Jedro

V odškodninskih sporih zaradi domnevnih strokovnih napak v postopkih zdravljenja je trditveno in dokazno breme o dejstvih, ki utemeljujejo sklepanje o protipravnem ravnanju in vzročni zvezi med tem ravnanjem in nastalo škodo, res na pacientu, a pri presoji pravil o trditvenem in dokaznem bremenu, je treba izhajati iz razumnih in ne prestrogih zahtev. Dejstva o poteku konkretnega posega izhajajo iz zaznavnega področja zdravnika. Pacient je nemalokrat v položaju, ko ne more zaznati, zbrati (zavarovati, shraniti v dokazne namene) vseh potrebnih okoliščin in dokumentov o svojem zdravstvenem stanju in izvedenih posegih. Zato zadošča, če v tožbi poda trditve, na podlagi katerih sodišče lahko domneva o obstoju nedopustnega ravnanja. Zdravstvena ustanova, ki razpolaga z vso dokumentacijo, nato poda substancirane trditve o dejstvih, ki obstoju strokovnih napak nasprotujejo. Zaradi obrnjenega dokaznega bremena po prvem odstavku 131. člena OZ je na zdravstveni ustanovi dokazno breme vsebine pravnega standarda vestnega in medicinsko korektnega zdravljenja - če tega ne dokaže, ne bo zmogla razbremenitvenega dokaznega bremena.

Obveznost zdravnika ima značilnost obligacije prizadevanja, ne obligacije uspeha. To pa še ne pomeni, da za pravilno izpolnitev obveznosti medicinskega strokovnjaka zadošča vsakršno prizadevanje. Zadošča le prizadevanje s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Vztrajanje pri prvotni (lahko sicer sprva dobro izbrani) rešitvi, po tem, ko so bili vsadki tako divergentni, da po skladnih ugotovitvah izvedencev niso omogočali niti vstavitve niti retencije snemne proteze, pač ni ravnanje skrbnega strokovnjaka.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožnik in toženci krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

**Oris zadeve**

1. Tožnik se je po (neizpodbijanih) ugotovitvah sodišča prve stopnje v letu 2012 odločil za implantatno sanacijo brezzobosti zgornje čeljusti z vstavitvijo implantatov pri prvem tožencu, oralnem kirurgu, in izdelavo snemljive protetike pri drugem tožencu, zobozdravniku. Prvi toženec je (nesporno) 27. 9. 2012 opravil operativni poseg, pri katerem naj bi vstavil štiri implantate v regije 14, 12, 22 in 24. Pri vsaditvi implantata na poziciji 14 je prvi toženec predrl sluznico maksilarnega sinusa (kar je zaplet), tako da je implantat namesto v regijo 14 prestavil na položaj 13, implantat v regiji 12 pa na položaj 11. Dva implantata sta imela veliko divergenco, zaradi česar izdelana proteza ni ustrezno sidrila in ni bila stabilna. Drugi toženec jo je s pomočjo zobnega tehnika večkrat prilagajal, nazadnje je prišlo do vnetja enega od implantatov. Kljub reviziji prvega toženca je vnetje vztrajalo, tožnik je nazadnje spontano izgubil dva implantata, 24. 9. 2014 pa mu je preostala dva odstranil drug kirurg. Tožnikova brezzobost tako ni bila odpravljena, atrofija zgornje čeljusti, ki je bila prisotna že prej (a je še omogočala enostavno vstavitev implantatov), pa je hujša, zaradi izgube kostnine je tožnikovo stanje izjemno težavno, edina možna sanacija je proteza, sidrana na zigomatičnih implantatih, ki se vsadijo v zgornjo lično kost. 2. Tožnik s stališčem, da je takšno stanje posledica napak prvega in drugega toženca, zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Toženci (poleg oralnega kirurga in zobozdravnika) še zavarovalnica, pri kateri je imel slednji zavarovano poklicno odgovornost, pa menijo, da je bilo zdravljenje skrbno, tožnikove težave pa so posledica njegove slabe ustne higiene, kajenja in šibkega imunskega sistema ter neupoštevanja navodil prvega in drugega toženca.

**Odločitev sodišča prve stopnje**

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženkam naložilo, naj tožniku v 15 dneh solidarno plačajo 17.750 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo in 3.166,79 EUR pravdnih stroškov (IV. točka izreka); prvemu in drugemu tožencu pa še, da mu solidarno plačata še 250 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo (prvi odstavek I. točke izreka) ter 12.540,82 EUR odškodnine za premoženjsko škodo (prvi odstavek II. točke izreka), vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku - za plačilo 62.000 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo zoper prvega in drugega toženca ter 62.250 zoper tretjo toženko (drugi odstavek I. točke izreka), za plačilo 7.689,18 EUR odškodnine za premoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek II. točke izreka) in za plačilo 20.230 EUR odškodnine za premoženjsko škodo zoper tretjo toženko (III. točka izreka), pa tožbeni zahtevek zavrnilo.

**Pritožbe**

4. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujejo tožnik in toženci.

5. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, zavzema se za spremembo sodbe in prisojo višje odškodnine z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti ali za razveljavitev izpodbijane sodbe. Razlogov zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zoper tretjo toženko v pritožbi ni.

6. Prvi in drugi toženec predlagata spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka ali vsaj razveljavitev sodbe. Vztrajata, da pri kirurški in protetični oskrbi tožnika nista naredila strokovne napake.

7. Tudi tretja toženka predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka ali razveljavitev sodbe. Ker izvedenca ne uporabljata izraza strokovna napaka, ampak zaplet, meni, da so bili posegi prvega in drugega toženca opravljeni v skladu s pravili znanosti in stroke. Izpodbija ugotovitve sodišča o obsegu nepremoženjske škode.

8. Pritožbe, predvsem tožnikova in pritožba prvega ter drugega toženca, so obsežne in nesistematične, ciklično ponavljajoče se ter mestoma slabo razumljive. Višje sodišče tako pritožbenih navedb ne bo podrobneje povzemalo, ampak bo (pravno pomembne) predstavilo v nadaljevanju obrazložitve ob hkratnem odgovoru nanje.

9. Tožnik v odgovoru na pritožbi predlaga zavrnitev pritožb tožencev; toženci pa na tožnikovo pritožbo, ki jim je bila vročena, niso odgovorili.

