Jedro

Kljub odsotnosti zemljiškoknjižnega vpisa so v spornem (relativnem) razmerju do toženke na tožnico že prešla lastninskopravna upravičenja, zaradi katerih v tem okviru uživa tudi polno varstvo pred toženkinim posegom v njeno pravico imeti stanovanje v posesti (vrnitveni zahtevek).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 20.12.2011 odločilo, da je dolžna toženka v roku 30 dni izprazniti (oseb in stvari) tožničino stanovanje-garsonjero s shrambo v kleti na naslovu N., L. (stanovanje št. 26 v izmeri 25,27 m², ki je v stanovanjski stavbi v 4. nadstropju) in ga izročiti v posest tožnici (1. točka izreka). Hkrati je odločilo, da je dolžna toženka tožnici plačati pravdne stroške v višini 1.277,03 EUR (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožena stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, podredno pa da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne (s stroškovno posledico). Poudarila je, da je po 111. členu SZ-1 pomembno, ali je bila tožnica v času vložitve tožbe lastnica spornega stanovanja (saj je do vložitve takšne tožbe upravičen le lastnik). Ker to ni bila (tožnica se je ob vložitvi tožbe sklicevala zgolj na kupoprodajno pogodbo, ki je ni predložila, in je sodišče prve stopnje kljub toženkinemu opozorilu ni pozvalo na predložitev), je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo (saj bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti). Sodišče prve stopnje je nato glede listin, s katerimi je tožnica izkazovala lastninsko pravico, bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj je kljub opozorilom, da kasneje predložene listine ne bodo upoštevane, toleriralo vse njene zamude (listine predložene po prvem naroku za glavno obravnavo in mimo postavljenih rokov je upoštevalo brez navedbe razlogov, zakaj jih tožnica brez svoje krivde ni mogla vložiti pravočasno). Toženka je na te kršitve skladno z določbo 286.b člena ZPP takoj opozorila. Kljub pozivu sodišča prve stopnje na prvem naroku dne 30.11.2010, da naj se glede lastništva izjavi v 15 dneh (in opozorilu na posledice), je tožnica šele z vlogo z dne 16.12.2010 predložila le kopijo predloga za vknjižbo pridobitve lastninske pravice na stanovanju z dne 10.2.2010. Ker ta ne more biti pravno upošteven dokaz, bi moralo sodišče odločiti zgolj na podlagi podatkov v spisu. Kljub temu je na drugem naroku dne 14.1.2011 tožnico opozorilo, da ni predložila prilog, ki so podlaga za predlagano vknjižbo, in jo ponovno pozvalo, da v 15 dneh (ponovno z opozorilom na posledice) predloži listine o veljavnosti zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla (toženka je takoj ugovarjala kršitev pravil postopka). Čeprav je rok iztekel 29.1.2011, je nato tožnica šele z vlogo z dne 1.2.2011 v spis predložila kopijo sklepa o vknjižbi lastninske pravice (na tretjem naroku dne 1.2.2011 je toženka tem kršitvam ugovarjala). Tudi v tem primeru tožnica ni navedla nobenih razlogov, zakaj teh listin brez svoje krivde ni predložila že na prvem naroku za glavno obravnavo ali vsaj po pozivu sodišča. Sodišče prve stopnje, ki je omenjene listine upoštevalo, je brez tožničinih trditev navedlo, da slednja ni prepozna niti s predložitvijo sklepa zemljiškoknjižnega sodišča o vknjižbi njene lastninske pravice z dne 22.12.2010. Pri tem je spregledalo, da tožnica za predložitev listine datirane z dne 22.10.2010 ni navedla nobenega opravičila, prav tako je spregledalo, da je tožnico dne 14.1.2011 pozvalo na predložitev listine o lastništvu, slednja pa kljub obstoju sklepa z dne 22.10.2010 tega niti na poziv sodišča ni predložila. Na naroku dne 30.11.2010 je celo izjavila, da ne ve, ali je že vložen z.k. predlog za vknjižbo, ki ga je več kot dve leti po vložitvi tožbe vložila sama (kljub temu da so bili že leta 2008 izpolnjeni pogoji za vknjižbo lastninske pravice na stanovanju). Odločitev sodišča temelji na listinah, ki jih zaradi zagrešenih bistvenih kršitev določb postopka ne bi smelo upoštevati, posledično pa je s tem, ko je tožnici priznalo lastništvo, napačno uporabilo materialno pravo. Bistveno je prekršilo določbe postopka, saj kljub opozorilom danim tožnici o zahtevku ni odločilo na podlagi listin v spisu že takoj po poteku roka iz prvega poziva (s tem in neprestanim pozivanjem tožnice je prekršilo načelo kontradiktornosti in enakopravnosti strank). Ker je toženka tako v odgovoru na tožbo kot pripravljalni vlogi z dne 12.1.2011 ugovarjala, da tožnica, čeprav se sklicuje nanjo, prodajne pogodbe s prodajalko B. Š. ni predložila (prav tako, da pogodba, ki se nahaja v spisu, ni ustrezna listina za vknjižbo lastninske pravice), je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je med strankama obstoj pogodbe nesporen. Zaradi dvoma v verodostojnost in obstoj pogodbe je toženka predlagala vpogled v zbirko listin in primerjavo pogodbe, ki je bila predložena predlogu za vknjižbo, in pogodbe, ki se je nahajala v tem spisu. Tožnica kljub pozivu sodišča ni predložila pogodbe, ki je bila priložena predlogu za vknjižbo. Sodišče toženkinega predloga (brez navedbe ustrezne razlogov) ni izvedlo dosledno, zaradi česar je dejansko stanje o verodostojnosti, ustreznosti in obstoju kupoprodajne pogodbe, ki se nahaja v spisu, ter njene identičnosti s pogodbo, predloženo zemljiškoknjižnemu sodišču, ostalo nepopolno ugotovljeno. Za zaključek, da je bila vknjižba dovoljena na podlagi pogodbe v spisu in da obstoj pogodbe s prodajalko Š. ni sporen, ni podlage v listinah v spisu, zlasti ne v z.k. sklepu, iz katerega ne izhaja, kdo je tožnici prodal stanovanje. V nadaljevanju pritožnica navaja, da je sklicevanje sodišča prve stopnje na pravno naziranje Ustavnega sodišča RS nepopolno, izven konteksta ter materialno napačno, sama pa se sklicuje na 111. člen SZ-1 in SPZ. V konkretnem primeru bi sodišče lahko sklepalo na tožničino lastninsko pravico, če bi ta ob vložitvi tožbe predložila veljaven pravni posel in predlog za vknjižbo lastninske pravice (stališče sodišča, da zadostuje predlog za vknjižbo, je napačno). Odločbo Ustavnega sodišča je potrebno presojati z vidika pravilne uporabe SZ-1 in SPZ (po teh obeh predpisih pa tožnica pravočasno svoje lastninske pravice ni izkazala). Pritožnica izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje o zaslišanju priče J. H. in obeh strank v zvezi z vprašanjem naklonitve in darila brezplačne uporabe stanovanja, saj naj bi bilo slednje popolnoma nekritično in naj bi brez subjektivne ocene lastnega vtisa o izpovedi priče in tožnice vero v celoti naklonilo tema dvema. J. H. naj bi se sprenevedal in o določenih osnovnih stvareh ni znal nič povedati (ni se spomnil okoliščin, ki so v prid toženki, medtem ko se je spomnil okoliščin, ki so v prid tožnici), kar bi moralo sodišče prve stopnje kritično oceniti. Sodišče prve stopnje ni ocenilo izjave priče in tožnice, da so se v stanovanje vselili J. H., toženka in njuna hči, ter tožničine izjave, da je bila to pomoč vsem. Tožnica (kot napačno zaključuje sodišče prve stopnje) ni izpovedala, da je šlo zgolj za pomoč sinu in