Jedro

Ker ni prišlo do soglasja volj o prodaji (pač pa o upravljanju), ni prišlo niti do ustne sklenitve kupne pogodbe. Z realizacijo ni mogoče nadomestiti izostalega soglasja pogodbene volje za samo sklenitev pogodbe.

Nepremičnina je bila tožniku izročena le v upravljanje, zato njegova posest ni bila lastniška in tudi ne dobroverna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev tožnikove solastninske pravice do ene polovice na sporni nepremičnini ter za izstavitev za zemljiškoknjižni vpis te pravice sposobne listine, kot tudi oba podrejena tožbena zahtevka za plačilo danega denarnega zneska v veljavni valuti oziroma njegove vrednosti, opredeljene z valutno klavzulo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločitvi obeh sodišč temeljita na presoji, da je drugi toženec svojemu bratu tožniku z listino z dne 1.10.1987 izročil nepremičnino le v upravljanje in da izjava z dne 17.9.1987 o prejemu enega milijona takratnih dinarjev brez navedbe namena plačila ne potrjuje prejema kupnine, ampak plačilo toženčevega odstopljenega dednega deleža. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge več procesnih kršitev in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga tako spremembo obeh sodb, da se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik vztraja, da je bilo treba slediti dikciji pogodbe (listine z dne 1.10.1987), ki je glede izraza "prepustiti v last" jasna. Sodišči sta po nepotrebnem šli v razlago in s tem kršili materialno pravo. Za ugotavljanje pogodbene volje ni bilo razlogov. Do dejstva, da je toženec poznal izraz "prenesti v last" in zato prvo sodišče ne bi smelo ugotavljati pogodbene volje, se pritožbeno sodišče ni opredelilo, kar predstavlja bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ko je sodišče razlagalo, zakaj naj ne bi bila dokazana prava pogodbena volja, je po mnenju revizije navajalo le dejstva, ki so v škodo tožnika, ni pa navajalo dejstev, ki so v njegovo korist in se do tožnikovega dokaznega predloga sploh ni opredelilo, s čemer je kršilo načeli poštenosti sojenja in enakosti pred zakonom. Sodišče ni upoštevalo prič, ki so izpovedovale v tožnikovo korist. Nedvomno je ugotovljeno, da so ljudje na J. šteli za lastnika tožnika. Neutemeljena je odločitev, da pomeni znesek 1.000.000 SIT (prav din) plačilo odstopljenega dednega deleža namesto plačilo kupnine. Nato revizija ponavlja razloge iz postopka na prvi in drugi stopnji, zakaj naj bi šlo za plačilo kupnine. Tu vidi absolutno kršitev postopka, ker se sodišče ni opredelilo do navedbe, da se toženec dedovanju ne bi odpovedal, če na račun dednega deleža že ne bi bil izplačan. Če bi šlo za plačilo dednega deleža, bi bilo to navedeno v potrdilu. Res v njem tudi ni navedeno, da gre za kupnino, vendar je že čez štirinajst dni sledila pogodba, zato je bolj verjetna in življenjska povezava teh dveh listin. Sodišče je verjelo zgolj izjavi toženca in Š. B., ki pa nista podprti s kakim drugim dokazom. Svoje odločitve ni zadosti prepričljivo argumentiralo, zakaj je verjetneje, da gre za plačilo dednega deleža, kar vse pomeni procesne kršitve. Poleg tega se ni opredelilo do tožnikovih navedb, da je toženec potreboval denar, ker je zidal hišo v T. oziroma kasneje za najemnino v B. G., kar je bil razlog za prodajo sporne hiše. Revizija graja razloge pritožbenega sodišča v zvezi s prevozi humanitarne pomoči po vsej Evropi, ker so povzeti napačno in so v pritožbi navedeni kasneje in za kasnejše obdobje, kar vse pomeni spet absolutno kršitev postopka. Pritožbeno sodišče ni argumentiralo odločitve, da ni prišlo do priposestvovanja.

