Jedro

Predmet dokazovanja v individualnem delovnem sporu je interni pravilnik o disciplinski odgovornosti. Ta dokaz mora predložiti delodajalec, saj le tako lahko dokaže zakonitost odločb disciplinskih organov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 10.7.1998 in sklep komisije za pritožbe z dne 10.11.1998 ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Tožena stranka vlaga zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožbo iz pritožbenih razlogov, določenih v 338. členu ZPP in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe ZPP in ZDSS, ki ne določata drugačnega dokaznega bremena kot sicer velja za pravdni postopek, kot tudi materialne zakonske določbe, ki bi dokazno breme v disciplinskem postopku ali v postopku sodnega varstva v zvezi z disciplinskim postopkom prevalile na toženo stranko. Po mnenju pritožbe je glede navedb dejstev in dokaznih predlogov breme na strani tožeče stranke. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi napačne ocene o dokaznem bremenu nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ki ima praviloma za posledico zmotno uporabo materialnega prava. Sicer pa bi po mnenju pritožbe moralo prvostopenjsko sodišče na podlagi predhodno izvedene dokazne ocene glede obstoja kršitve delovnih obveznosti upoštevati tudi določila ZTPDR in ZDR in bi tako lahko ob pravilni uporabi materialnega prava zaključilo, da je glede na izvedeni dokazni postopek podana hujša kršitev delovnih obveznosti, določena v 7. točki 1. odst. 58. člena ZTPDR, glede katere zakon določa obligatorno prenehanje delovnega razmerja. Zato tožena stranka meni, da je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna in predlaga njeno spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Tožena stranka je priglasila tudi pritožbene stroške. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99 - Ur.l. RS št. 26/99) in na pravilno uporabo materialnega prava ter pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in z razlogi za ugoditev tožbenemu zahtevku, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Pravna podlaga za preizkus pravilne uporabe materialnega prava pri preizkusu zakonitosti disciplinskih odločitev delodajalca v individualnem delovnem sporu, ko delavec izpodbija zakonitost dokončne odločbe disciplinske komisije o izrečenem disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja, je podana v 88. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93). Po citirani določbi ZDR je delavec disciplinsko odgovoren za kršitve delovnih obveznosti, ki jih določa zakon, kolektivna pogodba oz. splošni akt delodajalca. To pomeni, da tudi pri odločanju v disciplinskem postopku o disciplinski odgovornosti delavca velja načelo zakonitosti: katera dejanja ali opustitve delavca so sankcionirana z disciplinskimi ukrepi in s kakšnimi ukrepi, mora biti vnaprej določeno o materialnopravnem predpisu. Tudi 3. odst. 58. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se uporablja kot predpis RS) določa, da mora delodajalec v splošnem aktu ali v kolektivni pogodbi natančneje določiti okoliščine in pogoje, pod katerimi se za hujše kršitve delovnih obveznosti iz 1. odst. 58. člena ZTPDR (v katerem so našteta le ravnanja, ki jih mora delodajalec pravno okvalificirati kot hujšo kršitev delovne obveznosti), za katere se izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja v skladu z naravo dejavnosti oz. naravo dela, ki ga opravlja posamezni delavec. V individualnem delovnem sporu, v katerem delavec izpodbija dokončno odločbo delodajalca (v konkretnem primeru odločbo o izrečenem disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja) po 23. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94), mora delodajalec dokazati zakonitost svojih odločitev. Zato je na delodajalcu tudi dolžnost, da v individualnem delovnem sporu predloži pravilnik o disciplinski odgovornosti oz. podjetniško kolektivno pogodbo, odvisno od tega, v katerem aktu je opredelil hujše oz. lažje kršitve delovnih obveznosti. Le na podlagi takega akta lahko delodajalec vodi disciplinski postopek zoper delavca. Tožena stranka bi morala sodišču predložiti podjetniško kolektivno pogodbo, saj bi le tako lahko sodišče presodilo, ali je odločitev delodajalca zakonita. Tudi v individualnem delovnem sporu, za katerega se na podlagi 14. člena ZDSS uporabljajo določbe ZPP o dokazovanju, so predmet dokazovanja praviloma dejstva, pravila znanosti, stroke in izkušnje in redkeje pravna pravila. Načeloma pravna pravila niso predmet dokazovanja. Vendar pa se to načelo nanaša le na domače pravo. To pravo mora sodnik poznati po uradni dolžnosti (iura novit curia). Je pa predmet dokazovanja tuje pravo, dalje običajno pravo in statutarno pravo avtonomnih korporacij, med katere spadajo tudi pravila podjetja. V konkretnem primeru je to podjetniška kolektivna pogodba. Upoštevajoč trditveno in dokazno breme, določeno v 212. členu ZPP, po katerem mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika, bi morala tožena stranka v konkretnem individualnem delovnem sporu predložiti podjetniško kolektivno pogodbo kot materialni predpis, s katerim sodišče ne razpolaga. Pritožba tožene stranke pa tudi zmotno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje prav ob uporabi določbe 23. člena ZDSS, ki določa, da sodišče ni vezano na zahtevek, upoštevati pravila o dokaznem bremenu, ki so glede na določila ZPP na strani tožeče stranke. Določbe 23. člena ZDSS, ki govori o nevezanosti na zahtevek, ni mogoče povezovati z dokaznim bremenom, saj s tako formulacijo citirana zakonska določba daje le pooblastilo sodišču, da v primeru, če ugotovi, da je odločitev ali ravnanje delodajalca, zoper katero se uveljavlja sodno varstvo, nezakonita, odloči, glede na naravo kršitve, tako kot to določa 1. odst. 24. člena ZDSS, v katerem so določene vrste odločitve. Določba o nevezanosti na zahtevek pa ne pomeni, da sodišče v individualnem delovnem sporu lahko odloči povsem mimo zahtevka. Tožena stranka v pritožbi tudi neutemeljeno trdi, da bi prvostopenjsko sodišče moralo ob pravilni uporabi materialnega prava zaključiti, da je podana hujša kršitev delovne obveznosti, določena v 7. točki 1. odst. 58. člena ZTPDR, saj ta zakonska določba ni neposredno uporabljiva. Delodajalec mora za disciplinsko sankcioniranje svojih delavcev določiti hujše kršitve delovne obveznosti v splošnem aktu ali v kolektivni pogodbi in ne more izvajati disciplinskega postopka neposredno na podlagi citirane zakonske določbe. Zato tudi sodišče ne more presojati zakonitosti dokončne odločitve disciplinskih organov delodajalca na podlagi citirane zakonske določbe. V zvezi s pritožbenimi navedbami o prevalitvi dokaznega bremena tožeče na toženo stranko pa pritožbeno sodišče še dodaja. V konkretnem primeru sploh ne gre za prevalitev dokaznega bremena na toženo stranko, ker je individualnih delovnih sporih glede zakonitosti prenehanja delovnega razmerja dokazno breme na tožencu - delodajalcu. To pa ne izhaja samo iz veljavne procesne in materialno delovnopravne zakonodaje, ampak tudi iz Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, v kateri je izrecno določeno, da delovno razmerje delavca ne preneha, če za to ni resnega razloga (4. člen Konvencije). Dokazno breme za obstoj takega resnega razloga za prenehanje delovnega razmerja pa je po določilih Konvencije prevaljeno na delodajalca (9. člen Konvencije št. 158). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. Ker tožena stranka s pritožbo ni bila uspešna, je pritožbeno sodišče tudi odločilo, da trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. čl. ZPP/99).