Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila sporazumna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izpovedi tožnice (da je morala pred podpisom pogodbe o zaposlitvi podpisati bianco sporazumno odpoved) in štelo, da ni najti razumnega razloga, da bi tožnica 30. 4. 2015 sama podala odpoved (kot je to zatrjeval direktor tožene stranke), pri čemer je tožnica že 6. 5. 2015 napisala odvetniku pooblastilo za pravno pomoč in vložila tožbo. Glede na to, da je tožnica 31. 3. 2015 sklenila pri banki pogodbo za gotovinski kredit in navedla, da je zaposlena pri toženi stranki, nato pa že čez en mesec podala odpoved, kaže na to, da je podaja odpovedi, kot jo je prezentiral direktor tožene stranke neprepričljiva. Tožnica je bila namreč v nadaljevanju najprej brezposelna, nato pa je sklenila delovno razmerje za določen čas za samo 30 ur tedensko. Tožnica je tudi vedela, da ne bo dobila nadomestila za brezposelnost v primeru sporazumne odpovedi, pri čemer ima tožnica dva majhna otroka, z možem gradita hišo, tako da tudi iz otroških dodatkov odplačuje kredit. Ker je tožena stranka kršila postopke v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo, s katero je v I. točki razsodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 4. 2015 nezakonita (1. točka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna pozvati tožnico nazaj na delo v roku 8 dni (2. točka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico za čas od 1. 5. 2015 dalje do poziva na delo prijaviti v zavarovanje za polni delovni čas (od 1. 5. 2015 do 25. 6. 2015 in od 1. 10. 2015 dalje) in za skrajšani delovni čas 10 ur tedensko (od 26. 6. 2015 do 30. 9. 2015), ji obračunati nadomestilo plače v višini 783,66 EUR, ki bi jo prejela, če bi delala in razliko v nadomestilu plače (med pripadajočo in obračunano plačo pri družbi A.), odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto nadomestila plač in razlike plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. naslednjega dne v mesecu dalje do plačila, vse v roku 8 dni (3. točka). Kar je zahtevala tožnica več in drugače, je zavrnilo (4. točka). Toženi stranki je v II. točki izreka naložilo, da za tožnico v 15 dneh, od vročitve te sodbe povrne stroške postopka v znesku 625,21 EUR, in sicer na transakcijski račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ..., sklic na št. ..., skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper izpodbijani del sodbe zaradi kršitev določb postopka in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ocenjuje, da je sodba nezakonita in nepravilna. Sporazumna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 30. 4. 2015 podala tožnica, je namreč zakonita. Tožnica ni podpisala bianko sporazumne odpovedi že pred podpisom pogodbe o zaposlitvi, ampak je odpoved podala tožnica sama na dan 30. 4. 2015, ko jo je izročila direktorju tožene stranke. Sodišče je zagrešilo kršitve pravil postopka s tem, da ni zaslišalo predlaganih prič B.B. in C.C.. Sodišče je sicer presodilo, da omenjeni ne bi vedeli povedati nič bistvenega za postopek, kar pa ne drži. Ti priči bi lahko ovrgli tožničino trditev, da bi naj bile v podjetju od novembra 2014 dalje katastrofalne razmere. Sodišče bi verodostojnost predlaganih prič lahko ocenjevalo po njihovem zaslišanju. Sicer pa je sodišče s tem, ko je v celoti verjelo izpovedbi tožnice, izpovedbo direktorja tožene stranke D.D. pa ocenilo za neverodostojno in mu ni verjelo, zmotno ugotovilo dejansko stanje. Razlogi v sodbi niso prepričljivi. Morda je tožnica podala odpoved v afektu. Tudi glede gotovinskega kredita najbrž velja podobno in je tožnica ob podaji odpovedi menila, da bi ga lahko plačevala z moževimi dohodki, pa je očitno kasneje doma ugotovila, da bo odplačevanje precej oteženo in se je odločila za tožbo. Njen mož je resda voznik, ki prejema minimalno plačo, vendar je splošno znano, da vozniki poleg plače prejemajo tudi dnevnice, ki lahko predstavljajo precejšen dodaten del plače. Tožnik ima tudi v lasti osebni avtomobil znamke ... in večji cestni motor. Tožena stranka ni grobo kršila predpisov delovne zakonodaje. Sodišče je tudi zmotno razlagalo izpovedbo direktorja tožene stranke, ki je povedal, da delavca ni problem odpustiti, pri čemer je direktor mislil na odpoved iz poslovnih razlogov. Sodišče tudi ne pokloni vere izpovedbi priče E.E., ki je sicer izpovedala po resnici. E.E. in direktor sta glede izobraževanja omenjala različne historične dogodke. Tožnica je bila v svoji izpovedi neprepričljiva. Tožena stranka predloži v pritožbi listinske dokaze, s katerimi utemeljuje svojo pritožbo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe (ugodilni del) v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo, prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo ter pravilno ugotovilo tudi dejansko stanje.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podane zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka, iz razloga, ker sodišče ni zaslišalo dveh predlaganih prič in sicer B.B. in C.C.. Pritožba sicer ne navede, katere bistvene kršitve naj bi bile podane, iz ugovorov pa izhaja, da naj bi sodišče kršilo načelo kontradiktornosti iz 8. točke 2. odstavka 338. člena ZPP. Sodišče je svojo odločitev obrazložilo in navedlo, da tožena stranka ni trdila, da so ji znana dejstva v zvezi z obravnavano zadevo pri zaslišanju B.B., tožena stranka pa je predlagala za zaslišanje tudi C.C., ki naj bi izpovedala, da je tožena stranka imela korekten odnos do študentk in ni prihajalo do nepravilnosti s strani delodajalca. Pritožbeno sodišče ob navedenem navaja, da ZPP ne pozna dokaznih pravil, po katerih bi bilo določena dejstva možno dokazati le s točno določenimi dokazi, pri tem pa sodišče odloča tudi na podlagi 8. člena ZPP po načelu proste presoje dokazov. Glede zaslišanja obeh predlaganih prič pa ni mogoče ugotoviti, da bi lahko izpovedali karkoli relevantnega glede izpodbijanja sporazumne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 4. 2015. Nerelevantne za rešitev spora bi bile izpovedbe prič, ki bi izpovedale, da je tožena stranka oziroma njen direktor dober delodajalec. Pritožbeno sodišče ob tem tudi navaja, da pravica do izvajanja dokaza ni neomejena, če stranka za dokazovanje istega dejstva predlaga za zaslišanje več prič, ne da bi pri tem specificirala, kaj konkretno bistvenega naj bi posamezne priče izpovedale.