10. Pritožbe niso utemeljene.

**Temelj zahtevka** _O očitkih, povezanih z razveljavitvijo vmesne sodbe in ponovljenim postopkom pred sodiščem prve stopnje_

11. Prvi in drugi toženec sodišču prve stopnje očitata, da je ponovno odločilo enako kot z razveljavljeno vmesno sodbo; razlogi za izpodbijanje pa, menita, so zdaj enaki, kot ob izpodbijanju vmesne sodbe. Sodišče prve stopnje naj tudi tokrat ne bi utemeljilo obstoja vseh predpostavk odškodninske odgovornosti in se tudi ne opredelilo do ugovorov tožencev, da je neuspeh zdravljenja posledica konstantnih vnetij pri tožniku, kajenja in slabe skrbi za ustno higieno.

12. Drži, da je odločitev sodišča prve stopnje po temelju enaka, kot je bila v razveljavljeni vmesni sodbi, s tem pa ni nič narobe. Sodišče prve stopnje je namreč pomanjkljivosti vmesne sodbe odpravilo - razlogi o protipravnosti ravnanja obeh1 tožencev so jasni in popolni, v sodbi so razlogi o škodi, jasni in popolni razlogi o vzročni zvezi, pa tudi razlogi o ugovorih tožencev, da je neuspeh zdravljenja posledica konstantnih vnetij pri tožniku, kajenja in slabe skrbi za ustno higieno. Smiselno očitane bistvene kršitve določb postopka iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) torej niso podane.

_O dokaznem postopku z izvedenci_

13. Prvi in drugi toženec grajata izvedbo dokaznega postopka z izvedenci. V pritožbi nizata teoretična stališča o vlogi izvedencev v civilnem postopku in načinu izvedbe dokaza z izvedencem. Stališče, da je kvaliteta (in uporabnost) izvedenskega mnenja odvisna od kvalitete zastavljenih vprašanj, je pravilno. A pritožnika ne pojasnita, v čem so bila vprašanja, ki jih je sodišče prve stopnje zastavilo izvedencem, pomanjkljiva in v čem naj bi bila zato pomanjkljiva mnenja. Nekatera od vprašanj v sklepu o zavarovanju dokazov III R 179/2014-7 z 12. 2. 20152 in sklepu o postavitvi izvedenca s 27. 1. 2017 so bila res oblikovana tako, da sta sodišči izvedence spraševali (tudi) o pravnih in ne le o strokovnih vprašanjih, kar je povzročilo to, da je sodišče (poleg strokovnih stališč izvedencev) pridobilo tudi njihova pravna stališča oziroma zaključke, ki jih mora narediti samo.3 To pa še ne pomeni, da sodni izvedenci niso odgovorili tudi na vsa zastavljena in relevantna vprašanja s svojih strokovnih področij.

14. Pravilno je tudi pritožbeno stališče prvega in drugega toženca, da je odgovornost za razjasnitev nasprotujočih si izvedenskih mnenj in razjasnitev nejasnosti v izvidu in mnenju na strani sodišča, a sodišče prve stopnje je to svojo odgovornost izpolnilo. Kateri odgovori na strokovna vprašanja v izvedenskih mnenjih manjkajo, pritožniki ne pojasnijo, po presoji višjega sodišča pa so mnenja popolna in tudi jasna. Izvedenec stomatološke protetike dr. A. A. in sodna izvedenka maksilofacialne kirurgije dr. B. B. 4 sta odgovorila na vse pripombe tožencev, mnenje sta še ustno podala, tako da sta imela pritožnika možnost vsebinsko polnega in živega dialoga z njima. Kot (neizpodbijano) izpostavlja sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, pa pravdni stranki dodatnih zahtev po dopolnitvi mnenja nista imeli in sta se celo odpovedali ustnemu podajanju izvedenskega mnenja izvedenca za stomatološko protetiko dr. C. C. 15. Pritožbeno stališče, da iz izvedenskega mnenja Medicinske fakultete izhaja, da izvedencema ni bilo povsem jasno, na kakšna vnetja se nanašajo vprašanja, je nekonkretizirano, pritožbeno sodišče pa takšnih nejasnosti v mnenju ne zazna.

16. Posplošene so tudi pritožbene trditve, da je več kot očitno, da je bila izvedencem posredovana pomanjkljiva dokumentacija. Kaj je bilo izvedencem posredovano, je mogoče ugotoviti iz podatkov spisa. Naloga sodišča in izvedencev pa ni, da zbirajo dokazno gradivo, ta naloga je v pravdnem postopku prepuščena pravdnima strankama (1. odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Da izvedenci ne bi proučili dokazov, ki sta jih predložili pravdni stranki, pritožnik niti ne trdi.

17. Pritožbena graja dokaznega postopka z izvedenci se torej izkaže kot neutemeljena.

18. Na tem mestu pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da ni utemeljen niti (sicer povsem posplošen) pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje oprlo le na posamezne izseke izvedenskih mnenj. Sodišče prve stopnje je korektno in celovito razumelo vsa strokovna pojasnila izvedencev.5 _O materialno pravnih usmeritvah_

19. V odškodninskih sporih zaradi domnevnih strokovnih napak v postopkih zdravljenja je trditveno in dokazno breme o dejstvih, ki utemeljujejo sklepanje o protipravnem ravnanju in vzročni zvezi med tem ravnanjem in nastalo škodo, res na pacientu, kot izpostavljajo toženci v pritožbah, a pri presoji pravil o trditvenem in dokaznem bremenu, je treba (kar toženci spregledajo, sodišče prve stopnje pa ne) izhajati iz razumnih in ne prestrogih zahtev. Dejstva o poteku konkretnega posega izhajajo iz zaznavnega področja zdravnika. Pacient je nemalokrat v položaju, ko ne more zaznati, zbrati (zavarovati, shraniti v dokazne namene) vseh potrebnih okoliščin in dokumentov o svojem zdravstvenem stanju in izvedenih posegih. Zato zadošča, če v tožbi poda trditve, na podlagi katerih sodišče lahko domneva o obstoju nedopustnega ravnanja. Zdravstvena ustanova, ki razpolaga z vso dokumentacijo, nato poda substancirane trditve o dejstvih, ki obstoju strokovnih napak nasprotujejo. Zaradi obrnjenega dokaznega bremena po 1. odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je na zdravstveni ustanovi dokazno breme vsebine pravnega standarda vestnega in medicinsko korektnega zdravljenja - če tega ne dokaže, ne bo zmogla razbremenitvenega dokaznega bremena.6

