Jedro

Tožnik se je poškodoval tako, da se je s kolesom invalidskega vozička, na katerem je sedel in ki ga je potiskal njegov prijatelj, zataknil v jašek za odvajanje padavinske vode in padel z vozička. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (slabo vzdrževana javna površina, vidne razpoke med granitnimi kockami, večja razpoka med jaškom in kockami ter nalomljene betonske plošče ob jašku) utemeljujejo krivdno odgovornost zavarovanca tožene stranke, saj bi morala biti takšna struktura tal, če že ne preprečena s skrbnim zalitjem kock, vsaj ustrezno sanirana oziroma zavarovana.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba v III. Točki izreka delno tako spremeni, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati še 1.000,00 EUR (skupaj 4.385,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 8. 2008 dalje, v IV. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti še 54,70 EUR stroškov pravdnega postopka (skupaj 701,97 EUR) s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

II. V preostalem se pritožba tožnika, pritožba tožene stranke pa v celoti zavrneta in se izpodbijana sodba v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti 48,19 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi strankinaložilo v plačilo odškodnino 3.385,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 8. 2008 in pravdne stroške v znesku 647,27 EUR, v ostalem pa tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Tožena stranka v pravočasni pritožbi sodbo izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da stanje jaška in tal okoli njega ni bilo tako problematično in neurejeno, da bi zahtevalo sanacijo. Jašek je bil ustrezen in običajen, takih jaškov je v mestu mnogo. Gre za običajne jaške, vgrajene v tla mestnega jedra, kjer je struktura tal zaradi granitnih kock nekoliko drugačna. Reža, kamor se je zataknilo kolesce invalidskega vozička, ni bila takšnih dimenzij, da bi zahtevala popravilo, saj ni nič neobičajnega, da so okoli jaškov nekaj milimetrske reže. Od vzdrževalcev javnih površin tudi ni mogoče pričakovati absolutne skrbnosti, pač pa le razumno mero skrbnosti. Stanje tal okoli jaška ni odstopalo od stanja tal na preostalem delu Pogačarjevega trga, ki je bil v celoti tlakovan. Takšna tla pa že po definiciji ne morejo biti povsem ravna in je pričakovano, da so na tleh tudi reže in razpoke. Stanje tal okoli jaška ni zbujalo posebne pozornosti, kar izhaja tudi iz pričanja G. S., ki je izpovedal, da mu tudi po padcu tožnika na jašku ni padlo v oči nič posebnega. Predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka.

3. Tožnik v pravočasni pritožbi sodbo izpodbija v zavrnilnem delu, ki se nanaša na odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, ter posledično v stroškovnem delu, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi zmotne in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče v zvezi s telesnimi bolečinami premalo upoštevalo njegovo izpoved, ko je izpovedal, da je imel skoraj en mesec hude bolečine, da se mu je spazem v desni nogi sprožil ob vsakem kašljanju, da ga je noga bolela ob obračanju in vsakem premikanju ter da je bolela še nekaj mesecev ob razgibalnih obremenitvah ali če je predolgo stal. V zvezi z nevšečnostmi med zdravljenjem sodišče ni upoštevalo zaslišanja tožnika, ki je jasno izpovedal, da je moral v času zdravljenja vse aktivnosti opravljati v postelji, in sicer se umivati, oblačiti, briti, hraniti ter opravljati vse druge potrebe. Sodba v zvezi s tem nima razlogov, zato je podana absolutna bistvena kršitev postopka. Sodišče je prav tako premalo upoštevalo specifiko njegovega zdravljenja, njegovo predhodno invalidnost, ki je tako bolečine kot zdravljenje naredila toliko hujše. Nenazadnje tudi že ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, skladno z ustaljeno sodno prakso in namenom denarne odškodnine, upravičujejo prisojo celotnega zahtevka iz te postavke, to je 4.700,00 EUR. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe.

4. Pritožba tožene stranke ni

utemeljena , pritožba tožnika pa je delno utemeljena .

Glede pritožbe tožene stranke:

5. Tožnik se je poškodoval tako, da se je s kolesom invalidskega vozička, na katerem je sedel in ki ga je potiskal njegov prijatelj, zataknil v jašek za odvajanje padavinske vode in padel z vozička. Sodišče prve stopnje je glede dejanskega stanja jaška in površine okoli njega ugotovilo, da je šlo za slabo vzdrževano javno površino, da so bile vidne razpoke med granitnimi kockami, večja razpoka med jaškom in kockami ter nalomljene betonske plošče ob jašku. Zavzelo je stališče, da bi morala biti takšna struktura tal, če že ne preprečena s skrbnim zalitjem kock, vsaj ustrezno sanirana oziroma zavarovana.

