17. 2. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B., ki ju zastopa mag. C. C. C., odvetnica v Ž., na seji senata dne 29. januarja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 716/2001 z dne 11. 7. 2001 se v delu, ki se nanaša na razveljavitev sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani št. V P 554/93 z dne 14. 9. 2000, in v delu, ki se nanaša na potrditev sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani št. V P 554/93 z dne 5. 6. 2000, zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

Sodišče prve stopnje je v sporu zaradi izpraznitve stanovanja, podrejeno odpovedi stanovanjskega razmerja in izpraznitve stanovanja, ter po nasprotni tožbi zaradi ugotovitve lastninske pravice, podrejeno pa zaradi sklenitve najemne pogodbe, zavrnilo oba tožbena zahtevka pritožnikov, v pravdi tožnikov, zavrglo nasprotno tožbo toženca (tožnika po nasprotni tožbi) v delu, v katerem je zahteval ugotovitev svoje lastninske pravice na spornem stanovanju, ugodilo pa njegovi tožbi v delu, v katerem je zahteval sklenitev najemne pogodbe s pritožnikoma za sporno stanovanje, in pritožnikoma naložilo plačilo pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je na podlagi pritožbe pritožnikov zoper sodbo navedene vsebine in sklep sodišča prve stopnje št. V P 554/93 z dne 5. 6. 2000, s katerim je to sodišče odločilo, da se glavna obravnava začne znova, razveljavilo sodbo v delu, ki pritožnikoma nalaga sklenitev najemne pogodbe z nasprotnim tožnikom in odločitev o pravdnih stroških ter zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje. V preostalem delu je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, v celoti pa je potrdilo tudi sklep o ponovnem začetku glavne obravnave.

Pritožnika vlagata ustavno pritožbo zoper sodno odločbo Višjega sodišča v Ljubljani. Višjemu sodišču očitata, da ni odpravilo procesnih kršitev, ki jih je storilo sodišče prve stopnje s tem: ko je po zaključeni glavni obravnavi s sklepom z dne 5. 6. 2000, ki jima nikoli ni bil vročen in za katerega sta po vpogledu v spis v pravdni pisarni izvedela šele dne 1. 9. 2000, pozvalo nasprotno stranko na popravo tožbenega zahtevka; ko je ponovno s sklepom odprlo že končano glavno obravnavo samo zato, da je lahko pozvalo toženo stranko na vsebinsko popravo tožbenega zahtevka (kršitev 292. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - v nadaljevanju ZPP), in ko jima na glavni obravnavi ni dovolilo vpogleda v spis. Poziv na popravo tožbe naj bi bil v nasprotju z načelom dispozitivnosti, določbami ZPP, ki popravo nesklepčne tožbe predvidevajo le v primeru izdaje zamudne sodbe (318. člen ZPP), in določbo 108. člena ZPP, ki se nanaša izključno na popravo formalno pomanjkljivih vlog, ne pa tudi na popravo vsebinsko pomanjkljivih zahtevkov. S tem, ko je pomagalo pravdni stranki, ki ima odvetnika, naj bi sodišče prevzelo vlogo pooblaščenca pravdne stranke, kar naj bi bilo v nasprotju z nepristransko vlogo sodišča, kot jo zagotavlja 23. člen Ustave, in enakim obravnavanjem obeh pravdnih strank (14. in 22. člen Ustave).

Ustavno procesno jamstvo enakega varstva pravic naj bi jima bilo kršeno tudi zato, ker jima drugače kot nasprotni stranki zaradi nevročitve sklepa o popravi nasprotne tožbe ni bila dana možnost, da se pripravita na obravnavo pred sodiščem, in ker naj bi bila odločitev sodišča druge stopnje brez razumne pravne utemeljitve in zato arbitrarna.

Pritožnika poleg konkretnih očitkov, ki se nanašajo na postopanje obeh sodišč v sodnem postopku, izpodbijata tudi ureditev prehodnih in končnih določb ZPP, s katero naj bi zakonodajalec strankam, ki so vlagale tožbe v času veljavnosti tega zakona, onemogočil vložitev revizije in s tem dostop do Vrhovnega sodišča ter tako uvedel vsaj nepravo retroaktivno veljavnost novega ZPP, s čimer naj bi kršil načelo zaupanja v pravo in načelo pravne varnosti.

B.

Po prvem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se lahko ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa redna in izredna pravna sredstva. V obravnavani zadevi vlaga pritožnik ustavno pritožbo zoper sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani. Iz navedb v ustavni pritožbi izhaja, da pritožnik izpodbija sklep, s katerim je Višje sodišče razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje o nasprotnem tožbenem zahtevku za sklenitev najemne pogodbe. O utemeljenosti tega zahtevka bo sodišče ponovno odločalo v novem postopku. Zoper odločitev sodišča prve stopnje bosta imeli stranki možnost vložiti pritožbo, ko bodo v tem postopku izčrpana vsa pravna sredstva, pa tudi ustavno pritožbo. Glede na navedeno ustavna pritožba zoper izpodbijano odločitev ni dovoljena in jo je treba zavreči.

Kolikor pritožnika izpodbijata tudi sklep sodišča druge stopnje, s katerim je to sodišče potrdilo sklep sodišča prve stopnje o ponovnem začetku glavne obravnave, Ustavno sodišče ugotavlja, da gre za sklep procesnega vodstva iz 292. člena ZPP, zoper katerega pritožnika glede na specialno določbo četrtega odstavka 298. člena ZPP nista imela posebne pritožbe.

To odločitev sta lahko izpodbijala šele v pritožbi zoper končno odločbo, kar sta tudi storila. Z razveljavitvijo končne odločbe v delu, ki se je nanašal na odločanje o nasprotni tožbi, pa je ta vmesni procesni sklep, izdan prav v zvezi z obravnavanjem te nasprotne tožbe, izgubil samostojnost in s tem tudi možnost biti predmet samostojnega (ločenega) izpodbijanja s pravnimi sredstvi - tudi z ustavno pritožbo, ne glede na to, da je bilo o pritožbi nepravilno odločeno v izreku. Glede na navedeno ustavna pritožba zoper izpodbijani sklep ni dovoljena in jo je treba zavreči.

V zvezi z navedbami pritožnikov, da je ZPP v neskladju z Ustavo, ker ne ureja prehodnega režima za primere, ko je tožnik vložil tožbo še v času veljave Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - ZPP77), Ustavno sodišče pojasnjuje, da ZUstS ne omogoča, da bi pritožnik ob vložitvi ustavne pritožbe podrejeno predlagal presojo ustavnosti zakona. Če bi Ustavno sodišče v postopku za preizkus ustavne pritožbe ugotovilo, da izpodbijana sodna odločba temelji na protiustavnem zakonu, bi ta zakon razveljavilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 59. člena ZUstS).

Poleg tega je Ustavno sodišče že odločilo, da ni v neskladju z Ustavo, da je novi ZPP pogoje za dopustnost revizije postrožil in da se novi zakon po prehodni določbi 498. člena ZPP glede tega vprašanja uporablja tudi za postopke, ki so se začeli še pred njegovo uveljavitvijo (sklep Ustavnega sodišča št. U-I-21/02 z dne 12. 9. 2002, Uradni list RS, št. 83/02 in OdlUS XI, 166), če je bila prvostopenjska sodba izdana po njegovi uveljavitvi.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger