Jedro

Tudi, če nobena priča zaradi dinamike dogajanja ni videla, da je obtoženec zabodel oškodovanca in nato odvrgel nož v travo, dejansko stanje ni zmotno ugotovljeno, če izvedeni dokazi jasno kažejo, da je bil storilec samo obtoženec in ne kdo drugi.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji s p r e m e n i tako, da se - kazen, izrečena obtoženemu V. B. zviša na 11 (enajst) let zapora; - posamezna kazen, določena obtoženemu D. K., se zviša na 8 (osem) mesecev zapora, enotna kazen pa na 3 (tri) leta in 2 (dva) meseca zapora. Pritožba obtoženega V. B. se z a v r n e kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Obtožena V. B. in D. K. se oprostita plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obtoženi V.B. spoznan za krivega kaznivega dejanja umora po I. odstavku 127. člena KZ. Izrečena mu je bila kazen osem let zapora, v katero je bil vštet čas, prebit v priporu od 9. 7. 1996 od 23.45 ure do 9. 8. 1996 do 14.30 ure. Odvzet mu je bil zasežen nož, uporabljen za storitev kaznivega dejanja. Z isto sodbo je bil obtoženi D. K. spoznan za krivega kaznivega dejanja sodelovanja pri pretepu po 136. členu KZ, za kar je bila izrečena kazen tri mesece in petnajst dni zapora. Z upoštevanjem kazeni dve leti in osem mesecev zapora, izrečene v pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Ž. z dne 9. 2. 1999, opr. št. K 142/97, je bila izrečena enotna kazen dve leti in enajst mesecev zapora. Vanjo je bil vštet čas že prestane kazni po navedeni sodbi in čas, prebit v priporu od 9. 7. 1996 od 23.45 ure do 10. 7. 1996 do 15.30 ure. Obtoženemu V.B. so bili naloženi v povrnitev stroški kazenskega postpka v znesku 457.570,00 SIT; oproščen je bil plačila povprečnine. Za nadaljnje stroške, vključno s stroški za zagovornika, je bila napovedana naknadna odločitev. Obtoženi D. K. pa je bil oproščen povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka, vključno s stroški za zagovornika. Zato so ti v nedoločenem znesku obremenili proračun. Zoper to sodbo sta se pravočasno pritožila obtoženi V. B. po zagovorniku in okrožna državna tožilka. Obtoženi V. B.jo je izpodbijal zaradi zmotno in nepopono ugotovljenega dejanskega stanja. Predlagal je razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Okrožna državna tožilka je izrazila nezadovoljstvo z izrečenima kaznima. Predlagala je spremembo ter zvišanje kazni, ki sta bili izrečeni obema obtožencema. Obtoženi V.B. je odgovoril na pritožbo okrožne državne tožilke in je predlagal njeno zavrnitev. Pritožba obtoženega V. B. ni utemeljena. Po mnenju sodišča druge stopnje je dejansko stanje temeljito in zanesljivo ugotovljeno. Tako ni niti najmanjšega dvoma, da je obtoženi V. B. vzel življenje pokojnemu A. Č. na način, opisan v krivdoreku izpodbijane sodbe. V spisu ni prav nobenega, tudi posrednega dokaza,da bi utegnil biti storilec kaznivega dejanja umora soobtoženi D. K.. Že od samega začetka predkazenskega postopka dalje se je ves čas jasno zatrjevalo, da je bil to obtoženi V. B.. Ne nazadnje na to ugotovitev kažejo poleg neposrednih dokazov še zlasti posredni dokazi: najdeni in z izpodbijano sodbo zaseženi nož je njegova last, samo on je imel ta nož v obravnavanem dogajanju v rokah in samo on je bil v neposrednem stiku s pokojnim A. Č. tedaj, ko je bil ta zaboden. Ni res, da bi bila odločitev o obtožbi sprejeta zgolj na podlagi zagovora obtoženega V. B., danega preiskovalnemu sodniku dne 10. 7. 1996. Sodišče prve stopnje je svojo pravilno odločitev sprejelo po temeljitem analiziranju vseh dokazov, zlasti izpovedb posameznih prič in ugotovitev ter mnenja izvedenke sodnomedicinske stroke. Z izpovedbami posameznih prič pa je končno skladen tudi zagovor soobtoženega D. K. glede dogajanja tega večera pred gostiščem "P." v P. ter zlasti glede vloge obtoženega V. B. pri povzročitvi smrti pokojnega A. Č.. Sodišče prve stopnje je imelo ne samo pravico, pač pa tudi dolžnost, da je ocenilo prvi zagovor v preiskavi tudi s strališča obtoženčeve sposobnosti za zagovor. Ob pozitivni ugotovitvi tako ni bilo dolžno glede tega v pritožbi izpostavljenega dejstva zaslišati izvedenca psihiatra. Zato tudi ni napačno uporabilo ugotovitev zdravnika, ki je obtoženemu V. B. te noči odvzel kri. Sicer pa je bil v kazenski postopek na prvi stopnji tako pritegnjen izvedenec psihiater, ki pri obtoženemu V. B. ni ugotovil ničesar, kar bi kazalo na hibo v prištevnosti in s tem tudi na sposobnost do podaje racionalnega in logičnega zagovora glede obdolžitve kaznivega dejanja, ki se je na prvi stopnji končala z izpodbijano obsodilno sodbo. V pritožbi poudarjene izjave posameznih prič, izvzete iz posamezne izpovedbe, nikakor ne pomenijo