Jedro

Dolžnost stranke je, da v celoti obrazloži in dokaže vtoževano terjatev, ni pa naloga sodišča, da bi samo pregledovalo vse predložene listine in ugotavljalo, katera posamezna postavka iz posameznega računa je utemeljena, če tega v trditveni podlagi ni navedla sama stranka.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 2001/00513, z dne 9.1.2001 v 1. in 3. točki izreka vzdrži v veljavi za glavnico 993,09 EUR in za zamudne obresti v višini 993,00 EUR ter 51,17 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.5.2004 dalje do plačila. V presežku je predmetni izvršilni sklep v 1. in 3. točki izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede stroškov je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženki povrniti 81,14 EUR stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka sodbo izpodbija v zavrnilnem delu in delu o stroških, to je v 2. in 3. točki izreka, iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je ugovor pasivne legitimacije za obdobje od decembra 1996 do avgusta 1999 utemeljen. Prvi razlog je, da sodišče ne obrazloži, zakaj je štelo ugovor pasivne legitimacije za navedeno obdobje za utemeljen in sodba v tem delu nima razlogov, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Drugi razlog pa je ta, da tožeča stranka s predmetno tožbo zahteva plačilo stroškov od tožene stranke kot lastnice in ne glede na to, da je sodišče ugotovilo, da je dejansko lastnica šele od septembra 1999 dalje, je stanovanje nedvomno uporabljala tudi pred tem, vsaj celotno vtoževano obdobje, česar tožena stranka ne zanika. Tožeča stranka je kot upravnik tudi za obdobje, ko tožena stranka še ni bila lastnica, iz lastnih sredstev zalagala sredstva za plačilo dobaviteljem, tožena stranka pa je bila uporabnica stanovanja, obstaja torej prikrajšanje na strani tožeče stranke in obogatitev na strani toženke. Tožeča stranka je zahtevek utemeljevala na verzijski podlagi, glede katere pa se sodišče za obdobje pred septembrom 1999 ni izreklo in sodba v tem delu nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo sodbe, podrejeno vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, v obsegu, kot je ugodeno tožbenemu zahtevku. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke v celoti, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je sodba nezakonita in predstavlja prvenstveno bistveno kršitev določb materialnega zakona, konkretno 142. čl. ZD. Toženka je zakonita dedinja po B. F.B. R, zoper katero je bila vložena izvršba, ta je umrla 14.1.2005, čiste vrednosti zapuščine pa ni bilo, kot izhaja iz sklepa o dedovanju. Toženka ni podedovala ničesar in zato skladno z določbo 142. čl. ZD tudi ni odgovorna za zapustnikove dolgove. Pravica do odkupa stanovanja ni premoženje v smislu zapuščine, temveč zgolj pravica, ki je pravni prednici nastopila z izdajo pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV P 143/95, na podlagi katere je imela pravna prednica pravico skleniti kupoprodajno pogodbo. To pravico je izkoristila zakonita dedinja N. B. Lastnik stanovanja, M., ji je to pravico osporavalo in je morala toženka v sodnem postopku dokazovati in pridobiti pravico do odkupa stanovanja. Šele s pravnomočnostjo sodbe I P 291/2009 je bilo jasno, da ji je omogočeno odkupiti stanovanje. Toženka ni pridobila nobene materialne koristi iz zapuščine po svoji materi, vse kar je, je morala plačati iz lastnih sredstev. Iz zapuščine ni pridobila ničesar in nesprejemljivo je sklepanje sodišča, da gre za materialno korist iz naslova zapuščine in da je zato toženka dolžna poravnati dolgove svoje matere. Toženka je izrecno ugovarjala pasivni legitimaciji in dejstvu, da izvršilni sklep ni izdan na osnovi verodostojne listine. V listinah, ki jih je predložila tožeča stranka, se kot dolžnik navaja M.. Toženka oziroma njena pravna prednica nikoli nista dobili nobenega obračuna, niti računa za stanovanje, izvršba je bila vložena za zneske, glede katerih noben račun ni bil izdan. Priloga, na katero se sklicuje tožeča stranka, je računalniški izpisek, ki je bil natisnjen 13.12.2000, tedaj, ko je bila vložena izvršba. Iz izpiska sledi, da so bili enaki stroški večkrat obračunani, gre za izmišljene zneske in izmišljene račune. Dejstvo je, da gre za zastarane terjatve, saj za njih velja enoletni zastaralni rok, razlogovanje o verziji je pravno in dejansko nevzdržno. Ni obrazloženo, od kje je sodišče dobilo znesek 993,00 EUR. Sodišče je tudi nepravilno in v premajhnem znesku priznalo toženi stranki pravdne stroške, četudi jih je odmerilo skladno z izrekom sodbe, ki ga je podalo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Posebej glede pritožbe tožeče stranke: Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov glede ugovora pasivne legitimacije za obdobje od decembra 1996 do avgusta 1999. Tožeča stranka je namreč v postopku vtoževala stanovanjske stroške in stroške upravljanja od prvotne tožene stranke kot lastnice stanovanja, na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi za stroške računov dobaviteljev ter na podlagi pogodbe o upravljanju stroške upravljanja (podredno poslovodstva brez naročila), vtoževala je tudi stroške opominjanja. Sodišče prve stopnje je v razlogih navedlo, da je s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe oziroma na podlagi pravnomočne sodbe prvotna toženka prevzela vse pravice in obveznosti kot lastnica stanovanja in je s tem postala tudi zavezanka za plačilo stanovanjskih stroškov, zato vključno od septembra 1999 ni utemeljen ugovor pasivne legitimacije, za vtoževane zahtevke pred tem pa je ugovor pasivne legitimacije glede na trditveno podlago (torej, da je tožena stranka lastnica stanovanja) utemeljen. Razloge je sodišče prve stopnje navedlo in je drugačna pritožbena navedba neutemeljena.

