Jedro

V ''regresni tožbi'', zadošča, da zavarovalnica trdi in ponudi dokaze, da je izplačala odškodnino in koliko. Na toženi stranki, ki zatrjuje neutemeljeno izplačilo, pa je dokazno breme za ugovor previsoko izplačane odškodnine. Breme substanciranega prerekanja toženec nosi tudi v primeru, če nekaterih informacij nima, vendar si jih lahko pridobi, npr. s poizvedbami pri tožnici.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pravilno glasi: ''Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 3.004,51 EUR z valorizacijskimi obrestmi od 3.9.2001 do 26.4.2002 in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.4.2002 dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 903,55 EUR.'' Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 131,36 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku 1.335,34 EUR z obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Hkrati je sodišče odločilo, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške v višini 495,83 EUR.

Zoper zavrnilni del navedene odločitve se tožeča stranka po svojih pooblaščencih pravočasno pritožuje in uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem smiselno predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne in pritožbene stroške. Pritožnik navaja, da bi moralo sodišče tožečo stranko na prvem naroku dne 6.7.2007 pozvati, naj navede vsa pravno odločilna dejstva glede strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ker je sodišče to storilo šele na naroku dne 20.2.2009, je tožeča stranka šele takrat dopolnila svoje navedbe. Pritožnik zato meni, da s temi navedbami tožeča stranka ne more biti prekludirana, kot je zaključilo sodišče. Prav tako ni razumljivo stališče sodišča, da ni upoštevalo izvedenskega mnenja, ki ga je kasneje naročilo. Pritožba nadalje navaja, da je ugovor tožene stranke povsem pavšalen in da golo prerekanje višine tožbenega zahtevka ne zadostuje. Toženec s tem ni zadostil niti osnovnim kriterijem odgovora na tožbo, zato ni moglo priti do prevalitve dokaznega bremena na tožečo stranko. Po odločbi II Ips 789/2006 dokazno breme za ugovor previsoko izplačane odškodnine nosi toženec, ki neutemeljeno izplačilo zatrjuje, pri čemer mora ugovorne navedbe substancirati in to celo v primeru, če toženec nekaterih informacij nima, vendar bi si jih lahko pridobil. Pravno zmotna je ugotovitev sodišča, da ni mogoče preizkusiti utemeljenosti tožbenega zahtevka zaradi pomanjkljivih dejanskih navedb. Takšno trditveno in dokazno breme bi bilo na oškodovancu v odškodninski tožbi, ne pa na tožeči stranki v tem postopku. Pravna podlaga za izplačilo odškodnine oškodovancu je povzročitev škode, pravna podlaga tožbenega zahtevka tožeče stranke pa je povračilo izplačanih zneskov odškodnine od tožene stranke kot povzročitelja škode. Ker je bilo dokazno breme za ugovor previsoko izplačane odškodnine na tožencu, je tožeča stranka zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede višine izplačila že z navedbami v pripravljalni vlogi, nedvomno pa s specifikacijo višine nematerialne škode po posameznih postavkah na naroku dne 6.7.2007. Vrsta in obseg poškodb ter čas zdravljenja so razvidni iz tožencu znane dokumentacije.

Pritožba je bila v skladu z določilom prvega odstavka 344. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki odgovora na pritožbo ni podala.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je bilo z vmesno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VI P 1949/2002 z dne 12.3.2008 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 3254/2008 z dne 10.12.2008 že pravnomočno ugotovljeno, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen. Zato je predmet pritožbenega postopka le še višina tožbenega zahtevka. Prav tako ni sporno, da je tožeča stranka oškodovancu izplačala zatrjevani znesek in da je na podlagi zakonske subrogacije vstopila v pravice, ki jih je imel oškodovanec proti toženi stranki kot povzročitelju škode. Sporno pa ostaja, ali je tožeča stranka zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede dela tožbenega zahtevka, ki ga je sodišče zavrnilo zaradi domnevno pomanjkljivih navedb.

V zvezi s pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da trditev tožeče stranke, da je oškodovancu izplačala odškodnino po opredeljenih postavkah in v določeni višini, ne zadošča, ter da bi morala navesti dejstva, iz katerih izhaja utemeljenost njenega izplačila (stopnja in trajanje strahu, duševne bolečine), je potrebno ugotoviti, da je utemeljen. Pritožbeno sodišče uvodoma opozarja, da zgolj pavšalno prerekanje višine tožbenega zahtevka s strani tožene stranke ne zadostuje. Na tožnici je namreč breme, da dokaže izplačilo odškodnine in njeno višino, dokazno breme za ugovor previsoko izplačane odškodnine pa je na tožencu, ki neutemeljeno izplačilo zatrjuje. V skladu s svojim trditvenim bremenom pa mora slednji ugovorne navedbe substancirati. Vrhovno sodišče RS je v odločbi II Ips 789/2006 , ki jo pravilno izpostavlja že pritožba, zavzelo stališče, da mora biti ugovor toženca glede višine izplačane odškodnine substanciran, saj golo prerekanje višine tožbenega zahtevka ne zadošča. Takšno breme substanciranega prerekanja toženec nosi tudi v primeru, če nekaterih informacij nima, vendar si jih lahko pridobi, npr. s poizvedbami pri tožnici (1).