20. O strokovni napaki zdravnika oziroma zdravstvene ustanove govorimo, če zdravnik oziroma osebje zdravstvene ustanove ne ravna z večjo skrbnostjo, po pravilih zdravniške znanosti in stroke ter po običajih, in če ne prepreči škode za pacienta oziroma povzroči, da se pacientu zdravje poslabša. V prvem delu gre za pravni standard skrbnosti dobrega strokovnjaka, ki je opredeljen v OZ.7 Njegova vsebina je odvisna od okoliščin konkretnega primera in od izoblikovanih standardov vedenja in ravnanja. V primeru skrbnosti zdravnika se sodna praksa sklicuje na strokovne, poklicne standarde vedenja in ravnanja, ki so v veljavi na področju medicine. Sodišče s pomočjo izvedencev ustrezne stroke opredeli vsebino tega pravnega standarda, ugotovi, kaj v konkretnem primeru zahtevajo sodobna medicinska doktrina, strokovni standardi in normativi glede na razvitost zdravstvenega sistema v Republiki Sloveniji; kako bi zdravnik moral ravnati. Na podlagi informacij izvedenca in glede na okoliščine konkretnega primera sodišče odloči, ali ravnanje zdravnika v konkretnem primeru ustreza pravnemu standardu skrbnosti dobrega strokovnjaka ali od tega standarda odstopa.8 _O protipravnosti_

21. Pravkar opisana materialno pravna izhodišča torej od sodišča (ob presoji protipravnosti) terjajo troje: 1.) s pomočjo izvedenca ustrezne stroke ugotoviti, kako je v konkretnem primeru ravnal zdravnik oziroma, kako je ravnalo zdravstveno osebje; 2.) s pomočjo izvedenca ustrezne stroke ugotoviti, kako bi v dani situaciji ravnal skrben strokovnjak in nato 3.) opraviti pravno presojo, ali konkretno ravnanje zdravstvenega osebja ustreza ravnanju posebej skrbnega strokovnjaka ali ne; ali je torej protipravno9 (ali pa je morda prišlo do _zapleta ali drugih okoliščin, na katere zdravnik ni mogel vplivati)._ _Ad 1_

22. Prvi in drugi toženec v pritožbi izpodbijata nekatere od ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, _kako sta ravnala pri kirurški in protetični oskrbi tožnika_, ki temeljijo na pisnem izvedenskem mnenju sodnega izvedenca dr. C. C. ter pisnem in ustnem mnenju sodnega izvedenca dr. A. A. ter sodne izvedenke dr. B. B. 23. V ta sklop sodi najprej pritožbeni očitek, da sodišče v 1. točki obrazložitve navaja, da je zaradi številnih neuspešnih poskusov doseči stabilnost proteze tožniku popustila kost, vsled česar se je implantat na poziciji 13 razmajal in nato odlomil. V 1. točki obrazložitve so res navedbe, gre pa za tožnikove navedbe10, ne za razloge ali zaključke sodišča prve stopnje. Izpodbijanje navedb tožeče stranke kot zaključkov sodišča v pritožbenem postopku je nesmiselno in odgovora pritožbenega sodišča ne terja.

24. Prvi in drugi toženec izpodbijata zaključek sodišča, da je odločitev prvega toženca za postavitev implantata pod neugodnim nagibom v nadaljevanju v pretežni meri definirala neuspešno protetično oskrbo.11 Vztrajata, da je bila divergenca v mejah izvedljivega, kot je to določeno s sistemom Locator. Pritožnika sodišču prve stopnje očitata, da je izvedensko mnenje o stopnji divergence sprejelo nekritično, posebej ko izvedenca ne postrežeta z nikakršnimi številkami in priznata, da bi bilo za izmero divergence nujno narediti odtis, ki ga nista naredila, prvi toženec pa ga je.

25. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedencev dr. A. A. in dr. B. B. ugotovilo, da je šlo za izjemno veliko (hudo) divergenco in da je bil naklon desnih implantatov močno povečan v smeri proti nebu.12 Izvedenca sta tudi pojasnila, da tak zaključek temelji na slikovnem gradivu (pisno mnenje list. št. 118, 147 v spisu), iz katerega se jasno vidi, da je lokator postavljen na sprednji strani čeljustnega grebena pod neugodnim kotom zaradi naklona implantata in ne na vrhu čeljustnega grebena, kot je priporočeno, (pisno mnenje list. št. 147 v spisu) oziroma da je postavljen tako očitno izven smeri, da ni dopuščal vstavitve ali pa izkoristka za retencijo proteze (ustno podajanje mnenja dr. A. A., list. št. 186 in 187 v spisu ob fotografiji št. 6 v prilogi A 11; izvedensko mnenje dr. C. C., list. št. 43 in 44 v spisu III R 179/2014). Izvedenec je ob ustnem podajanju izvedenskega mnenja tudi pojasnil, v čem so pomanjkljivosti uporabe pripomočka za merjenje divergence (list št. 187 v spisu)13; o tem, da se divergenčnega kota običajno ne meri, pa sta se izvedenca opredelila že v pisni dopolnitvi izvedenskega mnenja (list. št. 148 v spisu). Pritožbeno vztrajanje pri tem, da je zgolj prvi toženec na veljaven način prišel do izračuna divergence, je v povsem očitnem nasprotju s strokovnimi stališči izvedenskega mnenja Medicinske fakultete.14 Po pojasnilih izvedencev strokovno in zato tudi pravno odločilna je torej ugotovitev sodišča prve stopnje, da je šlo za izjemno veliko (hudo) divergenco retencijskih elementov, ki ni dovoljevala niti vstavitve niti retencije snemne proteze. Nadaljnje sklepanje sodišča, da je očitno šlo za divergenco, višjo od 40 stopinj (ki jo sistem po pojasnilih izvedenca še dopušča) torej niti ni pravno odločilno, a je ob povezavi obeh pojasnil izvedenca tudi povsem pravilno.