toženki ter vnukinji, dokler sta skupaj (izjavila je, da ne ve, ali sta živela v izvenzakonski skupnosti). Sodišče prve stopnje izpovedb ni ocenilo v luči nespornih dejstev, da so bili vsi trije prijavljeni na naslovu predmetnega stanovanja in da je morala dati tožnica za to soglasje. Nadalje je opustilo oceno toženkine izpovedbe, da je bilo stanovanje kupljeno za njih in da so ga sami opremljali, prav tako listino tožnice (ki ima po lastni izpovedbi še dve stanovanji v Ljubljani) z dne 2.10.2007 (v kateri slednja navaja, da sama nujno potrebuje stanovanje, ne pa tudi zakaj). Na tako šibki dokazni oceni zato ni bilo podlage za zaključek, da je bila neodplačna naklonitev bivanja zgolj zaradi nudenja pomoči J. H., ko se je ta znašel v socialni stiski. Drugače izhaja iz izpovedb obeh strank. Napačen in neosnovan je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je po H. izselitvi iz stanovanja s tožničinimi dejanji prišlo do preklica naklonitve (dopis z dne 2.10.2007 in vložitev predmetne tožbe). Iz tega zaključka pa je moč sklepati, da je do brezplačne naklonitve-darila prišlo tudi v razmerju do toženke. Tak sklep o preklicu je napačen, saj tožnica z vidika določb 539. do 544. člena OZ ni dokazala nobene predpostavke (ki jih tudi ni zatrjevala), ki tak preklic utemeljujejo (prav tako sodišče prve stopnje tega ni presojalo). Ne dopisa z dne 2.10.2007 in ne predmetne tožbe ni moč šteti za ustrezno izjavo o preklicu darila v smislu 542. člena OZ (prav tako ali je bilo zadoščeno roku iz 543. člena OZ). Kljub temu je sodišče prve stopnje tožničina dejanja po H. izselitvi štelo za preklic naklonitve, kar pa je materialnopravno zmotno.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje podalo glede vprašanja obstoja tožničine (aktivne) stvarne legitimacije oziroma njenega pravno varovanega upravičenja do predmetnega stanovanja, so logični, med seboj skladni in posledično prepričljivi. Tako se je v kontekstu konkretnega primera upravičeno sklicevalo tudi na odločbo Ustavnega sodišča Up-591/10 z dne 2.12.2010, v kateri je bilo jasno poudarjeno, da se s pogojevanjem pravno-poslovne pridobitve lastninske pravice na nepremičnini z vpisom v zemljiško knjigo zasleduje predvsem varstvo zaupanja v pravni promet in s tem varstvo tretjih dobrovernih oseb (ki se zanašajo na zemljiškoknjižno stanje). Ker toženka ni taka oseba (ki bi se sklicevala na načelo zaščite dobrovernega pridobitelja), se na okoliščino nevknjiženosti lastninske pravice na stanovanju v zemljiški knjigi na tožnico (ob tem da je slednja že ob vložitvi tožbe razpolagala z veljavnim zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom za sporno stanovanje (1)), ne more uspešno sklicevati. Kljub odsotnosti zemljiškoknjižnega vpisa so v spornem (relativnem) razmerju do toženke na tožnico že prešla lastninskopravna upravičenja (2), zaradi katerih v tem okviru uživa tudi polno varstvo pred toženkinim posegom v njeno pravico imeti stanovanje v posesti (vrnitveni zahtevek). Tožnica se je namreč v tej zvezi sklicevalo na kupoprodajno pogodbo z dne 13.2.2002 (na podlagi katere je predmetno stanovanje odkupila od B. Š.), obstoja katere toženka v postopku na prvi stopnji ni nikoli osporavala (toženka je v postopku na prvi stopnji ugovarjala zaradi opustitve njene predložitve oziroma zatrjevala obstoj za vknjižbo domnevno neustreznega zemljiškoknjižnega dovolila, kar pa ni ugovor neobstoja pogodbe. Zato so v smeri neobstoja pogodbe podane pritožbene navedbe nedopustna (pritožbena) novota) .