6. Tožena stranka dejanske ugotovitve izpodbija s ponavljanjem trditev, ki jih je podala v postopku na prvi stopnji, in sicer, da je bil jašek ustrezen in običajen ter da stanje ni bilo tako neurejeno, da bi potrebovalo sanacijo. Pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in s tem pravilnost

dokazne ocene je predmet pritožbenega preizkusa le v mejah konkretiziranih pritožbenih navedb. Navedbe, ki zgolj ponavljajo dejansko tezo, predstavljeno že pred sodiščem prve stopnje, ne predstavljajo konkretizirane graje dokazne ocene. Naloga pritožbenega sodišča ni, da se ponovno opredeljuje do trditvenega gradiva ene ali druge stranke, temveč

da v luči pritožbenih navedb preizkusi pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. (1) Tožena stranka v pritožbi ne pojasni, v čem in zakaj naj bi bila dokazna ocena napačna, pač pa zgolj ponovi svoje trditve iz postopka na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje se je do teh trditev že opredelilo (po oceni pritožbenega sodišča pravilno) in na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo opisano dejansko stanje. Na podlagi takšnih dejanskih ugotovitev je pravilno uporabilo materialno pravo in utemeljeno zaključilo, da je zavarovanec tožene stranke v času škodnega dogodka opustil svojo dolžno skrbnost, zato je krivdno odgovoren za škodo, ki je nastala tožniku.

Glede pritožbe tožnika:

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče v zvezi s telesnimi bolečinami premalo upoštevalo izpovedbo tožnika. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju slednjih natančno povzelo njegovo izpovedbo (enako kot jo je povzel tožnik v pritožbi) in izrecno zapisalo, da ji je sledilo, vendar jo je glede intenzivnosti bolečin objektiviziralo z ugotovitvami izvedenca. Tako ravnanje je pravilno. Subjektivno doživljanje posledic poškodbe ter njihovo individualno vrednotenje je namreč že po naravi stvari za oškodovanca neugodno, zato ga je treba objektivizirati.

Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da sodišče ni upoštevalo tožnikove predhodne invalidnosti, saj je jasno povzelo izvedenčev zaključek, da je mavec povečal število krčev (ki so posledica predhodne invalidnosti – spastične desne noge) in so bile zmerne bolečine pri tožniku zaradi tega nekoliko podaljšane (za teden do dva). Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče v okviru nevšečnosti med zdravljenjem ni upoštevalo dejstva, da je moral tožnik v času zdravljenja vse aktivnosti opravljati v postelji. V izpodbijani sodbi je sodišče namreč zapisalo (36. točka obrazložitve), da je bil tožnik zaradi delne ohromitve spodnjih okončin po tej poškodbi vezan izključno na voziček in posteljo.

8. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo dejansko stanje glede navedene oblike nepremoženjske škode ter pri tem ni zagrešilo očitane bistvene kršitve postopka, pač pa pritožbeno sodišče soglaša, da je bilo (delno) nepravilno uporabljeno materialno pravo.

Glede na ugotovljeno trajanje in intenziteto telesnih bolečin, predvsem pa glede na ugotovljene nevšečnosti med zdravljenjem, in sicer dejstvo, da je bil tožnik med zdravljenjem ves čas vezan na posteljo in je moral vse aktivnosti opravljati v njej, je odmerjena odškodnina prenizka. Pravična in primerna denarna odškodnina, ki je v skladu z merili, določenimi v 179. členu OZ, in primerljiva z odškodninami, ki jih za podobne škode prisojajo sodišča v drugih primerih, znaša po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru 3.000,00 EUR.

Višja odškodnina, za katero se zavzema pritožba, ne bi bila skladna z namenom odškodnine.

9. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu delno spremenilo tako, da je tožniku prisodilo dodatnih 1.000,00 EUR odškodnine. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika, pritožbo tožene stranke pa v celoti zavrnilo in izpodbijano sodbo v nespremenjenem, a izpodbijanem delu na podlagi 353. člena ZPP potrdilo.

10. Sprememba višine dosojene odškodnine je narekovala tudi spremembo prvostopenjske sodbe v stroškovnem delu (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik je uspel s približno 77 % (po temelju 100 % in 55 % po višini), zato mu je tožena stranka dolžna povrniti skupaj 701,97 EUR pravdnih stroškov, nastalih v postopku pred sodiščem prve stopnje.

11. Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe, odločitev o pritožbenih stroških tožnika pa temelji na drugem odstavku 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik je s pritožbo delno uspel (37 %), pritožbeno sodišče pa je kot potrebne pritožbene stroške štelo vse priglašene stroške v stroškovniku (260,16 EUR), tako da je tožena stranka, upoštevaje uspeh v pritožbenem postopku, dolžna tožniku povrniti 96,26 EUR stroškov.

(1) Tako sodba Višjega sodišča v Ljubljani z dne 5. 12. 2012, opr. št. II Cp 1207/2012.