podlage za pritožbeno zatrjevanje, da bi utegnil biti storilec kaznivega dejanja umora soobtoženi D.K. in ne obtoženi V. B.. Res nihče izmed njih ni videl usodnega zamaha z zaseženim nožem in zadetja noža v pokojnikovo telo, kar pa ne pomeni, da zaradi tega obtožba v tem delu ni dokazana. Končno v izpovedbah posameznih prič in obeh zagovorih opisana dinamika dogajanja kaže, da je prišlo do uporabe noža v obtoženčevi roki na v krivdoreku opisani način hitro, predvsem pa nepričakovano. Na slednje dejstvo kaže tudi ugotovitev izvedenke sodnomedicinske stroke, da pri pok. A. Č. ni ugotovila prav nobene obrambne poškodbe. Dokazano je, da je obtoženi V. B. pred usodnim vbodom v telo pokojnega A. Č.z istim nožem zagrozil A.V.. Dokazano je, da soobtoženi D.K. v tem dogodku ni imel noža v rokah. Dokazana je kri na najdenem nožu, ki je last obtoženega V. B.. Zato je sodišče prve stopnje upravičeno štelo za dokazano, da je bil samo obtoženi V.B. tisti, ki je nož odvrgel v travo in se s tem hotel znebiti pomembnega dokaza, ki zato pač ni mogel biti najden pri njem. Zato pritožbena trditev, da nihče ni videl odvrženja noža,ne more izpodbiti že večkrat poudarjene pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je nož uporabil samo on. Končno tudi njegovo obnašanje neposredno po vbodu, nato v gostilni in kasneje še v policijskem avtomobilu, o čemer so izpovedale posamezne priče in soobtoženi D. K., jasno napotujejo na pravilen končni dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je samo on vzel življenje pokojnemu A. Č.. Za pritožbeno izpostavljeno možnost, da bi utegnil biti storilec soobtoženi D.K., pa tako ni prav nobenega dokaza. Takšnega dokaza ne bi mogla dati niti predlagana rekonstrukcija, do katere je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, ko je zavrnilo ta dokazni predlog. Policijske ugotovitve, da na zaseženem nožu, last obtoženega V. B., ni bilo najti prstnih odtisov, ne bi mogle popraviti prav nobene dodatne poizvedbe. Ta ugotovitev pa ne more biti v prid pritožbenemu zanikanju storitve očitanega kaznivega dejanja, saj je storitev dokazana z drugimi dokazi. V tej pritožbi je jasno nakazana sicer nedokazana možnost, da bi utegnil biti storilec najhujšega kaznivega dejanja namesto pritožnika soobtoženi D. K.. V njej pa ni niti omenjeno odločilno dejstvo, kako in zakaj naj bi se pritožnikov nož znašel v rokah soobtoženega D. K.. Tega dejstva tudi sodišče prve stopnje ni ugotavljalo očitno zaradi tega, ker se kaj takega sploh ni zatrjevalo.Tudi zato je šteti to pritožbeno navedbo zgolj kot neuspešen poskus prevaliti krivdo za usodno dejanje na drugega. Zato po vsem povedanem tej pritožbi ni bilo mogoče priznati uspeha. Pritožba okrožne državne tožilke je utemeljena. Tudi po mnenju sodišča druge stopnje sta bili obema obtožencema izrečeni mnogo prenizki kazni. Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z okoliščinami, ki jih je okrožna državna tožilka navedla v svoji pritožbi, zato je obe izrečeni kazni zvišalo. Olajševalne okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo pri posameznem obtožencu, so bile očitno prevrednotene na račun obtoževalnih okoliščin, ki so zato prišle premalo do izraza. Tudi sodišče druge stopnje poudarja agresivnost obeh obtožencev v tem dogodku nasproti miroljubnosti pokojnega A.Č. in njegove družbe, še zlasti agresivnost obtoženega V.B., ki je na prijazno gesto odgovoril s takojšnim posegom po nožu. Razen tega pokojnemu A. Č. ni dal prav nobene rešilne možnosti. Brutalnost njegovega dejanja meji že na brezobzirnost, njegovo obnašanje po kaznivem dejanju pa na popolno ravnodušnost do povzročitve nepopravljive posledice. Zato meni sodišče druge stopnje, da je le kazen enajst leta zapora primerna in pravična odmena za zlo, ki ga je povzročil s svojo z nobene strani izvano agresivnostjo. S tem je sodišče druge stopnje tudi odgovorilo na navedbe v odgovoru na pritožbo okrožne državne tožilke, ki jim sodišče druge stopnje pač ni sledilo. Sodišče prve stopnje je prezrlo,da je bil pobudnik dogajanja pred gostilno obtoženi D. K.. Ob pritožbeno izpostavljenih obteževalnih okoliščinah, predvsem povratništva,tako izrečena izredno nizka kazen ni ustrezna. Zato jo je sodišče druge stopnje zvišalo na osem mesecev zapora.Zaradi zvišanja te kazni je bilo dolžno zvišati še izrečeno enotno kazen. Pri odločanju o pritožbah niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Zaradi takšne odločitve o pritožbah bi morala oba obtoženca plačati povprečnino kot edini strošek tega pritožbenega postopka. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje ju je tudi sodišče druge stopnje oprostilo te plačilne dolžnosti.