Kot je razvidno iz sklepa zemljiškoknjižnega sodišča Dn 40070/2010 z dne 22.12.2010, je bila prav ta pogodba zadnja v verigi pogodb, na podlagi katere je tožnica dosegla vknjižbo lastninske pravice na stanovanju na svoje ime (3).

6. Nadaljnja za odločitev pomembna okoliščina, na katero je sodišče prve stopnje prav tako pravilno opozorilo, je ta, da se sodi po stanju ob zaključku glavne obravnave (ne stanju po trenutku vložitve tožbe, kot to napačno navaja toženka), kar je v konkretnem primeru pomenilo glede na stanje na dan 20.12.2011. V tem trenutku pa je bila tožnica tudi že vknjižena kot lastnica predmetnega stanovanja(4). Tožničina lastninska pravica na predmetnem stanovanju je ob zaključku glavne obravnave obstajala (ne samo v relativnem razmerju do toženke oziroma kot enakovredno pravno varovana lastninska pravica v pričakovanju ampak) v polnem obsegu, to je z učinkom erga omnes (v smislu 49. člena SPZ). V tem okviru so neutemeljena tudi vsa pritožbena navajanja o tem, da je tožnica relevantne listine (to je zemljiškoknjižni predlog za vknjižbo pridobitve lastninske pravice z dne 10.12.2010 na l. št. A4 in sklep zemljiškoknjižnega sodišča Dn 40070/2010 z dne 22.12.2010 v prilogi A6) predložila prepozno (5) in da jih sodišče prve stopnje (ki naj bi posledično zagrešilo bistvene kršitve pravdnega postopka) ne bi smelo upoštevati. Kot je sodišče prve stopnje obrazložilo oziroma kot je to razvidno iz samega spisa, je bila tožnica na naroku dne 30.11.2010 s strani sodnika vprašana, ali se je na spornem stanovanju vknjižila v zemljiško knjigo, nato pa v nadaljevanju pozvana, da se o tem dejstvu izjavi v 15 dneh (6). Na zadnji dan tega roka (15.12.2010) se je v priporočeno vloženi vlogi do teh vprašanj opredelila (vlogi pa priložila zemljiškoknjižni predlog z dne 10.12.2010 (7)). Na naroku dne 14.1.2011 je bila na to s strani sodnika pozvana, da v 15 dneh predloži listine, ki naj bi bile podlaga vknjižbe njene lastninske pravice na stanovanju (torej listine o zavezovalnem in razpolagalnem pravnem poslu). Toženka je z dne 31.1.2011 priporočeno vloženo vlogo (ker je bil zadnji dan roka, to je 29.1.2011, sobota, je rok potekel s pretekom prvega naslednjega delavnika (četrti odstavek 111. člena ZPP), to je s pretekom dne 31.1.2011) pravočasno predložila sklep zemljiškoknjižnega sodišča Dn 40070/2010 z dne 22.12.2010. Ni torej predložila listin, ki so bile podlaga za vknjižbo, a je bila z njene strani (pravočasno) predložena listina, ki je z vidika dokazovanja pogojev za vknjižbo lastninske pravice nedvomno (najmanj) enakovredna (8).

7. Sodišče prve stopnje nadalje upravičeno ni sledilo toženkinim navedbam o (neodplačni) naklonitvi bivanja v stanovanju. Glede tega je slednja že v osnovi ponudila pavšalno oziroma šibko (to je samo po sebi neprepričljivo) trditveno podlago. Dokazni postopek (9) je jasno pokazal, da tožnica toženki ni naklonila lastne (samostojne) trajne in neodplačne pravice bivanja (karkoli naj bi že to bilo) v stanovanju, ampak, da je bilo to bivanje kot pomoč, kakor to izhaja iz skladnih izpovedb tožnice in njenega sina J. H. (katerega zaslišanje je predlagala prav toženka), omogočeno prvenstveno slednjemu (za njim pa sta v stanovanje prišla še toženka, ki je bila takrat njegova partnerka, skupaj z njuno hčerko, kar je tožnica očitno dopustila oziroma se s tem strinjala (10)). Ko je ta odšel iz predmetnega stanovanja, pa je tožnica (kar dokazuje ne samo predmetna tožba ampak tudi poziv na izpraznitev stanovanja z dne 2.10.2007) zahtevala, da ga zapusti in izprazni tudi toženka. Ker toženka ni niti jasno zatrjevala (in še manj izkazala), da naj bi to bilo to (neodplačno) bivanje bodisi njej bodisi njenemu takratnemu partnerju J. H (11). obljubljeno kot trajno ali za točno dogovorjen čas, je jasno, da je to (tudi če bi bilo izkazano, da je tožnica takšno možnost bivanje obljubila ne samo svojemu sinu ampak izrecno tudi toženki, kar pa ni (12)) lahko trajalo samo do preklica. Ob tem je popolnoma napačen pritožbeni sklep, da je sodišče prve stopnje z omenjanjem preklica „priznalo“, da je tožnica tudi toženki „podarila“ bivanje, in da bi morali biti posledično za preklic takšne naklonitve izpolnjeni pogoji, ki jih OZ predvideva za preklic darila. Tožničino dopuščanje toženki, (13) da (v času, ko je bil v njem tudi J. H. (14)) biva v stanovanju, ne predstavlja darila v smislu darilne pogodbe, kot jo ureja OZ. Prav tako s strani sodišča prve stopnje uporabljeni izraz preklic naklonitve, seveda ne pomeni preklica (darilne pogodbe) v smislu določb 538. - 544. člena OZ, ampak le „preklic“ dovoljenja za uporabo stanovanja.

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Posledično je odločbo potrdilo tudi v stroškovnem delu (2. točka izreka), glede katere toženka ni podala nobenih konkretnih navedb. Toženka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožeča stranka sama nosi stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o pritožbi tožene stranke (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

(1) In posledično z lastninsko pravico v pričakovanju oziroma z (na veljavnem pravu temelječem) zahtevkom za pridobitev lastninske pravice.

(2) Glej odločbo Ustavnega sodišča RS Up-591/10 z dne 2.12.2010, iz katere jasno izhaja, da po ustaljeni presoji omenjenega sodišča pravica do zasebne lastnine oziroma njeno varstvo ne obsega le obstoječe lastnine, ampak tudi zahtevke v povezavi s t. i. pričakovalnimi pravicami (torej lastninsko pravico v pričakovanju).