Sodišče prve stopnje se glede verzijske podlage za obdobje pred tem, ko je prvotna toženka, to je pravna prednica sedanje tožene stranke postala lastnica spornega stanovanja, res ni izreklo, vendar je bilo sodbo kljub temu mogoče preizkusiti. Do takšnega ravnanja je sicer prišlo zato, ker je sodišče prve stopnje materialno pravo delno napačno uporabilo, saj je neupravičeno obogatitev (verzijo), zmotno vezalo le na lastništvo stanovanja. Kljub temu pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke za čas od decembra 1996 do avgusta 1999 pravilno zavrnilo. Tožeča stranka namreč posameznih zneskov, uveljavljanih na verzijskih podlagi, in zneskov, ki jih je uveljavljala za plačilo po pogodbi o upravljanju, niti v tožbi niti v kasnejših vlogah ni natančno opredelila, navedla je le skupno dolgovane zneske po posameznih mesecih, zato na podlagi podanih navedb tožeče stranke zneskov ni bilo mogoče razdružiti in zahtevku za navedeno obdobje delno ugoditi (ni dvoma, da je strošek upravljanja vezan na lastništvo stanovanja, zato v tem delu zahtevek tožeče stranke za čas pred septembrom 1999 ne more biti utemeljen). Dolžnost stranke je, da v celoti obrazloži in dokaže vtoževano terjatev, ni pa naloga sodišča, da bi samo pregledovalo vse predložene listine in ugotavljalo, katera posamezna postavka iz posameznega računa je utemeljena, če tega v trditveni podlagi ni navedla sama stranka, zato je zahtevek tožeče stranke za čas od decembra 1996 do avgusta 1999 pravilno zavrnjen (sklep o izvršbi pa v tem delu razveljavljen).