6. Pritožbeno sodišče je zaslišalo obe pravdni stranki glede sporazumne odpovedi, pri čemer je bilo ugotovljeno, da sta njuni izpovedbi povsem diametralni. Tožnica je izpovedala, da je morala že pred tem podpisati bianko sporazumno odpoved, pri čemer ji je direktor 30. 4. 2015 zvečer rekel, da z njo več ne želi sodelovati. Direktor pa je zatrjeval, da mu je tožnica 30. 4. 2015 zvečer izročila odpoved in ga vprašala, ali zahteva, da ostane na delu še za čas odpovednega roka, kar pa je on ocenil za nepotrebno. Pritožbeno sodišče je utemeljeno sledilo izpovedi tožnice in štelo, da ni najti razumnega razloga, da bi 30. 4. 2015 sama podala odpoved, pri čemer je že 6. 5. 2015 napisala odvetniku pooblastilo za pravno pomoč in vložila tožbo. Strinjati se je tudi s stališčem sodišča, da glede na to, da je tožnica 31. 3. 2015 sklenila pri banki pogodbo za gotovinski kredit in navedla, da je zaposlena pri toženi stranki, nato pa že čez en mesec podala odpoved, kaže na to, da je podaja odpovedi kot jo je prezentiral direktor tožene stranke, neprepričljiva, pri čemer pa iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnica bila v nadaljevanju najprej brezposelna, nato pa je sklenila delovno razmerje za določen čas za samo 30 ur tedensko. Tožnica je tudi vedela, da ne bo dobila nadomestila za brezposelnost v primeru sporazumne odpovedi, pri čemer ima tožnica dva majhna otroka, z možem gradita hišo, tako da tudi iz otroških dodatkov odplačuje kredit. Tožena stranka v pritožbi navaja tudi vrsto pritožbenih novot glede avtomobila ... in dragega motorja, pri čemer je domnevno lastnik obeh motornih vozil mož. Navedeno je nerelevantno, prav tako pa pritožbeno sodišče ne more upoštevati na novo predloženih dokazov, in sicer evidence o usposabljanju zaposlenih za varstvo pred požarom z dne 22. 1. 2015, evidence o usposabljanju zaposlenih za varstvo pred požarom z dne 11. 10. 2012 in potrdila o opravljenem usposabljanju za E.E. z dne 11. 10. 2012, saj tožena stranka ne pojasni, zakaj ni mogla navedenih dokazov uveljavljati oziroma predložiti že pred sodiščem prve stopnje.

7. Zaradi navedenega se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje glede tega, da je tožena stranka grobo kršila postopke v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja tožnici. Sodišče je pravilno odločilo glede obračuna nadomestila plače oziroma razlike v plači, ki bi jo tožnica prejela, če bi delala in ji prisodilo razliko v nadomestilu v plači, ki jo je prejela za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu.

8. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.