Up-499/04 - 4

29. 9. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž. na seji senata dne 14. septembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Senata za prekrške št. Pp-8620/03 z dne 11. 6. 2004 v zvezi z odločbo Sodnika za prekrške Slovenske Konjice št. P-285/03 z dne 15. 10. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S pravnomočno odločbo o prekršku je bil pritožnik spoznan za odgovornega storitve cestnoprometnega prekrška po točki c) četrtega odstavka 117. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. - v nadaljevanju ZVCP). Izrečeni sta mu bili denarna kazen in stranska kazen štirih kazenskih točk ter naloženo plačilo stroškov postopka.

2.Pritožnik v tipizirani ustavni pritožbi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje ter uporabo prava. Z odločbo Senata za prekrške naj bi mu bila kršena 23. in 25. člen Ustave, saj ta ne dovoljuje pravne poti na Vrhovno sodišče. Z odločbo o prekršku naj bi mu nezakonito odvzeli znanje vožnje, ki je neodtujljiva pravica. Pritožnik zatrjuje, da količina alkohola na kilogram krvi ne more biti dokazana z meritvijo alkohola v izdihanem zraku. Navaja, da podpis zapisnika o preizkusu ne more biti dokaz za prekršek. Podpis zapisnika ne more predstavljati priznanja alkoholiziranosti. Stališča organov za postopek o prekrških v zvezi z navedenim naj bi bila napačna. Onemogočeno naj bi mu bilo zagotavljanje dela in preživetje družine, s čimer naj bi bila kršena 2. in 66. člen Ustave.

B.

3.Kolikor se očitki pritožnika nanašajo na ugotovitve glede dejanskega stanja ter na uporabo prava, mu je treba pojasniti, da to ne more biti predmet presoje Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče namreč ni instanca organom, ki odločajo v postopku o prekršku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče izpodbijane odločbe le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Tako lahko v zvezi s postopkom ugotavljanja dejanskega stanja in dokazno oceno organov za postopek o prekršku Ustavno sodišče presoja le, ali so bila v postopku spoštovana ustavna jamstva procesne narave oziroma ali sodna odločba temelji na kakšnem, z vidika človekovih pravic in temeljnih svoboščin, nesprejemljivem stališču oziroma ali je tako očitno napačna, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno.

4.Tega izpodbijanima odločbama ni mogoče očitati. V delu, ko pritožnik izpodbija pravilnost ugotovitve organov za postopek o prekrških in njihovo presojo o obstoju posameznih znakov prekrška, mu je treba pojasniti, da je to stvar dokazne presoje, ki ne more biti predmet presoje pred Ustavnim sodiščem. Dokazna ocena in presoja je v izpodbijanih odločbah obrazložena in ji kot taki ni mogoče odreči razumnosti. Senat za prekrške pa v obrazložitvi odločbe posebej opozarja na četrti odstavek 116. člena ZVCP, ki določa, da je količina alkohola v organizmu določena s koncentracijo alkohola v krvi ali tej ustrezno koncentracijo alkohola v izdihanem zraku. Za ugotavljanje psihofizičnega stanja voznikov se uporablja tudi elektronski alkotest znamke Draeger, ki ni merilnik, zato se v primeru, da se preizkušanec ne strinja z rezultatom preizkusa, odredi strokovni pregled z odvzemom krvi in urina, če pa se preizkušanec strinja, je tak zapisnik o opravljenem preizkusu dovoljen dokaz v postopku o prekršku, ki ga prvostopenjski organ ocenjuje skupaj z drugimi izvedenimi dokazi. Po mnenju Senata za prekrške ocena prvostopenjskega organa za postopek o prekršku, da je pritožnik obravnavani prekršek storil in je zanj odgovoren, temelji na obdolženčevem strinjanju z rezultatom preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom (obdolženec je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti podpisal brez pripomb) in na podlagi njegovega zagovora, kjer je storitev prekrška priznal. Takšni odločitvi, ki sta jo Sodnik za prekrške in Senat za prekrške oprla na ustrezne določbe Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. - ZP) in ZVCP, ni mogoče očitati arbitrarnosti.

5.Pritožnik zatrjuje kršitev pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ki je z ničimer ne utemelji.

Ustava v tem členu določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodniki za prekrške in Senat za prekrške so del sodne oblasti (glej odločbo št. U-I-117/93 z dne 2. 2. 1995, Uradni list RS, št. 13/95 in OdlUS IV, 10).

6.Glede na navedeno je bilo pritožniku v postopku o prekršku sodno varstvo zagotovljeno.

7.Tudi pritožnikov očitek kršitve 25. člena Ustave je neutemeljen. Po tej določbi je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Pravico do pritožbe je pritožnik imel in jo je tudi izkoristil. Očitek pritožnika, da v drugostopenjski odločbi ni bilo pravnega pouka, tako ne more biti relevanten, saj Ustava zagotavlja le pravico do pritožbe. Glede na navedeno očitno ne gre za kršitev 25. člena Ustave.

8.Pritožnik navaja, da je znanje vožnje neodtujljiva pravica in da mu ga nihče ne more odvzeti. V zvezi s tem se Ustavno sodišče sklicuje na svojo odločbo št. U-I-213/98 z dne 16. 3. 2000 (Uradni list RS, št. 39/2000 in OdlUS IX, 58), v kateri je ugotovilo, da izpodbijane določbe ZVCP, ki določajo to sankcijo in omogočajo njeno izrekanje v postopku o prekršku, v tem pogledu niso v neskladju z Ustavo.

9.Pritožnikovega očitka, da je bila z izpodbijanima odločbama kršena določba 2. člena Ustave, v okviru postopka z ustavno pritožbo ni mogoče ocenjevati. V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče presoja le morebitne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Navedena določba pa ne varuje posamičnih človekovih pravic ali svoboščin.

10.Pritožnik očitka, da mu je bila z izpodbijanima odločbama kršena določba 66. člena Ustave, ni z ničimer utemeljil, zato ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

Ker zatrjevane kršitve ustavnih pravic očitno niso podane, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer