Jedro

Pravno pravilo iz 12. člena ZPPPAI, ki določa subsidiaren prevzem odškodninskih obveznosti s strani Republike Slovenije, določa njeno zakonito subsidiarno poroštvo. Za nastop njene subsidiarne obveznosti zadostuje dejstvo, da je tožnik že pred vložitvijo tožbe zahteval sporazumno poravnavo s prvo toženko, oziroma dejstvo, da je tožnik proti prvi toženki vložil tožbo, s katero je zahteval plačilo nepremoženjske škode. Prva toženka, ki je glavna dolžnica, v roku, ki je bil določen s pisno zahtevo (tožbo), svoje obveznosti ni izpolnila. Vsaj od tega trenutka dalje je nastopila subsidiarna obveznost subsidiarnega poroka in je imel upnik izbiro: tožiti samo glavnega tožnika ali samo poroka ali oba – v tem primeru seveda kot solidarna dolžnika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da sta toženki dolžni tožniku nerazdelno plačati 27.958,60 EUR (prej 6.700.000 SIT) odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.2.1996 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je pritožbama toženk delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da sta dolžni tožniku nerazdelno plačati 17.632,32 EUR (prej 4.225.409,10 SIT) Štožniku je odmerilo nižji odškodnini iz naslovov telesnih bolečin in strahuĆ z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.2.1996 dalje. V ostalem je pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti tej sodbi je druga toženka pravočasno vložila revizijo z njeno dopolnitvijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožniku prisojena odškodnina zniža oziroma podrejeno, da se sodbi nižjih sodišč razveljavita in se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je prisojena odškodnina po vseh postavkah previsoko odmerjena in odstopa od izoblikovane sodne prakse v podobnih primerih. Meni, da bi bila za tožnikove telesne bolečine primerna odškodnina 2.086,46 EUR (prej 500.000 SIT) in da mu ne pripada odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik ni več mlad, ima normalno življenje upokojenca, je v brezdelju in, kot je sam izpovedal, njegove življenjske aktivnosti niso okrnjene. Na Pohorje ne hodi več zaradi strahu in ne zaradi posledic bolezni. Tožnik se je zredil, kar tudi vpliva na kapaciteto njegove pljučne funkcije. Zredil pa se ni samo zaradi bolezni, temveč tudi zaradi lastne neaktivnosti in morebiti spremenjenih prehranjevalnih navad. Vztraja, da bi moralo sodišče glede na to, da je izvedenec odstotek zmanjšanja pljučne funkcije enačil z odstotkom zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti, slediti predlogom tožene stranke s pritegnitvijo drugega izvedenca. V reviziji se sklicuje tudi na primere Okrožnega sodišča v Novi Gorici (P 199/2003, P 304/2004, P 344/2004 in P 18/2003), v katerih naj bi bile oškodovancem v podobnih primerih plakov parietalne plevre prisojene bistveno nižje odškodnine. Te odškodnine so primerljive tudi s povprečno sporazumno odškodnino, ki jo je oškodovancem v letu 2006 izplačevala Komisija za odpravljanje posledic dela z azbestom (9.427,00 EUR). Nižji sodišči sta napačno uporabili materialno pravo tudi zato, ker sta obema toženkama naložili solidarno plačilo odškodnine. Republika Slovenija po 12. členu Zakona o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno (Uradni list RS, št. 56/96 in nasl. - ZPPPAI) odgovarja subsidiarno oziroma v primeru, ko prva toženka ni sposobna plačati odškodnine. Odgovornost druge toženke nastopi šele, če bi bilo plačilo odškodnine neuspešno uveljavljano od prve toženke.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki Š375. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.)Ć, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

O solidarni odgovornosti: Tožnik je s toženkama želel skleniti sporazumno poravnavo za plačilo nepremoženjske škode, ki mu je nastala zaradi azbestne bolezni (plevropulmonalne azbestoze in pljučne fibroze), za katero je zbolel zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu na delovnem mestu pri prvi toženki. S tem namenom je na toženki naslovil zahtevka za sporazumno izplačilo odškodnine, vendar do dogovora ni prišlo, zato je sprožil sodni postopek. S tožbo je zahteval, da sodišče za plačilo zahtevane odškodnine prvo toženko zaveže primarno, drugo toženko pa subsidiarno, med pravdo pa je tožbeni zahtevek modificiral v smislu solidarne zaveze obeh toženk.

Stališče druge toženke, da je njena odgovornost po 12. členu ZPPPAI podana le v primeru, če prva toženka ne bi bila sposobna plačati odškodnine, je napačno. Citirano pravno pravilo, ki določa subsidiaren prevzem odškodninskih obveznosti s strani Republike Slovenije, določa njeno zakonito subsidiarno poroštvo Šprim. prvi odstavek 1004. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR) oziroma 1019. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 in nasl.)Ć. Navedeni predpisi ne omogočajo razlage, da je obveznost subsidiarnega prevzemnika obveznosti (subsidiarnega poroka) utemeljena šele v primeru, ko glavni dolžnik ne bi bil sposoben plačati odškodnine.