(3) Dejstvo te vknjižbe pa samo po sebi najbolj očitno kaže na neutemeljenost toženkinih ugovorov o neustreznem zemljiškoknjižnem dovolilo („verodostojnosti“ in „ustreznosti“ kupoprodajne pogodbe), medtem ko je njeno sklicevanje na nerazčiščenost vprašanja identičnosti pogodbe v spisu s pogodbo, predloženo zemljiškoknjižnemu sodišču, za presojo tožničinih upravičenj povsem nerelevantno.

(4) V skladu z 49. členom SPZ je s tem trenutkom (oziroma pravilno s trenutkom, ko je zemljiškoknjižno sodišče dne 10.12.2010 prejelo njen predlog za vknjižbo lastninske pravice – 5. člen ZZK-1) tožničina lastninska pravica kot absolutna pravica začela učinkovati tudi erga omnes (oziroma v polnem obsegu).

(5) Za presojo, ali so predlagani dokazi dopustni (pravočasni) ali ne, sodišče ne potrebuje nobene »trditvene podlage« pravdnih strank, saj mora biti na te predpostavke pozorno že po samem zakonu.

(6) Takšna vprašanja je sodišče (v okviru materialno-procesnega vodstva) dolžno razčiščevati, zaradi česar tudi v konkretnem primeru ni šlo za nobeno kršitev načel kontradiktornosti oziroma enakovrednosti pravdnih strank.

(7) Zakaj ta listina (kot to smiselno navaja pritožnica) z vsebinskega vidika ne more biti upošteven (drugo vprašanje je, ali je zadosten) dokaz za obstoj lastninske pravice, ni jasno (pritožnica se, ne da bi karkoli od tega konkretizirala, povsem pavšalno sklicuje na zakon, pravno teorijo in sodno prakso). Navsezadnje v našem civilnem procesnem pravu velja načelo proste presoje dokazov (8. člen ZPP).

(8) Ob tem, da toženka obstoja kupoprodajne pogodbe z dne 13.2.2002 (oziroma zavezovalnega pravnega posla) nikoli ni osporavala. Njeni ugovori glede neprimernosti zemljiškoknjižnega dovolila pa so se prav zaradi dejstva opravljene vknjižbe izkazali za neutemeljene.

(9) Dokazna ocena sodišča prve stopnje je tudi v tem delu prepričljiva in pritožbene navedbe ne vzbujajo nobenega dvoma v njeno pravilnost. Hkrati velja poudariti, da se sodišču ni potrebno opredeljevati do za odločitev nerelevantnih delov posameznih izpovedb (kar velja tudi glede izpovedbe J. H.).

(10) Ob zaslišanju na naroku dne 11.11.2011 tožnica ni izjavila, da so se v stanovanje vselili vsi trije, ampak da se je vselil sin, ki naj bi pripeljal toženko. Prav tako ni omenjala svoje izrecne naklonitve toženki in otroku, ampak »zgolj«, da je bila njena pomoč (toženki in otroku) v tem, da sta lahko toliko let brezplačno bivala v stanovanju.

(11) Pritožbeno navajanje, da slednji o določenih osnovnih zadevah v zvezi z otrokom ni znal nič povedati, je za predmetno zadevo popolnoma irelevantno.

(12) Pritožbena navedba, da so bili na naslovu predmetnega stanovanja prijavljeni vsi trije (torej toženka, J. H. in hčerka) ter da je za to soglasje dala tožnica, je ne samo novota, ampak tudi sicer ne dokazuje obstoja nikakršnega dogovora med pravdnima strankama o brezplačnem bivanju v stanovanju (kot ga je toženka navedla na naroku dne 30.11.2010). Podobno neprepričljivo (neizkazano) je navajanje, da naj bi imela tožnica še dve stanovanji v Ljubljani (kar naj bi po toženkinem mnenju kazalo na to, da naj bi bilo stanovanje kupljeno za mlado družino).

(13) Ki ni ne ustrezno zatrjevala in še manj izkazala, da bi ji tožnica bodisi v času, ko je bil v stanovanju tudi J. H., bodisi po njegovem odhodu iz njega, obljubila (»lastno«) možnost trajnega brezplačnega bivanja v stanovanju.

(14) Kaj naj bi glede bivanja v stanovanju obljubljal slednji, je nepomembno, saj do stanovanje ni imel nobenih stvarnopravnih upravičenj.