Jedro

Če izpodbijani sklepi nimajo več pravnega učinka, pomeni, da ni več izkazan pravni interes za vsebinsko obravnavo revizije.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov zoper sklepe tožene stranke z dne 22. 5. 2001, z dne 22. 5. 2001 in z dne 22. 1. 2001. S prvim sklepom je tožena stranka zavrgla pritožbo prvotožnice zoper sklep rektorja Univerze v ... z dne 6. 2. 2001, s katerim so ji bila kot prodekanici za študentska vprašanja preklicana pooblastila, in odločila, da se zahtevku za povračilo stroškov ne ugodi. Z drugo navedenim sklepom je zavrgla priglasitev stranske intervencije A.A. fakultete na strani prvotožnice zoper citirani sklep rektorja Univerze v ... S tretje navedenim sklepom pa je zavrgla pritožbo A.A. fakultete zoper prej citirani sklep rektorja Univerze v ... ter odločila, da se zahtevku za plačilo stroškov postopka ne ugodi. Iz obrazložitve prvo in tretje navedenega sklepa izhaja, da je tožena stranka svojo odločitev oprla na ugotovitev, da sta sklepa začasne narave in da iz tega razloga pritožba na Komisijo za pritožbe študentov Univerze v ... v skladu z 294. členom Statuta Univerze v ... ni možna. A.A. fakulteta pa v tem postopku ne more biti stranka. Šele zoper izdano končno odločbo bo imela prvotožnica možnost pritožbe na Komisijo za pritožbe študentov. Odločitev o stroških je oprla na določbo prvega odstavka 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Drugo navedeni sklep je utemeljila s tem, da A.A. fakulteta ne more imeti lastnosti stranke, ker ni izkazala pravnega interesa, glede na to, da delo njenih organov zaradi izpodbijanega sklepa v nobenem trenutku ni bilo moteno ali celo onemogočeno.

2. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinja z odločitvami tožene stranke v izpodbijanih sklepih. Navaja, da je odločitev tožene stranke v prvem in drugem sklepu sicer pravilna, vendar zato, ker je prvotožnici zagotovljeno direktno sodno varstvo. Soglaša pa z utemeljitvijo tožene stranke v tretje navedenem sklepu in pritrjuje, da drugotožnica v postopku pred Komisijo za pritožbe študentov ne more biti stranka in tudi ne stranski intervenient na strani tožeče stranke. Zahtevi za povračilo stroškov sta bili pravilno zavrnjeni.

3. Zoper izpodbijano sodbo sta vložila tožnika revizijo (prej pritožbo). Uveljavljata bistvene kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo materialnega prava. Predlagata, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglašata stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni dovoljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloča o pravnih sredstvih po določbah ZUS-1, če ni s posebnim zakonom določeno drugače. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se do 1. 1. 2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizijo. Ker je bila pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1. 1. 2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Po določbi prvega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). V tem primeru pa je treba upoštevati določbo tretjega odstavka 83. člena ZUS-1, po katerem je revizija vedno izključena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Tako revizijo Vrhovno sodišče kot nedovoljeno zavrže (89. člen ZUS-1).

8. Obstoj pravnega interesa je ena izmed procesnih predpostavk za dovoljenost revizije, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka. Pravni interes mora biti jasen, določen in neposreden, kar pomeni, da mora ugoditev reviziji revidentu predstavljati določeno konkretno pravno korist. 9. V obravnavni zadevi se vsi trije sporni sklepi nanašajo na akt o predčasni razrešitvi prvotožnice s funkcije prodekana za študentska vprašanja, ki je bil izdan 6. 2. 2001 in so njegovi pravni učinki nastopili z dnem izdaje. Toda prvotožnici bi funkcija, s katero je bila predčasno razrešena, v vsakem primeru prenehala 22. 9. 2001. Pravni učinki akta o preklicu pooblastil so bili zato časovno omejeni do dne 22. 9. 2001. Tudi vsi trije akti, izpodbijani v tem upravnem sporu, se nanašajo na isti sklep, zato njihov pravni učinek ne more biti daljši, kar pomeni, da je njihova veljavnost prav tako omejena z datumom 22. 9. 2001. 10. Revidenta v reviziji sicer predlagata, da revizijsko sodišče o reviziji vsebinsko odloči. Toda tudi če bi sodišče reviziji ugodilo, s tem ne bi bilo mogoče vzpostaviti prejšnje funkcije tožnice, saj ji je ta v vsakem primeru prenehala 22. 9. 2001. Zaradi časovne omejitve pravnih učinkov izpodbijanih aktov revidenta tako z revizijo dejansko uveljavljata le ugotovitev zakonitosti spornih aktov. Ugotovitev zakonitosti spornih aktov pa po presoji revizijskega sodišča v obravnavani zadevi na pravni položaj revidentov ne bi imelo nobenega pravnega učinka. Ker revidenta tudi ne navajata, katere konkretne koristi bi s spremembo izpodbijane sodbe dosegla, po presoji revizijskega sodišča ne izkazujeta več pravno varovanega interesa in ne pravovarstvene potrebe kot ene izmed procesnih predpostavk za dovoljenost revizije.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.

12. Ker revidenta z revizijo nista uspela, nosita na podlagi 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP (Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3/3 in 45/2008) sama svoje stroške revijskega postopka.