26. Prvi in drugi toženec grajata še zaključek izvedenca dr. C. C. o razmajanosti vsadka na mestu 13, na katerem temelji enako stališče sodišča prve stopnje v 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Izpostavljata, da ta vsadek ni bil omajan, ampak je bilo prisotno le okolno vnetje. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je prišlo do vnetja vsadka na mestu 13 in kasneje razmajanosti implantatov. Zakaj bi bilo odločilno, ali je bil razmajan implantat številka 13 ali implantat številka 24 (kot očitno menita pritožnika), ne pojasnita. Ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je prišlo do razmajanosti implantatov, ki je odločilna, pa pritožnika sploh ne nasprotujeta.

_Ad 2_

27. Tudi to, kako bi v dani situaciji ravnal skrben strokovnjak, je sodišče prve stopnje ugotovilo s pomočjo izvedenskega mnenja Medicinske fakultete in mnenja dr. C. C. V 19. točki obrazložitve sodbe je15 pojasnilo, da bi bilo treba s kirurškega vidika situacijo reševati bodisi z vstavitvijo novega implantata in ohranitvijo prvotnega oz. njegovo potopitvijo bodisi z nadomestitvijo implantata v pravilnejšem naklonu, s protetičnega vidika pa z odločitvijo za drugačen protetski sistem, zgolj z menjavo matric namreč retencije proteze ni bilo mogoče doseči. 28. Tem zaključkom pritožniki ne nasprotujejo razen z zastopanjem stališča, da ima vsaka težava več rešitev, do katerega se bo višje sodišče opredelilo v nadaljevanju obrazložitve ad 3. _Ad 3_

29. Največji del pritožb prvega in drugega toženca ter tretje toženke pa je namenjen graji pravne presoje sodišča prve stopnje, ali konkretno ravnanje prvega in drugega toženca ustreza ravnanju posebej skrbnih strokovnjakov.

30. V zvezi s tem vprašanjem16 pritožniki obsežno in na več mestih zastopajo stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje slediti zaključkom izvedencev, ker jim ne, pa je sodba z njimi v nasprotju. Takšno stališče je napačno.

31. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že v sklepu I Cp 985/2018 pojasnilo, da ni stvar izvedencev, da opredelijo, ali predstavlja neko ravnanje medicinskih strokovnjakov strokovno napako ali zaplet.17 Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, mora sodišče s pomočjo izvedencev ustrezne stroke ne eni strani opredeliti vsebino skrbnosti dobrega strokovnjaka - ugotoviti, kaj v konkretnem primeru zahtevajo sodobna medicinska doktrina, strokovni standardi in normativi, torej kako bi zdravnik moral ravnati, in na drugi strani ugotoviti, kako je v konkretnem primeru ravnal. Na podlagi informacij izvedenca in glede na okoliščine konkretnega primera pa nato sodišče odloči, ali ravnanje zdravnika v konkretnem primeru ustreza pravnemu standardu skrbnosti dobrega strokovnjaka ali od tega standarda odstopa18 oziroma ni dovolj skrbno. Kadar je tako, sodišče (ne izvedenec) zaključi, da je bila storjena zdravniška napaka. Pravni zaključki in pojasnila izvedencev, ki jih na več mestih povzemajo toženci v pritožbah19, in so ob strokovnih ugotovitvah ter pojasnilih izvedencev napačni, sodišča v ničemer ne zavezujejo, kar je sodišče prve stopnje povsem pravilno razumelo in materialno pravno pravilno zaključilo, da konkretno ravnanje prvega in drugega toženca ne ustreza ravnanju posebej skrbnih strokovnjakov, da je bila torej storjena napaka.

32. To, da je sodišče sprejelo drugačen zaključek o pravnih vprašanjih, kot sta ga sugerirala izvedenca, prvi in drugi toženec uveljavljata tudi kot bistveno kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pravni zaključek ni odločilno dejstvo, že zato kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

33. Takšnemu zaključku toženci v pritožbah tudi vsebinsko nasprotujejo. Prvi in drugi toženec se ob tem sklicujeta na izpoved prvega toženca, da ima vsaka težava več možnih rešitev, postopka, ki sta ga izpeljala toženca, pa ni mogoče šteti za napačnega samo zato, ker bi se drug strokovnjak odločil drugače. Slednje sicer lahko drži, a to, da postopek, ki sta ga izbrala toženca, ni omogočal uspeha, je sodišče prve stopnje ugotovilo s pomočjo izvedenskega mnenja Medicinske fakultete in izvedenca dr. C. C. Pritožniki imajo sicer prav, ko pojasnjujejo, da ima obveznost zdravnika značilnost obligacije prizadevanja, ne obligacije uspeha. To pa še ne pomeni, da za pravilno izpolnitev obveznosti medicinskega strokovnjaka zadošča vsakršno prizadevanje. Zadošča le prizadevanje s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Vztrajanje pri prvotni (lahko sicer sprva dobro izbrani) rešitvi, po tem, ko so bili vsadki tako divergentni, da po skladnih ugotovitvah izvedencev niso omogočali niti vstavitve niti retencije snemne proteze, pač ni ravnanje skrbnega strokovnjaka.

34. Nepotrebno je pritožbeno izpostavljanje tega, da je bila proteza sama po sebi strokovno izdelana in da je bil kirurški poseg sam po sebi strokovno opravljen.20 Proteza je (bila) lahko na delovnem pultu še tako strokovno popoln izdelek, dejstvo pač je, da je (bila) narejena za to, da se jo pritrdi v usta in da tam tudi obstane. Prav tako je (bil) lahko kirurški poseg še tako skrbno izveden, ta poseg ni bil samemu sebi namen - njegov namen je bil, da se na vsadke pričvrsti proteza, kar pa po strokovnih ugotovitvah izvedencev zaradi neustrezne21 izbire lokatorjev (mnenje na list. št. 118), torej zaradi napačne odločitve prvega in drugega toženca22, ni bilo mogoče. 35. Da in zakaj načrti sanacije, ki sta jih tožniku (kar eno leto) izvajala in še v nadaljevanju predlagala prvi in drugi toženec, niso mogli rešiti težav, je sodišče prve stopnje pojasnilo v 19. in 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tem razlogom (razen s posplošenim vztrajanjem, da zmeraj obstaja več možnih rešitev) toženci v pritožbah ne nasprotujejo, pritožbeno sodišče pa jih sprejema.

36. Pritožbene navedbe, da je sodišče zgolj sledilo špekulaciji izvedencev, kaj bi bilo, če bi bilo, pritožbeno sodišče ne razume in se zato do nje ne more vsebinsko opredeliti.