Posebej glede pritožbene tožene stranke: Neutemeljene so vse pritožbene navedbe, ki merijo na to, da naj bi sodišče prve stopnje napačno uporabilo 142. čl. Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 in spremembe, ZD). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je sedanja tožena stranka odgovorna za prisojene zneske v tem pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bila zapustnica (prvotna toženka) imetnica stanovanjske pravice in je bila dolžna RS z njo skleniti kupoprodajno pogodbo, v 15 dneh, v nasprotnem primeru je bilo odločeno, da bo pogodbo nadomestila sodba (sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani, IV P 143/95, pravnomočna 24.8.1999). Ravno na podlagi te sodbe in sklepa o dedovanju I D 107/05 z dne 30.5.2005 je bila tudi vknjižena v zemljiško knjigo lastninska pravica sedanje tožene stranke (dedinje po prvotni toženi stranki) na spornem stanovanju. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da plačilo kupnine (10 % polog in obročno plačevanje s strani sedanje toženke po smrti prvotne toženke) predstavlja zgolj prevzeto pogodbeno obveznost. Že prvotna toženka je torej razpolagala z veljavnim naslovom za vknjižbo, ki ni prenehal veljati, saj je, kot že navedeno, sodba nadomestila kupoprodajno pogodbo, tako da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je sedanja toženka v trenutku smrti njene prednice podedovala tudi predmetno stanovanje, ne glede na napačno navedbo v pravnomočnem sklepu o dedovanju (ki je dekleratorne narave). Protispisne so zato pritožbene navedbe, da je sedanja toženka šele izkoristila pravico skleniti kupoprodajno pogodbo. Enako velja tudi za navedbo, da ni pridobila nobene materialne koristi iz zapuščine, saj je splošno znano dejstvo, da se stanovanja pri odkupu po Stanovanjskem zakonu (Ur. l. RS, št. 18/91 in spremembe, SZ) niso odkupovala po tržni vrednosti. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da vrednost stanovanja, upoštevaje velikost in lego, bistveno presega vtoževane oziroma prisojene zneske v tem pravdnem postopku, kot tudi pogodbeno prevzete obveznosti in zato toženka odgovarja za ugotovljeni dolg zapustnice.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da izvršilni sklep ni bil izdan na podlagi verodostojne listine, takšno verodostojno listino nedvomno izpisek iz poslovnih knjig, overjen s strani odgovorne osebe, predstavlja, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje. Trditev tožene stranke, da niti njena pravna prednica niti toženka računov nista prejeli, je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi upoštevalo in ravno iz tega razloga štelo, da je toženka kot dolžnica v zamudo prišla šele z vložitvijo izvršilnega predloga in je šele od tedaj dalje priznalo tudi zamudne obresti.

Sami višini računov in obračunom v postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka ni ugovarjala, zato so njene tovrstne pritožbene navedbe nedopustna pritožbena novota (337. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP), saj tudi ni izkazala, da v pritožbi navedenih dejstev ni mogla navajati brez svoje krivde pravočasno pred sodiščem prve stopnje.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je pravno in dejansko nevzdržno razlogovanje o verziji, sodišče prve stopnje je pravno podlago uporabilo pravilno, neutemeljeno pa pritožba navaja tudi, da naj bi šlo za zastarane terjatve. Rok za zastaranje zahtevkov na podlagi verzije je pet let, v času nastanka spornih terjatev pa tudi za terjatve upravnika še ni veljal enoletni zastaralni rok, le-tega je uvedel šele Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/01 OZ, tudi enoletni zastaralni rok pa za v sodbi priznane terjatve še ne bi potekel, primerjaj 355. čl. OZ, 2. odst.).

Končno je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, od kje je dobilo znesek 993,00 EUR, saj je razloge za to navedlo na 4. strani obrazložitve, ter pavšalna in nekonkretizirana navedba glede odločitve o pravdnih stroških.

Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP).

Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (165. čl. ZPP v zvezi s 154. čl. ZPP).