Po presoji revizijskega sodišča za nastop subsidiarne obveznosti druge toženke zadostuje dejstvo, da je tožnik že pred vložitvijo tožbe (neuspešno) zahteval sporazumno poravnavo s prvo toženko, oziroma dejstvo, da je tožnik proti prvi toženki vložil tožbo, s katero je zahteval plačilo nepremoženjske škode. Ob navedenem je delno nerazumljiva in delno neresnična revizijska trditev, da bi odgovornost druge toženke lahko nastopila šele v primeru, ko bi bilo plačilo odškodnine neuspešno uveljavljano od prve toženke. Nerazumljiva je v tem, da druga toženka ne pojasni, kdaj naj bi po njenem navedeni trenutek nastopil. Neresnična pa v tem, da že iz samega neuspešnega sporazumnega reševanja zadeve in vložitve tožbe proti prvi toženki izhaja, da je tožnik od prve toženke neuspešno uveljavljal plačilo odškodnine. Prva toženka, ki je glavna dolžnica, v roku, ki je bil določen s pisno zahtevo (tožbo), svoje obveznosti ni izpolnila. Vsaj od tega trenutka dalje je nastopila subsidiarna obveznost subsidiarnega poroka in je imel upnik izbiro: tožiti samo glavnega dolžnika ali samo poroka ali oba – v tem primeru seveda kot solidarna dolžnika (prim. z zadevo II Ips 393/2001).

O višini prisojene odškodnine: Revizija je izredno pravno sredstvo. Prav zato v njej ni dovoljeno uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Vse revizijske navedbe, ki dejansko podlago sodbe relativizirajo, jo obhajajo ali pa ji celo izrecno nasprotujejo, so zato neupoštevne. Takšne navedbe v obravnavani zadevi predstavljajo velik del revizije (npr. da ima tožnik normalno življenje upokojenca; da njegove življenjske aktivnosti niso okrnjene; da se je zredil tudi zaradi lastne neaktivnosti in morebitnih spremenjenih prehranjevalnih navad, kar vpliva na njegovo pljučno kapaciteto) in nanje revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo. Za nedovoljeno poseganje v ugotovljeno dejansko stanje gre tudi pri navideznem očitku (verjetno) procesne kršitve, ko sodišči nista sledili predlogu druge toženke s pritegnitvijo drugega izvedenca, saj z njim druga toženka graja dejansko ugotovitev nižjih sodišč o 20% zmanjšanju tožnikove življenjske aktivnosti.

Po presoji revizijskega sodišča je pritožbeno sodišče z odmero denarne odškodnine za tožnikove prestane in bodoče telesne bolečine v višini 3000 EUR (prej 718.920 SIT), za strah v višini 4200 EUR (prej 1.006.488 SIT) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 10.432,31 EUR (prej 2.500.000 SIT) pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 200. in 203. člena ZOR, ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Upoštevati je torej treba objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

Podroben dejanski obseg vseh oblik tožniku nastale nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na tretji do šesti strani prvostopenjske in na četrti do šesti strani pritožbene sodbe, zato ga revizijsko sodišče na tem mestu ne bo povzemalo. Ugotovitve sodišč o tožnikovih telesnih bolečinah, strahu in duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ne dajejo podlage za znižanje odškodnine. Pritožbeno sodišče je pri odmeri odškodnine v zadostni meri upoštevalo vse ugotovljene okoliščine in je znižalo odškodnino iz naslova telesnih bolečin in strahu, medtem ko je glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti potrdilo odmero prvostopenjskega sodišča. Revizijsko sodišče glede na konkretne okoliščine primera nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine. Skupni odmerjeni znesek 17.632,32 EUR (prej 4.225.409,10 SIT) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 22,7 takratnih povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Tudi zneski denarne odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.

Revizijsko sodišče ob preizkusu višine odškodnine ne more odgovoriti na nadaljnje revizijske očitke pri katerih se druga toženka sklicuje na sodbe Okrožnega sodišča v Novi Gorici, v katerih naj bi bile oškodovancem v podobnih primerih prisojene bistveno nižje odškodnine, saj druga toženka sodb ni priložila k reviziji in se ne nahajajo v spisu. Že iz njenih navedb, da so imeli oškodovanci v teh primerih verificirane plake parietalne plevre, pa izhaja, da primeri niso podobni obravnavanemu (plevropulmonalni azbestozi s prisotno pljučno fibrozo). Revizijsko sodišče ob tem tudi pripominja, da kot najvišje sodišče v državi ni vezano na sodno prakso nižjih sodišč (še manj na prakso prvostopenjskih sodišč, ki ni prestala pritožbenega preizkusa) in da je za prisojo pravične denarne odškodnine bistvenega pomena ustaljena sodna praksa, ki je vsebovana v odločbah revizijskega sodišča. S slednjimi pa je revizijsko sodišče odmerjeno odškodnino tudi primerjalo. Neutemeljeno je tudi revizijsko sklicevanje na povprečno sporazumno odškodnino, ki jo je oškodovancem v letu 2006 izplačevala Komisija za odpravljanje posledic dela z azbestom, saj tudi ta podatek ne predstavlja ustaljene sodne prakse.

Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo druge toženke zavrnilo.