_O škodi (kot predpostavki civilnega delikta)_

37. Kot nepremoženjsko škodo, ki je tožniku nastala zaradi medicinske napake prvega in drugega toženca, je sodišče prve stopnje opredelilo nevšečnosti in bolečine med zdravljenjem, kolikor je to odstopalo od normalnega teka stvari; strah, ki ga je tožnik prestajal zaradi posegov, ki so odstopali od normalnega teka stvari, in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter skaženosti, ki sta posledica dodatne izgube kostnine v predelu zgornje čeljusti. Kot premoženjsko škodo pa je opredelilo stroške odstranitve dveh (neizpadlih) implantatov, izdelave in sanacije začasne proteze ter bodočo škodo - stroške sanacije brezzobosti.

38. Neutemeljen (pravzaprav pa tudi nerazumljiv) je pritožbeni očitek toženk, da se sodišče do medicinske napake opredeljuje v razmerju do končnega rezultata, estetske in funkcionalne proteze, ne pa nepremoženjske škode, ki bi lahko bila edina pravno priznana škoda. Tudi v tem delu pritožbe prvi in drugi toženec (kot razloge sodišča prve stopnje) napadata navedbe tožeče stranke, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v 13. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, kar odgovora pritožbenega sodišča ne terja.

39. Sodišče prve stopnje ni spregledalo, kar izpostavlja pritožba prvega in drugega toženca, da je bil tožnik že pred njunimi posegi brez zob in da je bila že pred posegi prisotna izguba kostnine. A ta je bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje (ki temeljijo na izvedenskem mnenju Medicinske fakultete) takšna, da je omogočala enostavno vstavitev implantatov, danes pa to ni več mogoče in je tožnikovo stanje izjemno težavno23 - gre torej za poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja.

_O vzročni zvezi_

40. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je atrofija zgornje čeljusti pri tožniku gotovo tudi posledica brezzobosti, vendar pa je tako hudo izrazita zaradi postopkov z izgubo implantatov, dodatno izgubo kostnine pa je povzročila še ostektomija, ki je bila potrebna, da je zdravnik D. odstranil implantate (37. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

41. Izgubo implantatov (zaradi razmajanja) po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki temeljijo na izvedenskem mnenju Medicinske fakultete, v teoriji lahko povzročita dva vzroka: protetična preobremenitev in vnetje ob implantatih. Znano pa je tudi, da protetična preobremenitev poslabšuje obimplantatna vnetja (23. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Tem ugotovitvam toženci v pritožbah ne nasprotujejo.

42. S pomočjo izvedencev je sodišče prve stopnje ugotovilo še, da gre pri tožniku za kombinacijo obeh zgoraj navedenih vzrokov; hkrati pa, da način in dolgotrajnost poskusov prilagajanja retencijskih elementov za dosego retencije proteze ter naklon desnih implantatov z lokatorji gotovo predstavlja protetično preobremenitev implantatov. Pritožbeni očitek, da je sodišče samo naredilo ta strokovni medicinski zaključek, ni utemeljen. Sodišče je korektno razumelo in povzelo izvedensko mnenje Medicinske fakultete (4. točka, list. št. 119 v spisu), ki je v tem delu jasno in popolno. Kako in s čim bi ga morala izvedenca ustno še podkrepiti24, prvi in drugi toženec v pritožbi ne pojasnita. Za njuno stališče, da je po vseh študijah jasno, da naklon vsadkov ni vzrok za preobremenitev vsadka, pa velja, da v pritožbi ni z ničemer podkrepljeno. Poleg tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je naklon vsadkov vzrok za preobremenitev vsadka, ampak da način in dolgotrajnost poskusov prilagajanja retencijskih elementov za dosego retencije proteze skupaj z naklonom desnih implantatov z lokatorji gotovo predstavlja protetično preobremenitev implantatov.

43. Pritožbeni očitek, da se izvedenca nista mogla izjasniti, kateri od teoretično možnih vzrokov je povzročil izgubo implantatov, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje tega dejstva res ni moglo ugotoviti s stopnjo prepričanja, kar je korektno obrazložilo, z nadpolovično verjetnostjo pa. Ne drži torej pritožbeni očitek prvega in drugega toženca, da je sodišče vzročno zvezo domnevalo.

44. Napačno je pritožbeno stališče tožencev, da tožnik ni zmogel dokaznega bremena glede vzročne zveze. Ker pri vseh (natančneje: obeh) možnih vzrokih za razmajanje in izgubo implantatov ne gre za neke fiziološke ali biološke procese v tožnikovem organizmu, ki jih ne bi bilo mogoče popolnoma obvladati (prim. obrazložitev zgoraj), bi morala tožena stranka dokazati, da so razmajanju in izgubi implantatov botrovale kakšne druge okoliščine (ne ravnanje zdravstvenega osebja) oziroma da sta prvi in drugi toženec ravnala s skrbnostjo, ki se od njiju pričakuje, da torej razmajanja in izgube implantatov (in z njima povezanega poslabšanja tožnikovega zdravja) ni bilo mogoče preprečiti, da jih niti izkušeno in usposobljeno zdravstveno osebje ne bi moglo preprečiti.25 To pa tožencem ni uspelo. Prvi in drugi toženec sta to (opredeljeno) poskusila s trditvami, da so vzroki za razmajanje in izgubo implantatov v tožnikovem kajenju in slabi ustni higieni.26 Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje do njunih ugovorov ni opredelilo, pa ni utemeljen. Jasni in razumljivi razlogi o tem so v 23. točki na 14. strani obrazložitve izpodbijane sodbe.27 Tem razlogom toženci nasprotujejo le s pritožbenim vztrajanjem pri svojem, s čimer pa dokazne ocene, ki temelji na izvedenskem mnenju Medicinske fakultete, ne omajejo.

**O obsegu škode oziroma višini odškodnine** **Nepremoženjska škoda**

45. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 18.000 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, kar v času izdaje sodbe predstavlja približno 14,5 povprečnih plač.

46. Zoper odločitev o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo se pritožujejo vse tri pravdne stranke. Prvi in drugi toženec navedeta le, da je odškodnina za bolečine previsoka, saj do teh zaradi anestezij ni moglo priti. Tretja toženka pa meni, da podlage za prisojo odškodnine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti ni, saj posledice pri tožniku niso trajne narave, sprememba obraza zaradi izgube kostnine povprečnemu opazovalcu ni opazna, za strah pa tožniku odškodnina ne pripada, ker se je za zdravljenje brezzobosti odločil prostovoljno. Tožnik se zavzema za prisojo višje odškodnine. Sodišče se bo do vseh pravno pomembnih pritožbenih navedb opredelilo skupaj.

