Jedro

1.Delodajalec je dolžan delavcu v disciplinskem postopku omogočiti pravico do obrambe. Zdravniško potrdilo, da se delavec ni sposoben udeležiti disciplinske obravnave, dokazuje opravičeno odsotnost delavca. Neupoštevanje takega opravičila in izvedba disciplinskega postopka brez navzočnosti obravnavanega delavca predstavlja absolutno bistveno kršitev po 2. odst. 63. čl. ZTPDR, ki se je v sodnem postopku ne da sanirati.

2. Za čas suspenza delavcu pripada razlika do polne plače oz. nadomestila plače, če je odločitev o disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja razveljavljena v sodnem postopku, kar je določeno v 98. čl. ZDR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v 3., 4. in 6. tč. izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem (1., 2. in 5. tč. izreka sodbe) se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik nosi sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odločbo disciplinske komisije z dne 3.6.1998 in odločbo komisije za pritožbe z dne 18.8.1998 o prenehanju delovnega razmerja (1. tč. izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 18.8.1998 ni prenehalo (2. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku od 18.8.1998 dalje za čas, ko je bil brez zaposlitve vpisati delovno dobo v delovno knjižico (3. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za čas od 26.2.1998 do 16.6.1998 izplačati razliko v neto znesku med izplačano plačo in plačo, ki bi jo prejemal za delovno mesto glavnega direktorja, od 16.6.1998 do 18.8.1998 izplačati v neto znesku razliko med izplačano plačo in plačo, ki bi jo prejemal za delovno mesto razvojni inženir VII ter od 18.8.1998 za čas brezposelnosti plačo v neto znesku za delovno mesto razvojni inženir VII ter mu od bruto zneskov izplačil obračunati in odvesti na ustrezne račune vse davke in prispevke iz plač (4. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in ga razporediti na ustrezno delovno mesto (5. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati stroške tega postopka v znesku 217.580,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe do dne plačila, vse v 8-ih dneh pod izvršbo (6. tč. izreka). Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožniku ni dala možnosti obrambe oz. zagovora v disciplinskem postopku. Tožnik je bil po uvedbi disciplinskega postopka ves čas v bolniškem staležu, tožena stranka pa mu je predlagala, da poda vsaj pisni zagovor in opozorila tožnika, da bo seja opravljena v njegovi odsotnosti zaradi nevarnosti zastaranja postopka. Dala mu je možnost, da kadarkoli poda svoj zagovor pri predsedniku disciplinske komisije. Poleg tega pa je od tožnika tudi zahtevala naj sodni izvedenec medicinske stroke poda na njene stroške mnenje o tem, ali tožnik lahko prisostvuje obravnavi. Tožnik na navedene predloge tožene stranke ni odgovorili in ni podal pisnega zagovora. Nepravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik imel zastopnika v disciplinskem postopku ter da njegov zastopnik ni bil vabljen. V zvezi z vodenjem disciplinskega postopka pa tožena stranka še opozarja, da se je tožnik vročitvam vabil vseskozi izmikal, da je odklanjal sprejem pošte in da zdravniško potrdilo z dne 29.6.1998 navaja, da tožnik ni sposoben za sodno obravnavo, ne pa za obravnavo v disciplinskem postopku. Vse navedeno kaže na očiten poskus tožnika, da bi dosegel zastaranje postopka in povzročil kakšno formalno napako pri vodenju postopka, kar mu je po napačni presoji sodišča prve stopnje celo uspelo. Tožena stranka je prelagala obravnave tako dolgo, kot ji je še dopuščal zastaralni rok.

Nepravilna je tudi odločitev sodišča v 4. tč. izreka sodbe, saj je bil tožnik od uvedbe disciplinskega postopka suspendiran iz podjetja in je prejemal polovico plače. Sodišče o razveljavitvi sklepa o suspenzu ni odločalo kljub temu, da tožniku prisoja celotno razliko v plači tudi za čas suspenza. Sodišče je tožniku za čas od 26.2.1998, ko je že bil razporejen na drugo delovno mesto priznalo razliko do plače direktorja. Tožena stranka je ugovor zoper razporeditev obravnavala s časovnim zamikom, vendar je šlo za nujno razporeditev v smislu 106. člena Zakona o delovnih razmerjih, zato do plače direktorja tožnik v nobenem primeru ne more biti upravičen. Sporna je tudi odločitev sodišča v 5. tč. izreka, da je tožena stranka dolžna tožnika razporediti na ustrezno delovno mesto ob dejstvu, da je sklep o razporeditvi tožnika dokončen in tožnik zoper sklep ni zahteval sodnega varstva. Iz vseh navedenih razlogov tožena stranka meni, da je prvostopenjsko sodišče bistveno kršilo določbe postopka ter nepravilno uporabilo materialno pravo.

