Jedro

Premoženje družbenikov (četudi gre za enoosebno družbo z omejeno odgovornostjo) je v času, ko družba obstaja kot pravna oseba, ločeno od premoženja družbe.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 13682/2009 z dne 15. 10. 2012 obsojeno M. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen osem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let ne bo storila novega kaznivega dejanja ter ob dodatnem pogoju, da v roku dveh let rezervnemu skladu P. povrne znesek 7.735,45 EUR. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 13682/2009 z dne 12. 2. 2013 pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenko oprostili povrnitve stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so obsojenkini zagovorniki dne 17. 5. 2013 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo v uvodu zahteve, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obsojenko oprosti obtožbe oziroma da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, pred spremenjen senat. 3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, dne 2. 7. 2013 predlagala zavrnitev zahteve. V odgovoru navaja, da se je do vseh trditev, ki jih izpostavlja zahteva za varstvo zakonitosti, opredelilo že pritožbeno sodišče, navedbe zahteve pa po vsebini pomenijo uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti je bil poslan obsojenki in njenim zagovornikom, ki so se o njem dne 27. 8. 2013 izjavili. V izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke so izrazili nestrinjanje z njenim stališčem ter poudarili, da zahteva za varstvo zakonitosti po vsebini ne uveljavlja nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

B.

5. Obsojenkini zagovorniki uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z več navedbami v zahtevi, in sicer, da so zaključki sodišča v nasprotju z listinami v spisu (dopisom H. in zapisnikom o zaslišanju priče D. I.) ter da obsojenka sredstev rezervnega sklada ni porabila, temveč jih je banka sama prenakazala na primarno banko. Zagovorniki z vsemi temi navedbami po vsebini ne uveljavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje in podajajo svojo oceno izvedenih dokazov, kar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

6. Pritrditi pa je potrebno vložnikom zahteve, da je v izpodbijani sodbi podano nasprotje med izrekom sodbe in njenimi razlogi oziroma, da so razlogi sodbe o odločilnem dejstvu popolnoma nejasni (kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP).

7. Kazenskopravni očitek obsojenki v izreku izpodbijane sodbe je, da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti kot direktorica podjetja O. d. o. o. ter upraviteljica poslovnih prostorov P., z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobila premoženjsko korist, izrabila svoj položaj s tem, da je kot upraviteljica poslovnih prostorov P. sredstva iz obveznega rezervnega sklada, ki so bila zbrana in ji zaupana v upravljanje, uporabila v osebne namene, s tem pa oškodovala večje število oškodovancev - lastnikov poslovnih prostorov.

8. Iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe torej izhaja, da je obsojenka protipravno premoženjsko korist pridobila sebi s tem, ko je sredstva iz obveznega rezervnega sklada, ki so ji bila zaupana, uporabila v osebne namene. Sodišče prve stopnje je v 5. točki na 6. strani razlogov sodbe navedlo, da je nesporno zaključiti, da so bila sredstva, pridobljena s kaznivim dejanjem, porabljena za poplačilo dolgov družbe O. d. o. o., katere edina družbenica in direktorica je bila obsojenka, ki je s tem pridobila sredstva v osebne namene.

9. Družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) je kapitalska družba, za katero je (enako kot za delniško družbo) značilno, da je premoženje družbenikov (četudi gre za enoosebno družbo z omejeno odgovornostjo) v času, ko družba obstaja kot pravna oseba, ločeno od premoženja družbe. Takšno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v sodbi I Ips 85/2009 z dne 19. 5. 2011. V razlogih izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje je navedeno, da je obsojenka sredstva pridobila za poplačilo davčnih dolgov družbe O. d. o. o., hkrati pa sodišče navede, da je s tem obsojenka sredstva porabila v osebne namene. V tem delu so razlogi sodbe sodišča prve stopnje povsem nejasni, ker iz njih ni razvidno odločilno dejstvo, ali je obsojenka premoženjsko korist pridobila sebi ali komu drugemu, hkrati pa so v nasprotju z izrekom sodbe, v katerem je navedeno, da je obsojenka sredstva obveznega rezervnega sklada uporabila v osebne namene, torej da je premoženjsko korist pridobila sebi.

10. Vložniki zahteve za varstvo zakonitosti utemeljeno opozarjajo tudi, da se obsojenki lahko naloži samo tista povrnitev škode, glede katere ima oškodovanec potreben pravni naslov. V obravnavanem primeru iz izreka sodbe izhaja, da je obsojenka s svojim ravnanjem oškodovala večje število oškodovancev - lastnikov poslovnih prostorov P. - v skupni vrednosti 7.735,75 EUR, hkrati pa je sodišče v dodatnem pogoju v okviru pogojne obsodbe na podlagi 50. člena KZ in v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku obsojenki naložilo, da je dolžna rezervnemu skladu P. povrniti znesek 7.735,45 EUR. V posebnem pogoju in v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku, določenem v okviru pogojne obsodbe, je tako naveden drug oškodovanec, kot je naveden v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja v sodbenem izreku. V skladu z drugim odstavkom 119. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) so namreč sredstva rezervnega sklada skupno premoženje etažnih lastnikov, ki jih vodi upravnik ločeno na posebnem računu. V skladu z določbo petega odstavka 119. člena SPZ pa etažni lastnik nima pravice zahtevati vračila vplačil v rezervni sklad niti zahtevati delitve.

C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, zato je izpodbijano sodbo v skladu s prvim odstavkom 426. člena ZKP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.