47. Tožnik sicer v pritožbi izpostavlja dejanske okoliščine, ki naj bi jih sodišče prve stopnje ugotovilo napačno ali pa se do njih ne opredelilo, a neutemeljeno: Ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni prišlo do “lomljenja kosti“, je prepričljiva in podprta z izvedenskimi mnenji. Tudi to, da je tožnik posege doživljal zelo intenzivno, je sodišče prve stopnje ugotovilo, razumelo in ustrezno upoštevalo. To, da je zaradi posegov prvega in drugega toženca prišlo do dodatne izgube kostnine, je sodišče prve stopnje ugotovilo in materialno pravno pravilno upoštevalo.28 Tudi tega, koliko posegov je moral prestati tožnik, sodišče prve stopnje ni spregledalo.

_O duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti_

48. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo odškodnino 5.000 EUR, kar je v času izdaje sodbe predstavljalo približno 4 povprečne plače. 49. Trajna posledica škodnega dogodka je po ugotovitvah sodišča prve stopnje dodatna izgube kostnine v predelu zgornje čeljusti, edina možna sanacija brezzobosti je zdaj, kot je bilo pojasnjeno, izdelava proteze, sidrane na zigomatičnih implantatih, ki se vstavijo v zgornjo lično kost.29 Do tedaj pa je oziroma bo tožnik oviran pri vseh funkcijah ust - grizenju, žvečenju, požiranju, govoru, normalnem dihanju in psihosocialnem obnašanju, zaradi česar trpi duševne bolečine.

50. Tretja toženka sicer delno pravilno izpostavlja, da sodišče odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisodi le, če je to trajne narave. Ni pa to stališče popolno - denarna odškodnina se lahko prisodi tudi, kadar je zmanjšanje življenjske aktivnosti začasno, če je močnejše intenzivnosti in če to opravičujejo posebne okoliščine. Da bi bili navedeni pogoji v obravnavanem primeru izpolnjeni, sodišče prve stopnje ne obrazloži. Pritožbeno sodišče pa ob upoštevanju okoliščine, da je bil tožnik tudi pred posegi prvega in drugega toženca brez zob, začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter z njim povezanih duševnih bolečin ne more opredeliti kot tako intenzivnega, da bi utemeljevalo prisojo posebne odškodnine iz tega naslova. To celokupno na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje vseeno ni vplivalo. Zgoraj povzete nevšečnosti (oviranost pri vseh funkcijah ust - grizenju, žvečenju, požiranju, govoru, normalnem dihanju in psihosocialnem obnašanju, zaradi česar tožnik trpi duševne bolečine) je treba namreč upoštevati pri prisoji odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.

_O telesnih bolečinah in nevšečnostih pri zdravljenju_

51. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo odškodnino 10.000 EUR, kar je v času izdaje sodbe predstavljalo približno 8 povprečnih plač. Zgoraj je bilo že pojasnjeno, da je kot nepremoženjsko škodo, ki je tožniku nastala zaradi medicinske napake prvega in drugega toženca, opredelilo le nevšečnosti in bolečine med zdravljenjem, kolikor je to odstopalo od normalnega teka stvari. Ugotovilo je, da bi ob normalnem teku stvari bolečine in neprijetnosti trajale med 7 in 10 dni, pri tožniku pa so trajale eno leto in pol. V tem obdobju je bil tožnik omejen pri prehranjevanju; kar dvajsetkrat je obiskal laboratorij (najdaljša seansa je trajala 4 ure)30; med posegi je prestajal bolečine različnih intenzivnosti, 17. 9. 2014 mu je dr. Pavlovič odstranil implantata, osebna zobozdravnica pa nato še šive, zaradi izdelave treh nadomestnih protez je obiskoval osebno zobozdravnico, jemal je analgetike, dvakrat je opravil rentgensko slikanje, zaradi pojava herpesa (ki prej ni zabeležen v zdravstvenem kartonu) je imel sedem laserskih posegov.

52. Upoštevaje opisane bolečine in nevšečnosti (ki so trajale približno eno leto) ter nevšečnosti, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri prisoji odškodnine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, je skupna odškodnina 15.000 EUR (približno 12 povprečnih plač) takšna, da upošteva vse okoliščine primera in se tudi ustrezno umešča med odškodnine, ki so bile za (do neke mere) primerljive škode prisojene v sodni praksi.31 Sodišče prve stopnje umestitve odškodnine med odškodnine, prisojene za podobno hude primere, kot utemeljeno izpostavlja tožnik v pritožbi, res ni opravilo, a je to ob vseh ugotovljenih individualnih okoliščinah na strani tožnika lahko naredilo pritožbeno sodišče. Odločbe, ki jih kot primerljive (brez navedbe dejanskih okoliščin) predstavlja tožnik v pritožbi pa niso primerljive - gre za povsem drugačne tipe škodnih dogodkov, drugačne in hujše poškodbe, kombinacije več poškodb; tudi v delu, v katerem so poškodbe primerljive (torej gre za poškodbe zob) pa gre za primere, ko oškodovanci dotlej niso imeli pomembnih težav z zobmi.

53. Pritožbeno očitek tožnika, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da bo tudi v bodoče prestajal bolečine, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je to ugotovilo in upoštevalo. Tudi vse okoliščine, ki jih tožnik ponovno izpostavlja kot zmanjšanje življenjske aktivnosti, je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo. Tožnik očitno pozablja, da tudi pred škodnim dogodkom ni imel urejenega zobovja.

_O strahu_

54. Za strah je sodišče prve stopnje tožniku priznalo 1.500 EUR odškodnine, kar je v času izdaje sodbe predstavljalo nekaj več kot eno povprečno plačo. Ugotovilo je, da je bilo tožnika, ki je nagnjen k strahu, strah za izid zdravljenja zaradi podaljšanega zdravljenja, boji pa se tudi posegov, ki ga čakajo. Prisojena odškodnina se ustrezno umešča med v sodni praksi prisojene odškodnine za primerljivo intenziteto in trajanje strahu.