V odprtem pritožbenem roku je tožena stranka podala še dopolnitev pritožbe, v katerem pojasnjuje, kdaj in v katerem postopku je pooblaščenec tožnika vložil pooblastilo in opozarja, da disciplinski komisiji ni bilo znano, da je tožnik po odvetniku vložil ugovor zoper potrditev suspenza s pooblastilom, saj je ta ugovor obravnavala in o njem odločala komisija za pritožbe, kot drugostopenjski organ.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem prereka vse pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora za pritožbo. Navaja, da je bil v bolniškem staležu še po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki vse do 9.10.1998 in se nikakor ni izmikal postopku, kot skuša prikazati tožena stranka. Sodišče pravilno ugotavlja, da tožena stranka ni upoštevala predloženih potrdil o zdravstvenem stanju niti ni preverjala njihove utemeljenosti, temveč je sama podala oceno tožnikovega zdravstvenega stanja. Glede na to, da tožnik v disciplinskem postopku ni bil zaslišan, je bilo kršeno določilo 2. odst. 63. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja. Pravilen je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bilo toženi stranki znano, da tožnika v postopku zastopa odvetnik. Neresnične in nedokazane so tudi navedbe tožene stranke, naj bi se tožnik izmikal vročitvam vabil in odločb. Meni, da je tudi sodišče pravilno odločilo v 4. tč. izreka, saj je tožnik obširno obrazložila neutemeljenost suspenza. Opozarja še na stališče Višjega delovnega in socialnega sodišča v sklepu opr. št. Pdp 632/98, ko je obravnavalo pritožbo zoper sklep o predlogu za začasno odredbo in je zavzelo stališče, da je lahko odprto vprašanje začetka učinkovanja odredbe o začasni odstranitvi glede na njeno vročitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem tožena stranka, ki vlaga pritožbo, ni uspela, v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002). Ob navedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v zvezi z odločitvijo o disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja pravilno ugotovilo relevantno dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka. Glede odločitve o vpisu delovne dobe v delovno knjižico in plačilu razlike plače pa je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP, saj je odločitev sodišča v nasprotju z obrazložitvijo glede vpisa delovne dobe v delovno knjižico in v nasprotju z listinami v spisu glede odločitve o razlikah v plači. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepe tožene stranke o disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja iz razloga, ker je ugotovilo absolutno bistveno kršitev v disciplinskem postopku pri toženi stranki. Kot absolutno bistveno kršitev pravil postopka je štelo, da tožnik v disciplinskem postopku ni bil zaslišan, ker je bil v bolniškem staležu in je svojo odsotnost s seje disciplinske komisije opravičil. Poleg navedenega pa je štelo kot kršitev tudi dejstvo, da tožena stranka na disciplinsko obravnavo pred disciplinsko komisijo prve stopnje, ni vabila tožnikovega pooblaščenca. S tem je tožena stranka kršila določbe 2. odst. 63. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90). Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje glede kršitve pravice delavca v postopku. Tožnik je namreč toženi stranki predložil zdravniška potrdila, iz katerih izhaja, da ni sposoben prisostvovati obravnavi (potrdilo z dne 29.6.1998 in 11.8.1998). Pritožbeno zavzemanje, da iz zdravniškega potrdila z dne 29.6.1998 ne izhaja, da tožnik ne bi bil sposoben prisostvovati na seji disciplinske komisije iz razloga, ker iz potrdila izhaja, da ni sposoben prisostvovati sodni obravnavi, je neutemeljeno. Iz navedenega zdravniškega potrdila je namreč sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je s tem potrdilom tožnik opravičil svojo odsotnost na disciplinski obravnavi in da dejstvo, da piše na potrdilu "sodna obravnava" na opravičeno odsotnost ne vpliva. S takim stališčem se strinja tudi pritožbeno sodišče. V kolikor je tožena stranka dvomila v resničnost zdravniških potrdil, bi morala zahtevati njihovo presojo v postopku predvidenem v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, česar pa se ni poslužila. Zgolj navajanje, da tožnik do spornega razmerja ni bil nikoli v bolniškem staležu in da je bil zato po mnenju tožene stranke sposoben za disciplinsko obravnavo, ne zadostuje za drugačen dokazni zaključek. Tožena stranka tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predlagala dokaza z izvedencem medicinske stroke, ki bi naj pojasnil zdravstveno stanje tožnika in njegovo zmožnost sodelovanja na disciplinski obravnavi. Zmotno je namreč stališče tožene stranke, da bi tožnik moral dokazovati, da ni bil sposoben udeležiti se disciplinske obravnave. Tožnik je svojo zdravstveno nesposobnost izkazal s predloženim zdravniškim potrdilom, iz katerega izhaja, da je bil opravičeno odsoten iz disciplinske obravnave. Zato so pritožbene navedbe v zvezi z njegovo zdravstveno sposobnostjo in neopravičeno odsotnostjo z disciplinske obravnave neutemeljene.