Na koncu revizija poudarja, da bi morali sodišči dati prednost pisni pogodbi in zapisanim pogodbenim določbam pred ugotavljanjem pogodbene volje strank, saj toženec te pogodbe ni nikoli izpodbijal. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencema, ki nanjo nista odgovorila (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Zmotno je revizijsko stališče, da bi morali sodišči dati prednost pisni pogodbi in njenim določilom pred ugotavljanjem prave pogodbene volje, ker da toženec te pogodbe ni nikoli izpodbijal. Skrajna izpeljava tega stališča bi namreč pripeljala do tega, da sploh ni mogoče ugotavljati drugačne pogodbene volje od zapisane. Ker je bila prava pogodbena volja med pravdnima strankama sporna, sta jo sodišči kljub obstoječi listini morali ugotavljati. Da sploh pride do sklenitve pogodbe, se morata stranki zediniti o njenih bistvenih sestavinah (26. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR; v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika). Zato je prvostopenjsko sodišče pri ugotavljanju prave pogodbene volje presojalo tudi listino z dne 1.10.1987. Ugotovilo je, da je možna različna razlaga te listine. Zato je ocenjevalo tudi druge izvedene dokaze (izpovedi strank, številnih prič, listino z dne 17.9.1987) in na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov zaključilo, da ni prišlo do soglasja volj o bistvenih sestavinah pogodbe in zato tudi ne do sklenitve ustne kupne pogodbe ter nato njene realizacije, kot je zatrjeval tožnik (razlogi prvostopenjskega sodišča na četrti do sedmi strani njegove sodbe).

Tudi pritožbeno sodišče je povzelo nejasnosti v listini z dne 1.10.1987 in poudarilo, da gre kljub oznaki pogodba kot naslovu te listine za enostransko izjavo drugega toženca, saj jo je le on podpisal. V celoti je potrdilo tudi dokazno oceno vseh ostalih izvedenih dokazov ter zaključilo, da ni bilo soglasja pogodbenih volj oziroma da ni dokazana sklenitev kupne pogodbe (razlogi na četrti do šesti strani pritožbene sodbe).

Ali je prišlo v oktobru 1987 do soglasja volje o sklenitvi kupne pogodbe, je vprašanje dejanske narave. Vanj na revizijski stopnji zaradi prepovedi uveljavljanja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) ni več mogoče posegati. Prav to pa nedovoljeno poskuša doseči revizija, kar jasno izhaja iz prej povzetih revizijskih trditev. Nekatere od njih so sicer pravno opredeljene kot procesne kršitve, vendar so večinoma le preobleka za izpodbijanje dejanskih ugotovitev o vsebini dogovora med bratoma. Dejansko in zato revizijsko neizpodbojna ugotovitev obeh sodišč je, da toženec tožniku nepremičnine ni prodal, pač pa izročil v upravljanje. Poleg tega so mnoge od zatrjevanih procesnih kršitev nekonkretizirane in jih tudi zato revizijsko sodišče ne more obravnavati. Revizija ne pove, katerih dejstev, ki naj bi jih ugotovili v tožnikov prid, sodišči nista navedli, do katerega njegovega dokaznega predloga se nista opredelili, katere v tožnikovo korist podane izpovedi katerih prič niso bile obravnavane in podobno. Nedovoljeno revizijsko novoto pomeni v reviziji prvič postavljena trditev, da so ljudje na J. šteli za lastnika nepremičnine prav tožnika. V pritožbi zatrjevana okoliščina, da je toženec poznal pomen izraza "prenesti v last", ki ga je uporabil v listini z dne 1.10.1987, je izpodbijala dokazno oceno prvostopenjskega sodišča o nejasnosti te listine, ki pa ji je z obširnimi razlogi na četrti strani pritrdilo tudi pritožbeno sodišče. Ugotovilo je še, da bi prvi del listine o prenosu v last lahko sam po sebi potrjeval, da je prišlo do dogovora o prodaji, vendar je hkrati opozorilo na drugačen drugi del listine. Neutemeljen je torej revizijski očitek, da se pritožbeno sodišče do tega pritožbenega argumenta ni opredelilo.