55. To, da se je tožnik sam odločil za sanacijo brezzobosti, kar v pritožbi izpostavlja tretja toženka, ni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, saj je bilo ugotovljeno, da je bilo zdravljenje zaradi napak prvega in drugega toženca drugačno in mnogo dolgotrajnejše od razumno pričakovanega.

56. Neutemeljeno pa je tudi tožnikovo pritožbeno zavzemanje za odmero višje odškodnine za strah s sklicevanjem na to, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da mu je sledil najeti detektiv. Tožnik niti ne trdi, da bi odškodnino za strah zaradi tega zahteval (in kje), pritožbeno sodišče pa takšnih navedb ne najde.32 _O skaženosti_

57. Tudi za skaženost je sodišče prve stopnje tožniku priznalo 1.500 EUR odškodnine, kar je v času izdaje sodbe predstavljalo nekaj več kot eno povprečno plačo. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da je za tožnika najbolj neprijetno to, da se na začasno snemljivo protezo ne more zanesti, saj mu izpada. Protezo si lepi, lepilo pa drži približno dve uri. Gotovo je tudi njegov obraz, ko proteze ne nosi, spremenjen, sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bolj kot prej, a to, kot utemeljeno izpostavlja tretja toženka, načeloma ni vidno vsakomur. Dejstvo, da uporaba nezanesljive snemljive proteze ne bo trajna in to, da se tožnik brez proteze gotovo pokaže le v najožjem krogu ljudi, ne utemeljuje prisoje višje odškodnine iz tega naslova.

_Sklepno o odškodnini za nepremoženjsko škodo_

58. Odškodnina 14,5 povprečnih plač v času sojenja ustrezno upošteva vse zgoraj opisane posebnosti tožnikovega primera in se pravilno umešča med odškodnine, prisojene za podobno hude, hujše in blažje primere (prim. odločbe, navedene v opombi 28 zgoraj).

**Premoženjska škoda**

59. Sodišče je prvemu in drugemu tožencu iz tega naslova naložilo plačilo 12.540,82 EUR.

60. Zoper ta del odločitve se prvi in drugi toženec pritožujeta le z opozarjanjem na veljavne predpise o obveznem zdravstvenem zavarovanju. Pritožbeno sodišče lahko na te pritožbene navedbe odgovori le z opozorilom na določbo 169. člena OZ, po kateri sodišče, ki upošteva tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode, prisodi oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve. Kako in v kakšnem obsegu bi lahko tožnik povzročeno škodo odpravljal po pravilih o obveznem zdravstvenem zavarovanju, zato za odločitev v tej zadevi ni pravno odločilno.

61. Tožnik pa se v pritožbi zavzema za prisojo višje odškodnine - tudi zneska, ki ga je plačal za posege prvemu in drugemu tožencu. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da prisojeni znesek zadošča za sanacijo obstoječega stanja, takšno zavzemanje ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje pravilno izpostavlja, da bi bil tožnik s prisojo višjega zneska obogaten.

**O solidarni odgovornosti**

62. Pritožba prvega in drugega toženca tudi v tem delu ni utemeljena. Pritožnika izpostavljata, da ni pravno pomembno to, da ju je tožnik dojemal kot enotno ekipo. Menita, da je bilo njuno delo jasno razmejeno, kar naj bi potrjevali izvedenski mnenji. Spregledata pa, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo le tega, kako je oralnega kirurga in zobozdravnik dojemal tožnik, ampak tudi, da sta (res vsak s svojim delom) k zdravljenju tožnikove brezzobosti pristopila skupaj, enakovredno in s skupnim načrtom dela (čemur ne nasprotujeta) ter predračun izdala v imenu obeh (čemur tudi ne nasprotujeta). Izvedenski mnenji, prav nasprotno, kot to menita pritožnika, delo obeh opredeljujeta kot timsko delo.33 Zaključek sodišča prve stopnje, da prispevka posameznega od njiju pri nastali škodi ni mogoče oceniti, je tako pravilen, prav tako pa nadaljnji materialno pravni sklep, da za povzročeno škodo v skladu s 1. in 4. odstavkom 186. člena OZ odgovarjata solidarno.

**O stroških**

63. Zoper odločitev o pravdnih stroških sodišča prve stopnje se pritožujeta prvi in drugi toženec, ki menita, da sodišče uspeha pravdnih strank ni pravilno izračunalo, odmeri stroškov v 64. do 66. točki obrazložitve pa pritožniki ne nasprotujejo.

64. Tožnikov uspeh je bil delen. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov (2. odstavek 154. člena ZPP). Ker je bil postopek z dokazovanjem temelja obsežen in je povzročil večji del pravdnih stroškov, tožnik pa je tudi predhodno založil stroške izvedencev, pritožbeno sodišča nima nobenih pomislekov v oceno uspeha, kakršno je naredilo sodišče prve stopnje. Ob upoštevanju popolnega uspeha po temelju in delnega uspeha po višini je skupni uspeh do toženk (ki ni bil enak) ocenilo (čemur pravdne stranke niti ne nasprotujejo). Oceni (ne matematičnemu izračunu), da je ob upoštevanju opisanih okoliščin primera tožnikov uspeh 62 %, uspeh toženk pa 38 %, pritožbeno sodišče pritrjuje.

65. Pritožbeno zavzemanje prvega in drugega toženca za drugačno upoštevanje uspeha pravdnih strank (z upoštevanjem gole višine zahtevanega in prisojenega zneska) glede na naštete okoliščine primera, ni utemeljeno.

**Sklepno**

66. Pritožbe torej niso utemeljene. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbe v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih potrdilo. Na ostale navedbe v pritožbah višje sodišče ne odgovarja, saj niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), le še dodaja, da prvi in drugi toženec na nekaterih mestih navajata trditve o dejstvih, nasprotujoče ugotovitvam sodišča prve stopnje, očitno kot poskus uveljavljanja bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (prim. 2. odstavek 350. člena ZPP). To od pritožnika terja, da kršitev konkretno in jasno obrazloži z opisom tega, kje je bila ta kršitev storjena, torej tudi, kje so njegove navedbe, ki jih naj bi sodišče prve stopnje spregledalo.34 Pritožnika tega ne storita, zaradi česar natančnejšega pritožbenega preizkusa teh navedb ne moreta doseči. 67. Ker pritožniki s pritožbami niso uspeli, sami krijejo stroške pritožbenega postopka, to velja tudi za stroške odgovor na pritožb, ki jih glede na vse okoliščine primera ni mogoče šteti za potrebne v smislu 155. člena ZPP.