Pravilno pa opozarja pritožba, da tožnik v disciplinskem postopku, v času postopka pred disciplinsko komisijo, ni imel izkazanega pooblastila za zastopanje po odvetniku v disciplinskem postopku. Zato ga tožena stranka ni bila dolžna vabiti na sejo disciplinske komisije. Vendar to dejstvo na zakonitost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva. Bistveno namreč je, da je tožena stranka opravila disciplinsko obravnavo, ne da bi zaslišala tožnika, kar predstavlja kršitev določbe 2. odst. 63. člena ZTPDR, ki določa, da mora biti delavec zaslišan pred disciplinskim organom, razen če se brez opravičenih razlogov ne odzove na pravilno poslano vabilo in mu ni mogoče kratiti obrambe. Navedena kršitev predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki je ni mogoče sanirati v sodnem postopku, zato je sodišče prve stopnje ravnalo zakonito, ko je sklepe disciplinske komisije in komisije za pritožbe razveljavilo in ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki 18.8.1998 ni prenehalo ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in ga razporediti na ustrezno delovno mesto.

Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnika razporediti na ustrezno delovno mesto, namesto na delovno mesto razvojni inženir VII, na katerega je bil tožnik razporejen z dokončno odločbo, so neutemeljene. Ustaljena sodna praksa je namreč, da sodišče pri reintegraciji delavca odloči, da ga je delodajalec dolžan razporediti na ustrezno delovno mesto. Gre namreč za dolgotrajne sodne postopke in ni več gotovo ali je delovno mesto, na katerem je delavec delal pred nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja, še sistemizirano oz. prosto. Seveda bo tožena stranka lahko tožnika razporedila nazaj na delovno mesto razvojnega inženirja VII, na katerem je bil razporejen pred prenehanjem delovnega razmerja, v kolikor bo s tem delovnim mestom razpolagala.

Nerazumljiva pa je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku od 18.8.1998 dalje za čas, ko je bil brez zaposlitve, vpisati delovno dobo v delovno knjižico, saj iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnik dne 10.10.1998 zaposlil in da je opravičen do vpisa delovne dobe pri toženi stranki do 10.10.1998, ne pa tudi po tem. Tako je odločitev sodišča prve stopnje pod tč. 3 v nasprotju z obrazložitvijo, kar predstavlja absolutbno bistveno kršitev postopka po 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP, zato jo je moralo pritožbeno sodišče razveljaviti.

Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 26.2.1998 dalje izplačati razliko v neto znesku med izplačano plačo in plačo, ki bi jo prejemal do 16.6.1998 za delovno mesto glavnega direktorja, od 16.6.1998 do 18.8.1998 pa za delovno mesto razvojni inženir VII, od 18.8.1998 za čas brezposelnosti pa plačo v neto znesku za delovno mesto razvojni inženir VII. Iz izvedenega dokaznega postopka, listin v spisu in obrazložitve sodišča prve stopnje pa izhaja, da je bil tožnik vse od 27.2.1998 do 10.10.1998, ko se je ponovno zaposlil, v bolniškem staležu. Za čas bolniškega staleža pa lahko tožniku pripada le nadomestilo plače in ne plača, pri čemer je potrebno upoštevati višino nadomestila, ki ga zagotavlja delodajalec in višino nadomestila, ki ga zagotavlja zdravstveno zavarovanje. Pri tem pa so popolnoma neutemeljene pritožbene navedbe in s tem v zvezi navedbe odgovora na pritožbo, da sodišče ni odločalo o suspenzu. Pravna podlaga za izplačilo razlike v plači oz. nadomestilu plače je namreč podana v 98. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90 - 38/94). Razlika do polne plače oz. polnega nadomestila namreč delavcu pripada tudi v primeru pravnomočnega suspenza, v kolikor so odločbe v disciplinskem postopku razveljavljene.

Utemeljena je tudi pritožbena navedba, da tožnik po razrešitvi z delovnega mesta direktorja, ni več upravičen do nadomestila plače za navedeno delovno mesto. Iz izvedenega dokaznega postopka in sklepa Upravnega sodišča RS namreč izhaja, da je bil tožnik z delovnega mesta direktorja pravnomočno razrešen in torej po razrešitvi ni več pravne podlage za izplačilo plače oz. nadomestila plače za delovno mesto direktorja. V zvezi z višino plače oz. nadomestilom plače tožnika po razrešitvi do razporeditve na drugo delovno mesto pa bi bilo po oceni pritožbenega sodišča potrebno pridobiti tudi pogodbo o zaposlitvi tožnika na delovnem mestu direktorja. V kolikor navedena pogodba nima določb o višini plače po razrešitvi, bo moralo sodišče prve stopnje odločiti o višini nadomestila plače za čas od razrešitve do nove razporeditve, glede na primerjalne delavce pri toženi stranki.

Pritožbeno sodišče je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, da bo o njih sodišče prve stopnje odločilo skupaj z glavno stvarjo, za kar je imelo podlago v določbi 3. odst. 165. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker le-ta ni pripomogel k razrešitvi pritožbe.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te odločbe.