V ''regresni tožbi'', kakršna je konkretna, torej zadošča, da zavarovalnica trdi in ponudi dokaze, da je izplačala odškodnino in koliko. Da je tožeča stranka takšnemu trditvenemu bremenu zadostila, je za pritožbeno sodišče nesporno, zato tožba ni nesklepčna, kot napačno ugotavlja prvostopenjsko sodišče. Na toženi stranki, ki zatrjuje neutemeljeno izplačilo, pa je dokazno breme za ugovor previsoko izplačane odškodnine. V predmetni zadevi je bil takšen ugovor toženca povsem pavšalen, saj se je nanašal le na to, da tožeča stranka ni zadostno pojasnila in utemeljila višine tožbenega zahtevka in da je izplačana odškodnina previsoka, čeprav bi moral toženec svoje ugovorne navedbe substancirati. Moral bi torej navesti relevantna dejstva, na katerih temelji svoj ugovor, saj, kot že rečeno, golo prerekanje višine tožbenega zahtevka ni dovolj. Tožeča stranka je do konca prvega naroka za glavno obravnavo določno navedla, kakšne zneske je izplačala oškodovancu za posamezne vrste škode, ustrezne dokaze v obliki listin pa je predložila že ob vložitvi tožbe. Toženec je tako imel na voljo vse potrebne informacije, na podlagi katerih bi lahko podal konkretne ugovorne navedbe glede višine tožbenega zahtevka oz. glede morebitnega neskrbnega ravnanja tožeče stranke, ko je oškodovancu izplačala odškodnino za nepremoženjsko škodo, skupaj v višini 720.000,00 SIT. Toženec bi iz navedenega lahko preveril, ali je bil oškodovanec do teh zneskov upravičen, in substancirano ugovarjal izplačilu, a tega ni storil. Glede na to, da je bilo dokazno breme za ugovor previsoko izplačane odškodnine na tožencu (ta ugovor pa je bil povsem pavšalen), je tožeča stranka nedvomno zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede višine izplačila s tem, ko je jasno navedla, da je oškodovancu izplačala odškodnino ter v kakšnem znesku, nato kljub zgolj pavšalnemu ugovoru toženca še dodatno pojasnila, koliko je izplačala oškodovancu iz naslova posameznih postavk nematerialne škode, vrsta in obseg poškodb pa sta razvidna iz priložene in tožencu znane dokumentacije. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka temu bremenu ni zadostila, je po prepričanju pritožbenega sodišča torej napačen.

Iz povedanega sledi, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek tožeče stranke ni sposoben za obravnavanje, ker tožeča stranka ni določno zatrjevala intenzitete in trajanja strahu oz. izrecno zatrjevala duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pravno zmotna. Pritožba pravilno ugotavlja, da bi bilo takšno dokazno breme oškodovanca v odškodninski tožbi, ne pa zavarovalnice kot tožeče stranke v tem postopku. Tožeča stranka ni v položaju oškodovanca, ampak je njena pravna podlaga za tožbeni zahtevek izplačilo zneskov odškodnine oškodovancu, ki se kaže kot škoda v tožničinem premoženju. Za vtoževani znesek je bilo namreč zmanjšano premoženje tožeče stranke zaradi ravnanja toženca, o čemer pa je tožeča stranka ponudila ustrezno trditveno podlago in dokazila.

Sodba sodišča prve stopnje ter tudi pritožba se sicer v pretežnem delu ukvarjata z vprašanjem, ali je tožeča stranka v zvezi z dodatno podanimi navedbami glede trajanja in intenzitete bolečin oz. strahu prekludirana ali ne. Vsled zgoraj obrazloženega se pritožbeno sodišče ne spušča v obširne pritožbene trditve, ki merijo na to, da tožeča stranka ni bila prekludirana, saj so le-te irelevantne zaradi nesubstanciranosti ugovora toženca. Kot že poudarjeno, tožeča stranka ni bila dolžna storiti ničesar več in je zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu že brez podajanja spornih navedb. Vse pritožbene trditve v zvezi z morebitno prekluzijo se tako izkažejo kot nepotrebne.

Kot je bilo zgoraj obrazloženo, je sodišče prve stopnje napravilo napačen materialnopravni zaključek glede dokaznega bremena pravdnih strank. V skladu s povedanim je pritožbeno sodišče v tem delu zaradi zmotne uporabe materialnega prava izpodbijano sodbo spremenilo (258. člen ZPP), in sicer tako, da je v izpodbijanem delu tožbenemu zahtevku ugodilo. Tožeča stranka je namreč tudi glede tistega dela tožbenega zahtevka, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo zaradi domnevno pomanjkljive trditvene podlage, povsem zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede višine odškodnine, ki jo je izplačala. Ker toženec njenim navedbam ni substancirano ugovarjal, se izkaže, da je potrebno tožbenemu zahtevku ugoditi tudi v izpodbijanem delu, tj. v preostalem znesku 1.669,17 EUR. Posledično je tožena stranka dolžna plačati tožnici celoten vtoževani znesek izplačane odškodnine, torej 3.004,51 EUR (znesek 268,15 EUR, ki ga je tožeča stranka zahtevala kot povračilo izplačila odvetniških stroškov oškodovancu, ji je prvostopenjsko sodišče že dosodilo v okviru pravdnih stroškov).

Utemeljena je tudi pritožba tožeče stranke v delu, v katerem graja odločitev o pravdnih stroških. Upoštevajoč načelo uspeha v pravdi, je tožeča stranka uspela v celoti, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti vse prisojene pravdne stroške v višini 903,55 EUR, kot jih je pravilno odmerilo prvostopenjsko sodišče. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s členoma 154 in 155 istega zakona. Tožnica je s pritožbo uspela v celoti, zato ji mora tožena stranka povrniti stroške takse za pritožbo v višini 131,36 EUR in sicer v roku 15 dni.

(1) primerjaj sodbo VS RS II Ips 789/2006 z dne 19.3.2009; enako tudi VSL sklep I Cp 3785/2009 z dne 20.1.2010 in VSL sklep I Cp 841/2009 z dne 8.7.2009.