Tudi v nadaljevanju revizija s ponavljanjem tožnikovih trditev, zakaj naj bi izjava o prejemu denarja potrjevala prejem kupnine, ne pa plačila dednega deleža, nedovoljeno izpodbija dejansko ugotovitev obeh sodišč, kaj je tožnik tožencu plačal. Ker sta sodišči ugotovili, da je šlo za plačilo dednega deleža, so bile pravno nepomembne pritožbene trditve, da je toženec denar potreboval za potrebe zidave v Bosni oziroma plačila najemnine v Bosni. Pritožbenemu sodišču se do njih ni bilo treba opredeliti (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Revizijsko sodišče pritožbene trditve o tožnikovem razvažanju humanitarne pomoči po Evropi razume kot izpodbijanje dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča o prepustitvi nepremičnine v upravljanje. Tožnik je namreč peti odstavek na tretji strani pritožbe začel s trditvijo o nelogičnosti takega zaključka in takoj nadaljeval, da je kot avtoprevoznik precej časa od doma, kar je vedel tudi toženec, da tožnik že glede na svoj poklic ne bi bil dober upravitelj, in poudaril, da "je namreč s kamionom vozil humanitarno pomoč po vsej Evropi" po več dni skupaj, zaradi česar ni imel časa skrbeti za bratovo nepremičnino. Povzete razloge je enako razumelo tudi pritožbeno sodišče in zato utemeljeno opozorilo, da v letu 1987 vožnje humanitarne pomoči še niso bile aktualne, saj se je agresija začela bistveno kasneje. Revizijski očitek pritožbenemu sodišču o napačnem in netočnem povzetku pritožbenih trditev in zato procesni kršitvi je neutemeljen, saj ne gre za ločeno navajanje pritožbenih trditev, kot skuša prikazati revizija.

Res so razlogi pritožbenega sodišča o zatrjevanem priposestvovanju kratki, vendar je tudi s kratkimi razlogi mogoče argumentirati svoje stališče. Standard obrazloženosti glede same dolžine razlogov je za pritožbeno sodišče drugačen od prvostopenjskega sodišča. Če se strinja z razlogi prvostopenjskega sodišča, jih ni treba v celoti povzemati. Zato zadostujejo razlogi v tretjem odstavku na šesti strani pritožbene odločbe, da tožnik, ki ni dokazal sklenitve prodajne pogodbe, ni dokazal niti priposestvovanja na podlagi desetletne zakonite in dobroverne posesti. Tožnikova posest je temeljila na dogovoru o upravljanju in ne o prodaji, torej ni šlo za lastniško posest in tudi ne za dobro vero.

Revizijsko sodišče na koncu povzema: ker ni prišlo do soglasja volj o prodaji (pač pa o upravljanju), ni prišlo niti do ustne sklenitve kupne pogodbe. Z realizacijo ni mogoče nadomestiti izostalega soglasja pogodbene volje za samo sklenitev pogodbe. Tožnik je svoj primarni tožbeni zahtevek temeljil na dveh pravnih podlagah, na sklenjeni kupni pogodbi in na priposestvovanju, vendar nobene ni dokazal. Oba podrejena tožbena zahtevka za vrnitev denarnega zneska, ki ga je tožnik v septembru 1987 izročil tožencu, temeljita na trditvi, da je šlo za kupnino na podlagi zatrjevano sklenjene kupne pogodbe. Neutemeljena sta zato, ker je dokazano, da je šlo za plačilo vrednosti odstopljenega dednega deleža. Revizijsko sodišče je zato tožnikovo neutemeljeno revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).