Jedro

Obseg škode in prisoja pravične denarne odškodnine za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pri zvinu vratne hrbtenice.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (glede zavrnitve odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 800.000,00 SIT) ter izreku o stroških razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 319.693,00 SIT z zamudnimi obrestmi in ji povrniti 11.893,00 SIT pravdnih stroškov. Presežek tožbenega zahtevka je zavrnilo. Zoper del sodbe, s katero je bil zavrnjen zahtevek za plačilo odškodnine za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter zoper odločitev o pravdnih stroških, se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) v zvezi s 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99). Sodišče prve stopnje je brez posebne obrazložitve zavrnilo izpoved tožnice, iz katere izhaja, da telesne bolečine pri njej niso trajale le 33 dni, kot to povzema sodišče prve stopnje po izvedenskem mnenju, temveč bistveno daljše obdobje. Sodišče je sicer obrazložilo, zakaj je sprejelo izvedenčeve ugotovitve. Vendar pa bi moralo prav tako pojasniti, zakaj ne verjame tožnici, ki je med drugim zelo natančno opisala trajanje telesnih bolečin, ki so v določeni meri prisotne še danes. Končno pa njeno izpovedbo potrjuje tudi medicinska dokumentacija o nadaljevanju zdravljenja v letu 1997 in 1998 ter tudi sam izvedenec, češ, da se pri tožnici bolečine še vedno pojavljajo, predvsem ponoči. Tožnica ves čas po nesreči jemlje predpisane analgetike, s katerimi blaži bolečine. Sodišče bi moralo pri odmeri odškodnine iz tega naslova upoštevati vse telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi s poškodbo leve roke, ki jih izvedenec opredeljuje kot začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti in jih sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za duševne bolečine ni upoštevalo. Prav tako bi moralo upoštevati, da bodo telesne bolečine in ostale težave trajale vsaj še določen čas v prihodnosti, kar prav tako izhaja iz izvedenskega mnenja. Kot nelagodnost med zdravljenjem bi moralo sodišče upoštevati tudi dolgotrajno, večletno jemanje zdravil - analgetikov, za katere je splošno znano, da imajo stranske učinke na človekovo zdravje. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da je tožnica tekom zdravljenja opravila več RTG slikanj, kar je tudi škodljivo zdravju. Po mnenju tožeče stranke bi moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek in pozvati izvedenca medicinske stroke, da bi v tem delu dopolnil svoje mnenje in pojasnil škodljive učinke jemanja analgetikov ter RTG žarčenj na človeški organizem. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče prve stopnje tožnici priznati bistveno višjo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Dosojena odškodnina je prenizka, da bi predstavljala subjektivno zadoščenje za do sedaj utrpele in za bodoče duševne bolečine. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je pri tožnici zapustila določeno zmanjšanje življenjske aktivnosti tako poškodba vratu kot tudi udarec v levo nadlaket. Sodišče pa je sprejelo v nadaljevanju izvedenskega mnenja nasprotno trditev o tem, da bodo pri tožnici vse težave, povezane s poškodbo roke, minile v treh letih od nesreče. Pri tem pa sodišče ni raziskalo vseh nasprotij, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja. Zato tožnica meni, da bi moral izvedenec dopolniti mnenje s tem, da bi obrazložil diametralno nasprotne trditve v mnenju oziroma, da bi pojasnil, na osnovi česa je utemeljeno pričakovanje o začasnosti težav glede na to, da se do sedaj niso izpolnile napovedi lečečih zdravnikov, da se tovrstne težave pozdravijo v dveh letih. Težave so prisotne že več kot dve leti po poškodbi, njihova intenzivnost pa ni nič manjša. Tožničine delovne in življenjske aktivnosti so zato zmanjšane in je tožnica upravičena tudi do odškodnine za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Glede na trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti samo zaradi posledic poškodbe vratu, ki ga izvedenec ocenjuje s 5%, predstavlja dosojena odškodnina bistveno prenizek znesek tudi v primerjavi z zneski, ki jih v podobnih primerih dosojajo sodišča. Pri odločitvi glede stroškov postopka bi moralo sodišče toženi stranki naložiti povrnitev celotnih stroškov za izdelavo izvedenskega mnenja. Izvedba tega dokaza je bila potrebna ne glede na končni uspeh v pravdi. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo zahtevek po višini v celoti zavračala. Zato je moralo sodišče ugotavljati utemeljenost zahtevka po višini z izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa jo spremeni. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Pritožnica uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ne pojasni pa, v čem naj bi bila ta kršitev. Pritožbeno sodišče je zato njegov obstoj opravilo le v mejah uradnega preizkusa (2. odst. 365. čl. ZPP/77) in ugotovilo, da kršitve iz 2. odst. 354. čl. ZPP/77 niso podane. Dejanska podlaga odmere pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, konkretno za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, višino katere tožnica izpodbija s pritožbo, je lahko le natančno ugotovljen obseg nepremoženjske škode, torej stopnja in trajanje bolečin (200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Z uveljavljanjem pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa tožnica izpodbija ravno obseg navedenih dveh oblik nepremoženjske škode. Sodišče prve stopnje je ob nasprotujočih si izvedenih dokazih (izvedenskim mnenjem in izpovedbo tožnice) obrazložilo svojo dokazno oceno (8. čl. ZPP/77) in zakaj kot verodostojnejši dokaz sprejema izvedenčevo mnenje. To svojo dokazno oceno je v zadostni meri pojasnilo in ji pritožba zato neutemeljeno očita pomanjkljivosti. Zlasti ob izrecni izjavi, da tožnica ne predlaga dopolnitve mnenja niti neposrednega zaslišanja izvedenca (vloga tožnice z dne 3.2.1999), je takšna ocena tudi logična. Šele sedaj v pritožbi tožnica predlaga dopolnitev dokaznega postopka z dopolnitvijo izvedenskega mnenja, kar je dopustno po določilu 1. odst. 352. čl. ZPP/77. Glede na to, da je že ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je njen obseg škode večji od običajnega pri tovrstnih poškodbah, pritožbeno sodišče sodi, da tako novo predlagan dokaz kaže na nepopolno ugotovoljeno dejansko stanje (2. odst. 355. čl. ZPP/77). Zato je pritožbi ugodilo, sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo (t.j. za znesek 800.000,00 SIT) in izreku o stroških razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. odst. 370. čl. ZPP/77). V ponovljenem dokaznem postopku naj torej sodišče prve stopnje z dopolnitvijo izvedenskega mnenja ugotovi natančno trajanje in stopnjo tožničinih telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Vse te bolečine naj bi bile po njenih trditvah prisotne še danes. Tožnica je po nesreči nadaljevala z zdravljenjem še dvakrat (marca 1997 in 1998, ko je bila zaradi posledic nesreče pregledana v bolnišnici v Valdoltri), kar po vsej verjetnosti glede na njene poškodbe (zvin vratne hrbtenice in udarnina leve nadlahti) ni običajno. S tem se skladajo tudi njene trditve, ki pa jih bo treba dokazno še oceniti, da ves čas jemlje analgetike, s katerimi blaži bolečine - znano pa je, da lahko jemanje analgetikov daljše obdobje škodljivo vpliva na človekovo zdravje. Enako velja za pogosto rentgeniziranje, katerega v pritožbi zatrjuje tožnica. Od dneva nesreče do sojenja je minilo skoraj dve leti in pol, potrditvah tožnice pa njene težave in bolečine niso manjše, medtem, ko naj bi po mnenju izvedenca težave minile v treh letih. Tudi ta neskladja bo treba odpraviti z dodatnim angažiranjem izvedenca in presoditi, ali tožnica res še trpi (in bo v bodočnosti trpela - 203. čl. ZOR) telesne bolečine oziroma v kakšni meri je zmanjšana njena življenjska aktivnost in kakšne duševne bolečine zaradi tega trpi. Sodna praksa je zavzela stališče, da se nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih trpi oškodovanec, obravnavajo v okviru odškodnine za telesne bolečine. Ali in pod katerimi pogoji lahko posamezna od nevšečnosti preraste v kakšno drugo samostojno obliko nepremoženjske škode (npr. duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), pa je treba presojati glede na vse okoliščine primera. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti kot posebna podlaga za odškodnino zaradi duševnih bolečin pa zajema vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljal in bi jih oziroma bi jih po rednem teku stvari opravljal v bodočnosti. Z omejitvijo se razume tudi opravljanje aktivnosti s povečanimi napori ali v posebnih pogojih. Ta oblika škode je praviloma trajne narave, denarna odškodnina pa se lahko prisodi tudi, kadar je zmanjšanje aktivnosti začasno, če je močnejše intenzivnosti ali če to opravičujejo posebne okoliščine (Poročilo VSS 2/86). Takih posebnih okoliščin in zelo intenzivnega začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnica ni izkazala in zato je odločitev sodišča prve stopnje, da se začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti upošteva (le) v okviru nevšečnosti med zdravljenjem in s tem pri telesnih bolečinah kot posebni obliki nepremoženjske škode (ne pa kot samostojne oblike nepremoženjske škode), pravilna in v skladu z dosedanjo sodno prakso. Po dopolnjenem dokaznem postopku bo torej moralo sodišče prve stopnje natančno ugotoviti obseg še spornih oblik nepremoženjske škode in tožnici prisoditi zanju pravično denarno odškodnino, ki pri nepremoženjski škodi pomeni stisfakcijo (zadoščenje). Ker je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo in v posledici tega tudi njegovo odločitev o pravdnih stroških, pritožbenemu sodišču o pritožbi zoper izrek o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje ni bilo treba odločati, saj bo moralo o njih ponovno odločiti sodišče prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških pa temelji na določilu 3. odst. 166. čl. ZPP/77.