Jedro

V individualnem delovnem sporu, ki se nadaljuje po prerekanju priglašene terjatve v stečajnem postopku nad toženo stranko, preoblikovanje zahtevka (sprememba tožbe), ki bi skupaj z uveljavljanimi stranskimi terjatvami presegalo skupno vrednost v stečaju priglašene terjatve, ni dopustno.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se kot sodba in sklep glasi:

1. Ugotovi se obstoj terjatve tožeče stranke M. K. do tožene stranke Planum p.o. - v stečaju v višini 449.153,00 SIT.

2. Tožba se v delu zahtevka, ki presega znesek 449.153,00 SIT, zavrže. 3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 40.556,60 SIT v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 37.960,00 SIT v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da ima tožeča stranka do tožene stranke terjatev za bruto razliko med izplačano bruto zajamčeno plačo in 80 % bruto plačo po splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo za čas od februarja 1992 do septembra 1993 v skupnem znesku 378.979,00 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska, pri čemer tečejo zakonite zamudne obresti od vsakokratnih neto mesečnih razlik, vse do uvedbe stečaja 12.2.1996. Hkrati je toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka v višini 40.556,60 SIT.

Tožena stranka je zoper takšno odločitev vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pri tem navedla naslednje. Tožnica je s tem, ko je vložila tožbo na nepristojno sodišče, katero je zadevo kasneje odstopilo v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, Oddelku v Kranju, zamudila 15 dnevni prekluzivni rok, zaradi česar bi tožba morala biti zavržena. Sodišče je tožnici priznalo tudi zakonite zamudne obresti, ki jih s tožbo ni zahtevala, o presežku nad priznanim zneskom terjatve pa ni odločilo. Med postopkom je tožnica tožbo spremenila tako, da je uveljavljala zahtevek na drugi dejanski in pravni podlagi, v kar tožena stranka ni privolila, sodišče pa o tem ni odločilo. Ne glede na to pa taka sprememba ni dopustna že zaradi zamude 15-dnevnega prekluzivnega roka. Tožnica je primarno uveljavljala zahtevek iz naslova obveznic, ki se nanašajo na obdobje od januarja 1992 do oktobra 1992, sodišče pa ji je z izpodbijano sodbo priznalo tudi razliko v plači za obdobje po oktobru 1992 do vključno septembra 1993. Poleg vsega pa je sodišče v izrek, ki je ugotovitvene narave, vneslo 8 dnevni paricijski rok za izvršitev sodbe, čeprav je izplačilo ugotovljene terjatve predmet stečajnega postopka.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da s pripravljalno vlogo z dne 05.09.2000 tožbenega zahtevka ni spremenila, saj ves čas uveljavlja izplačilo premalo plačanega osebnega dohodka, temveč je le tekstovno in ne vsebinsko popravila tožbo. Predlagala je zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 - 96/2002, v nadaljevanju ZPP). Pri tem je ugotovilo naslednje: Pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo tožbo v celoti zavreči, ker naj bi tožnica z vložitvijo tožbe pri nepristojnem sodišču zamudila 15-dnevni prekluzivni rok, ni utemeljen. Tožnica ob vložitvi tožbe ni imela pooblaščenca, hkrati pa sodišče ni našlo razlogov, ki bi kazali na to, da te pomote ni mogoče pripisati njeni nevednosti. Glede na to, je bila po določilu 6. in 7. odst. 112. čl. ZPP tožba vložena pravočasno.

Preizkus nadaljnjih pritožbenih očitkov je pokazal, da so v izpodbijani sodbi dejstva sicer pravilno ugotovljena, vendar je sodišče prve stopnje iz njih nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev, sodba pa se opira na ta dejstva. Zato jo je bilo treba spremeniti (358. čl. ZPP).

