Jedro

Ker revident v reviziji ni izkazal, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, ni podan pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

1. Revizija se zavrže. 2. Prizadeta stranka A.A. sama nosi stroške postopka.

Obrazložitev

Zoper sodbo sodišča prve stopnje, št. U 1017/2007-12 z dne 2.10.2007, je tožeča stranka vložila revizijo. Meni, da je revizija v tem primeru dovoljena na podlagi 1. in 2. točke 2. odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US).

S pravnomočno sodbo, ki jo revident (tožnik) izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 12.4.2007. Tožena stranka je zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi Upravne enote Ljubljana, z dne 5.1.2004, s katero je bila v korist upravičenca do denacionalizacije, pokojnega B.A., vzpostavljena lastninska pravica na poslovnem prostoru v izmeri 95 m2 v pritličju hiše Ljubljana, parc. št. .., vl. št. .. k.o. ..., z ustreznim pripadajočim deležem skupnih prostorov, delov objekta in naprav ter stavbnega zemljišča nepremičnine Ljubljana. Zavezanec za vračilo premoženja je tožeča stranka.

Revizija je bila vročena toženi in prizadeti stranki (1. odstavek 90. člena ZUS-1). Nanjo je odgovorila samo prizadeta stranka A.A., ki predlaga zavrnitev revizije in povračilo stroškov.

K 1. točki izreka: Revizija ni dovoljena.

Revident navaja, da je revizija dovoljena po 1. in 2. točki (83. člena) ZUS-1. Po določbi 2. odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od v tej določbi navedenih pogojev za njeno dovolitev. Po 1. točki 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče meritorno odločalo, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. V obravnavanem primeru pravica oziroma obveznost stranke v izpodbijanem delu dokončnega upravnega akta ni bila izražena v denarni vrednosti. Zato določba 1. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1 v tem primeru ne more biti podlaga za dopustitev revizije.

Po 2. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po presoji revizijskega sodišča tudi ta razlog za dovoljenost revizije ni podan. Sodba sodišča prve stopnje se v razlogih sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Up 267/2006 z dne 15.3.2007, kjer gre za podobno dejansko in pravno podlago. Zato revident ne more utemeljevati dopustnosti revizije s trditvijo, da je navedena odločitev vrhovnega sodišča v nasprotju s sodbo tega sodišča, opr. št. U 1069/92 z dne 27.4.1994. S to sodbo je bilo odločeno v letu 1994, vendar je kasnejša sodna praksa, upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-72/93 z dne 20.4.1995, zavzela glede vračanja premoženja, ko gre za zavezanca - pravno osebo v mešani lastnini, drugačno stališče. To stališče (glede oblike vračanja, ko gre za bagatelna vlaganja) je bilo sprejeto in zato ne gre za neenotno sodno prakso in tudi ta pogoj za dovoljenost revizije ni izkazan.

Ker revizija ni dovoljena, jo je vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo.

K 2. točki izreka: Glede na to, da ni bilo pogojev za dovoljenost revizije, prizadeta stranka pa se v odgovoru na revizijo spušča v njeno vsebinsko presojo, stroški odgovora niso bili potrebni. Zato je vrhovno sodišče odločilo, da sama nosi stroške odgovora na revizijo (155. člen ZPP).