Jedro

Za znižanje odškodnine oziroma odškodninske rente ne zadošča (zgolj) ugotovitev, ali so oškodovančeve delovne zmožnosti v celoti ali deloma uničene, pač pa je odločilnega pomena ugotovitev, ali bi tožnik z delom v okviru preostale delovne zmožnosti lahko pridobival zaslužek in tako zmanjšal škodo, ki je posledica obravnavanega škodnega dogodka. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik kot aktiven iskalec zaposlitve storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi zaposlitev po škodnem dogodku tudi dobil, vendar je bil pri tem neuspešen, zaradi česar je v posledici škodnega dogodka prikrajšan za celoten zaslužek.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 55.968,90 EUR (škoda zaradi izgubljenega zaslužka) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od njihove zapadlosti do plačila; ter znesek 4.681,50 EUR (škoda zaradi nezmožnosti opravljanja kmetijske dejavnosti) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2004 do plačila. Toženi stranki je naložilo še, da je dolžna tožniku plačati mesečno odškodninsko rento za obdobje od 1. 10. 2006 do 1. 1. 2007 po 944,08 EUR mesečno, za obdobje od 1. 1. 2007 do 1. 1. 2008 po 934,83 EUR mesečno ter od 1. 1. 2008 po 928,49 EUR mesečno. Višji tožbeni zahtevek je kot neutemeljen zavrnilo. Odločilo je tudi o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

3. Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Materialnopravno pravilno bi bilo, da bi sodišče ugotovilo in upoštevalo, koliko lahko tožnik s preostalimi delovnimi sposobnostmi ustvari prihodkov in prisodi v breme tožene stranke le razliko materialne škode, torej nad tistim, kar tožnik lahko sam pridobiva. Ker tožnik ni dobil poklica mesarja, to še ne pomeni, da ni pridobitno sposoben ter da je tožena zavarovalnica dolžna pokrivati njegov dohodek v celotnem znesku, kot ga je ustvaril pred nesrečo. Na pravilnost revizijskih navedb nakazuje tudi odločba Vrhovnega sodišča II Ips 717/1993. Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka se nanaša na izpovedbo ter dokazno oceno priče L. S. Priča je izpovedala različno, sodišče pa je povzelo le tisti del njene izpovedbe, ki gre v kontekst prisojene odškodnine v polnem obsegu. Niti tožnik niti Zavod za zaposlovanje Republike Slovenije (v nadaljevanju ZRSZ) nista storila nič v smislu tožnikove prekvalifikacije oziroma iskanja primerne zaposlitve tožnika. V tem delu sodba temelji na dejstvih, ki so v procesnem smislu posledica absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbeno sodišče je zavzelo napačno stališče, da zdravniki Bolnišnice niso specialisti za naravo in obseg dela v mesnici, da pa so za to področje strokovnjaki tisti, ki so sestavili mnenje Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ), zato mnenja Bolnišnice o tožnikovi delazmožnosti (napačno) niso upoštevali, v posledici tega pa je sodba nezakonita in nepravilna.

Odgovor nasprotne stranke

4. Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Relevantne okoliščine dejanskega stanja, ki jih na revizijski stopnji ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), so sledeče: - tožnik (v času nezgode star 43 let) je bil poškodovan v prometni nesreči, ki se je zgodila dne 27. 2. 2001 in ki jo je povzročil državljan Republike Hrvaške; - tožnik je bil do leta 1990 zaposlen v Republiki Sloveniji, od leta 1991 dalje pa ves čas (z nebistvenimi prekinitvami) zaposlen v Republiki Avstriji; - v času nezgode je bil redno zaposlen ter zavarovan; - tožniku je delovno razmerje prenehalo zakonito; kot delavec je prenehal biti voden v evidenci dne 31. 3. 2001 ter je še do 23. 6. 2002 prejemal boleznine, od 1. 10. 2003 dalje pa invalidsko pokojnino; - delovno razmerje mu ni prenehalo iz krivdnih razlogov; - tožnik se je 4. 6. 2002 prijavil na ZRSZ, kjer je zaposlitev aktivno iskal in se javljal pri svetovalki, vendar je bil pri iskanju zaposlitve neuspešen, - zaradi njegove omejene delovne zmožnosti ga ni bilo mogoče zaposliti niti v poklicu mesarja niti v poklicu šoferja (za kar je bil tudi usposobljen); - tožnik ni bil vključen v program prekvalifikacije, saj je ZRSZ ocenil, da ne bi bila smiselna; - po odločbi ZPIZ je tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti; - tožnik je sposoben s polnim delovnim časom in delovnim naporom opravljati druga dela v svojem poklicu oz. dela na drugem delovnem mestu, če ta ne poslabšajo njegove invalidnosti, upoštevaje naslednje omejitve: lažje fizično delo, kjer ne bo dvigoval bremen nad 2 kg, kjer ni potrebna dobra gibljivost vratne hrbtenice, kjer se ne pojavljajo sunkoviti gibi z glavo, kjer ni potrebno delo leve roke nad višino rame in delo, kjer ni vibracij.