1 Pritožbeni očitek na 15. strani pritožbe prvega in drugega toženca torej ni utemeljen. 2 Na katerega vsebino sodišče prve stopnje v tej zadevi ni imelo vpliva, pravdni stranki pač. 3 O tem več v nadaljevanju. 4 Pritožbeno sodišče bo za njuno mnenje v nadaljevanju uporabljalo tudi izraz mnenje Medicinske fakultete. 5 Sodišče pa je tisto, ki odloči o pravnih vprašanjih, kar bo natančneje pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve. 6 Povzeto po sklepu VS RS II Ips 32/2012. 7 6. člen OZ določa: Udeleženci v obligacijskem razmerju morajo pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih. 8 Iz odločbe VS RS II Ips 302/2011. 9 Enako: sklep VSL II Cp 2161/2019. 10 Kar povsem jasno izhaja iz 1. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. 11 Zadnji odstavek na 9. strani pritožbe in drugi odstavek na 13 strani pritožbe. 12 15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. 13 Izvedenec dr. A. A.: „ker ta pripomoček za merjenje divergence, torej razlik v smereh, je relativno preprost in je na nivoju nekega kotomera in ocenjuje se lahko samo v eni ravnini, on to ponavadi samo takrat, kadar imamo v igri dva implantata. Torej lahko ugotavljaš ali je desni zelo različen od levega ali pa da sta si med seboj zelo divergentna, medtem ko težko ocenjuješ v dveh ravninah, kot je šlo v tem primeru ... Tako da tudi če bi izmerili, poskušali izmeriti, bi bilo to precej, precej približno ...“. 14 Morda pa je prav prvotoženčevo zanašanje na izmero brez kritične presoje situacije v čeljusti, kakršno je izvedencema omogočalo slikovno gradivo v spisu, botrovalo neuspešnemu zdravljenju. 15 Ni sicer uporabilo izraza “skrbnost dobrega strokovnjak“, a materialno pravno opredelitev lahko poda pritožbeno sodišče. 16 Prav nasprotno kot pri vprašanju strokovnih pojasnil izvedencev, ki bi jih po prepričanju prvega in drugega toženca moralo sodišče prve stopnje oceniti kritično. 17 Prim. tudi VSK sodba in sklep Cp 449/2008. 18 Iz odločbe VS RS II Ips 302/2011. 19 … Pri vsem gre za medicinske zaplete ..., … težave pri posegu ..., … dokumentacija ne dopušča dvoma o tem, da je implementacija potekala v skladu s pravili stroke, pri izvedbi so se pokazale številne težave, ki so rezultirale v nesrečnem zaključku ..., … sodišče bi moralo vedeti, da ne gre za strokovno napako, temveč klasičen zaplet zdravljenja ..., šlo je res za splet nesrečnih okoliščin, za splet zapletov, ki so se vrstili eden za drugim ..., … pri gospodu gre za veliko zapletov … 20 To je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v 18. točki na 12 strani obrazložitve izpodbijane sodbe. 21 Izraz neustrezna nedvomno lahko pomeni samo slabša od izbire, ki bi jo naredil dober strokovnjak. 22 List. št. 44 v spisu III R 179/2014. 23 Tem ugotovitvam pritožniki ne nasprotujejo. 24 5. stran pritožbe. 25 Prim. 11. točka obrazložitve sklepa VS RS II Ips 32/2012. 26 Trditve o stresu in slabem imunskem sistemu so ostale na ravni ugibanj toženk. 27 Iz izvedenskega mnenja Medicinske fakultete izhaja, da sta kajenje in ustna higiena povezana z dolgoročno uspešnostjo, na primer z desetletnim preživetjem implantatov, pri tožniku pa je do izgube dveh implantatov prišlo v obdobju enega leta. 28 Pritožbeno predlaganje dokazov, pridobljenih izven časovnih meja pravnomočnosti je neupoštevno, a ob pojasnjenem tudi nepotrebno. 29 Sodišče prve stopnje je prisodilo tudi odškodnino za bodočo premoženjsko škodo, da bo tožnik takšno sanacijo lahko opravil. 30 V normalnih primerih pacient v laboratorij sploh ne pride. 31 Prim.: V odločbi II Ips 335/2001 VS RS je bilo v hujšem primeru osemletnega dečka prisojenih 19 povprečnih plač. Deček je imel zlom zobnih kron petih zob in majavost štirih mlečnih zob, kar je terjalo 59 zobozdravniških posegov in še deset obiskov v specialistični ambulanti, 8 rentgenskih slikanj, štirimesečno nošnjo opornice. Deček je ob posegih prestajal večje psihične travme. Prizadeti so zobje v vidnem sektorju, ostala mu je tudi trajna funcionalna motnja pri občutnem številu zob; prišlo je in bo še, do izgube več zob, tako da bo to po osemnajstem letu terjalo zobno protetično rehabilitacijo. V odločbi VS RS II Ips 509/2006 je bilo 27 letnemu moškemu za posledice prometne nesreče, ki pa je poleg izbitja dveh zob, omajanja dveh zob, zloma korenine enega zoba in zloma krone enega zoba utrpel še pretres možganov, zvin vratne hrbtenice in zlom levega ličnega mostička, za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter zmanjšanje življenjske aktivnosti prisojenih 17 povprečnih plač. V zadevi VS RS II Ips 635/2015 je bilo 13 letni oškodovanki, ki je utrpela poškodbo sprednjih zob - odlom zobnih kron dveh zob in delno omajanost zgornjih sekalcev, desni zgornji sekalec je imel odlom krone, ki poteka globoko v zobni dentin, za (manj časa trajajoče) telesne bolečine in (manj) nevšečnosti med zdravljenjem ter 2 % zmanjšanje življenjske aktivnosti, strah in skaženost prisojenih 13 povprečnih plač. V zadevi VS RS II Ips 62/2007 je bilo 14 letnemu fantu zaradi odbitja zobne krone enega zobe ter razmajanja dveh zob ter poškodbe dlesni in raztrganine ustnice prisojenih 12 povprečnih plač. 32 Prim. tudi obrazložitev v nadaljevanju (66. točka) in v opombi 34. 33 Kot pojasnila izvedencev pravilno predstavi že sodišče prve stopnje v 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. 34 Prim. sodba VS RS II Ips 25/2020.