna oseba je odgovorna za prekršek pod pogojem, da je ta storjen pri opravljanju njene dejavnosti, v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi. Če je storilec prekrška znan, za prekršek torej praviloma odgovarja neposredni storilec in pod navedenimi pogoji pravna oseba. Opustitev dolžnega nadzorstva, s katerim bi se lahko prekršek preprečil, je po noveli ZP-1G kot temelj odgovornosti pravne osebe za prekršek določena le, če storilca prekrška ni mogoče odkriti ali če za prekršek ni odgovoren (drugi odstavek 14. člena ZP-1G). In samo v primeru, ko odgovornost pravne osebe temelji na drugem odstavku 14. člena ZP-1G, mora biti v izreku odločbe o prekršku določno navedeno, v čem je vodstveni ali nadzorni organ pravne osebe ali njena odgovorna oseba opustila dolžno nadzorstvo, s katerim bi se prekršek lahko preprečil. 7. Pritrditi je treba vložniku zahteve za varstvo zakonitosti, da je odgovornost pravne osebe za prekršek v izreku izpodbijane odločbe o prekršku dovolj konkretizirana, opisano dejanje pa ima vse znake prekrška. Iz opisa dejanja namreč jasno izhaja, da je prekršek neposredno izvršil pri pravni osebi zaposleni voznik, s sredstvom (vlečnim vozilom znamke Mercedes Benz s pripetim priklopnikom) pravne osebe, pri opravljanju njene dejavnosti. V obravnavanem primeru torej že iz izreka odločbe o prekršku izhaja, da je neposredni storilec prekrška znan, v obrazložitvi pa je pojasnjeno, da je bil vozniku na kraju policijske kontrole že izdan plačilni nalog.

C.

8. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da so v prekrškovnem očitku, vsebovanem v izreku odločbe o prekršku, podani vsi zakonski znaki pravni osebi T. d.o.o. očitanega prekrška, je na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 ugotovilo, da je sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršilo prvi odstavek 37. člena ZDCOPMD v zvezi s prvim odstavkom 14. člena ZP-1.