7. Podlago za presojo temelja tožnikovega zahtevka glede plačila odškodnine za premoženjsko škodo v obliki mesečne rente predstavljata določbi prvega odstavka 188. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ter določba drugega odstavka 195. člena ZOR, po kateri mora odgovorna oseba poškodovanemu, če ta zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek, plačevati določeno denarno rento kot povračilo za škodo (dosmrtno ali za določen čas). Škoda zaradi izgube zaslužka je bodoča škoda in jo predstavlja izguba zaslužka, ki je nastala zaradi delovne nezmožnosti. Pogoj za prisojo denarne rente je, da oškodovanec škodo (izgubo dohodka) dejansko trpi, o povrnitvi te škode pa se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka.(1)

8. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi dejanskih ugotovitev zaključili, da je tožnik brez zaposlitve in dohodka ostal izključno zaradi posledic prometne nezgode, saj toženi stranki ni uspelo dokazati, da bi službo tudi sicer izgubil zaradi stečaja (leta 2004) gospodarske družbe, pri kateri je bil zaposlen. Ugotovili sta namreč, da je (bil) poklic mesarja deficitarni poklic, zato je z veliko verjetnostjo izkazano, da bi tožnik zaposlitev (ter s tem dohodek) imel, če do škodnega dogodka in njegovih posledic ne bi prišlo. Na teh ugotovitvah, ki jih je potrdilo tudi sodišče druge stopnje, sta sodišči zgradili prognozo, da bi tožnik zaslužek pridobival tudi še v naprej, če v škodnem dogodku ne bi bil poškodovan.

9. Če delavec zaradi delne izgube delovne sposobnosti ne more več opravljati del, ki ustrezajo njegovi strokovni usposobljenosti, mu po ustaljeni sodni praksi sodišč pripada pravica do povračila gmotne škode zaradi izgube razlike osebnega dohodka, ki se v pravilu prisodi v obliki denarne rente. V konkretnem sporu je bilo ugotovljeno, da so tožnikove delovne zmožnosti zmanjšane ter da zaradi tega trpi premoženjsko prikrajšanje. Tožena stranka zaradi delno ohranjene delovne zmožnosti tožniku oporeka pravico do popolne odškodnine (190. člen ZOR), a so revizijski očitki tožene stranke neutemeljeni. Za znižanje odškodnine oziroma odškodninske rente namreč ne zadošča (zgolj) ugotovitev, ali so oškodovančeve delovne zmožnosti v celoti ali deloma uničene, pač pa je odločilnega pomena ugotovitev, ali bi tožnik z delom v okviru preostale delovne zmožnosti lahko pridobival zaslužek in tako zmanjšal škodo, ki je posledica obravnavanega škodnega dogodka. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik kot aktiven iskalec zaposlitve storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi zaposlitev po škodnem dogodku tudi dobil, vendar je bil pri tem neuspešen, zaradi česar je v posledici škodnega dogodka prikrajšan za celoten zaslužek. Očitki, da bi se tožnik moral prekvalificirati ter da zavod (ZRSZ) in tožnik za zmanjšanje škode nista storila nič, pa posegajo v ugotovljeno dejansko stanje, katerega izpodbijanje na revizijski stopnji ni več dovoljeno, saj je bilo ugotovljeno, da je zavod prekvalifikacijo ocenil kot nesmiselno. Stališče zavoda o nesmiselnosti prekvalifikacije je po oceni revizijskega sodišča tudi logično, saj je do škodnega dogodka ter poškodb tožnika prišlo pri njegovi starosti 43 let (sledilo je obdobje zdravljenja, pa tudi prekvalifikacija bi terjala določen čas); zlasti pa je takšno sklepanje logično zaradi omejitev, ki jim je na podlagi odločbe ZPIZ v okviru delovnega procesa podvržen tožnik, saj so njegove (preostale) delovne zmožnosti praktično izničene. Zmotna uporaba materialnega prava tako ni podana. Bodoča škoda, ki jo je utrpel tožnik je z verjetnostjo izkazana v višini, kot sta jo prisodili sodišči prve in druge stopnje, v primeru spremembe delovnopravnega statusa oškodovanca, pa toženi stranki zakon nudi podlago za spremembo prisojene rente v določbi 196. člena ZOR (oziroma sedaj veljavnega 175. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

10. V drugem delu revizije revident prikrito in neutemeljeno graja dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje ter na tej podlagi uveljavlja bistveno kršitev določb postopka. Ugotavljanje dejstev in dokazna

ocena spadata na področje ugotavljanja dejanskega stanja, katerega presoja je v reviziji izrecno izključena (tretji odstavek 370. člena ZPP), vendar lahko v primerih, ko dokazna

ocena ne dosega dokaznega standarda skrbnosti in vestnosti (8. člen ZPP), kršitev te postopkovne določbe preide v bistveno kršitev določb postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Takšna situacija v izpodbijani sodbi ni izkazana, saj sta sodišči dokazno oceno oblikovali skrbno in vestno ter skladno z metodološkimi napotki določb ZPP. Izpovedbo priče L. S. sta ocenili logično ter celostno, prav tako pa sta pravilno stališče zavzeli tudi glede izvedenskega mnenja Bolnišnice in mnenja ZPIZ. S svojim razmišljanjem nista znižali avtoritete pomembnih strokovnjakov (Bolnišnice), pač pa sta le skladno z mnenjem ZPIZ ocenili tožnikove zmožnosti za nadaljnje delo, ki pa so glede na omejitve gledano življenjsko praktično izničene. Nenazadnje pa je bilo že zgoraj pojasnjeno, da (zgolj) delna izguba delavnih sposobnosti ni razlog za znižanje odškodninske rente.

11. Odločba II Ips 717/93 za konkretni primer ni uporabljiva, ker temelji na drugačni dokazni presoji, saj v tistem sporu tožnik ni dokazoval, da dela zaradi delne delovne nesposobnosti ni mogel pridobiti. Prav ta okoliščina, ki pa jo je tožnik v obravnavani zadevi uspel izkazati in dokazati, pa je po presoji revizijskega sodišča za odločitev ključna.

12. Ker niso podane uveljavljene procesne kršitve ter je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno, je Vrhovno sodišče revizijo tožene stranke na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo ter s tem tudi v njej vsebovano zahtevo za povrnitev revizijskih stroškov.

Op. št. (1): Glej tudi sodbo in sklep VS RS II Ips 100/2011 z dne 24. 5. 2012.