Okvir presoje v predmetni zadevi je začrtan s prijavo terjatve tožeče stranke v stečajnem postopku in sklepom stečajnega senata z dne 07.06.1996. Iz vsebine terjatve, kot jo je tožnica priglasila v stečajnem postopku, izhaja dvoje. Prvič, terjatev izvira iz naslova premalo plačanega osebnega dohodka v skupni višini 449.153,00 SIT brez obresti. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno ugotovilo, da obveznice niso vrednostni papir, temveč le potrdilo delodajalca o premalo izplačanem osebnem dohodku in višini razlike. In drugič, terjatev se nanaša na obdobje od januarja 1992 do oktobra 1992. Sprva je tožnica svojo terjatev v tožbi enako opredelila. Kasneje pa jo je v dveh pripravljalnih vlogah z dne 04.09.2000 in 19.09.2000 preoblikovala. Po novem ni več zahtevala zneskov, kot so bili navedeni v obveznicah, temveč razliko med bruto zajamčenim osebnim dohodkom in 80% bruto plačo po splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega zneska, za čas od januarja 1992 do vključno septembra 1993, pri čemer je glede glavnice ostala v mejah priglašene terjatve. Takšnemu preoblikovanju zahtevka je tožena stranka izrecno nasprotovala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, vendar je prvostopenjsko sodišče presodilo, da gre zgolj za njegovo specifikacijo in ne za spremembo tožbe, zato o tem ni odločilo. Ob izkazanih dejstvih takšen zaključek prvostopenjskega sodišča ni v celoti pravilen. Kot že rečeno, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da obveznice niso vrednostni papirji, temveč potrdilo delodajalca o premalo izplačanem osebnem dohodku in dolgovani razliki, zato ne drži pritožbena navedba, da je tožnica z omenjeno spremembo uveljavljala zahtevek na čisto drugačni pravni podlagi, saj ves čas uveljavlja razliko premalo plačanega osebnega dohodka. Vendar pa je z naknadno priglašenimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega zneska, kljub dejstvu, da je glavnico z drugo pripravljalno vlogo skrčila za približno 70.000,00 SIT, svoj zahtevek dejansko zvišala in je skrčitev zgolj navidezna. Očitno je, da nova glavnica skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od leta 1992, predstavlja neprimerno višji znesek, kot ga je prvotno uveljavljala s priglasitvijo stečajnemu senatu in v svoji tožbi. Hkrati je, kot še utemeljeno navaja pritožba, razširila dejansko podlago zahtevka, saj je zahtevala razliko osebnega dohodka tudi za obdobje po oktobru 1992 do vključno septembra 1993. Tako spremenjen tožbeni zahtevek (po višini in dejanski podlagi) nedvomno predstavlja spremembo tožbe v smislu 184. člena ZPP, ki v konkretnem primeru ni dopustna zaradi zamude 15 dnevnega prekluzivnega roka iz 144. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. l. RS, št. 67/93 - 42/2002, v nadaljevanju ZPPSL) in posledično zaradi neizkazanega pravnega interesa. Pravni interes tožnice je podan le za terjatev, ki jo je priglasila v stečajnem postopku, za ugotovitev tistega, kar je zahtevala več (znesek nad 449.153,00 SIT) ali drugače (razliko dohodka po oktobru 1992), pa ne, saj v tem delu njena terjatev v skladu z 2. odstavkom 144. člena ZPPSL pri razdelitvi stečajne mase tožene stranke ne bi mogla biti upoštevana. Glede na povedano, je pritožbeno sodišče tožbo v delu, ki presega prvotno toženi znesek v višini 449.153,00 SIT, zavrglo.

V ostalem (t. j. glede zahtevka za ugotovitev obstoja terjatve v višini 449.153,00 SIT, ki se nanaša na obdobje od septembra 1992 do oktobra 1992) pa ocenjuje, da je tožbeni zahtevek utemeljen, dejstva, odločilna za njegovo presojo, pa v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljena. Zlasti so pomembne naslednje ugotovitve. Tožeča stranka je po podatkih Agencije za plačilni promet v letu 1992 ponovno poslovala z izgubo. Posledično je na predlog direktorja zbor delavcev 30.01.1992 sprejel sklep o tem, da se delavcem tekoče izplačuje le zajamčen osebni dohodek in da se za preostanek izdajo mesečne obveznice. Mesečne obveznice so bile izdane za obdobje od januarja 1992 do septembra 1992 in po svoji vsebini niso vrednostni papirji, temveč potrdila o razliki nad zajamčenim osebnim dohodkom. Gre torej za listine, s katerimi je dolžnik (tožena stranka) priznal svojo obstoječo obveznost proti upniku (tožeči stranki) v smislu 323. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/78 - Ur. l. RS št. 87/2002 v zvezi z določbo 1060. čl. obligacijskega zakonika, Ur. l. RS št. 83/2001, v nadaljevanju ZOR). Pri tem je očitno, da je tožena stranka v znesku obveznic oz. potrdil, nominiranih v DEM, hotela priznati realno vrednost neizplačanih razlik plače. Ko je tožnica v naknadnih pripravljalnih vlogah navedla nominalne zneske razlik med izplačanim in neplačanim osebnim dohodkom, ki so skoraj za polovico nižji od zneskov, ki jih je tožena stranka na obveznicah priznala kot svoj dolg iz naslova neplačanega osebnega dohodka, pritožbeno sodišče ocenjuje, da takšno preoblikovanje zahtevka, v delu, ki se nanaša na obdobje izdanih obveznic in v okviru v stečaju priglašene terjatve - t.j. za znižane zneske od januarja 1992 do oktobra 1992 z zakonitimi zamudnimi obrestmi do skupne višine 449.153,00 SIT, ne predstavlja spremembe tožbe. Tožnica je s preoblikovanjem tožbenega zahtevka v tem delu tako zgolj razčlenila vsebino obveznic, ki ji priznavajo terjatev iz naslova premalo plačanega osebnega dohodka skupaj z delom zamudnih obresti do označene višine. Ker tožena stranka navedenih dejstev ter višine zneskov obveznic ni izpodbijala, niti ni predložila dokaza, ki bi vzbudil dvom v njihovo pravilnost, je tožbeni zahtevek, ki se glasi na ugotovitev obstoja terjatve do tožene stranke v višini 449.153,00 SIT, utemeljen.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka sodbe.

Ob takem izidu se sicer izkaže, da je tožnica s prvotno vtoževano glavnico v celoti uspela. To bi sicer lahko vplivalo na višjo odmero njenih stroškov, vendar se tožnica zoper izrek o stroških ni pritožila, tako da je pritožbeno sodišče v izrek svoje odločitve le povzelo znesek stroškov, ki je bil tožnici prisojen že pred sodiščem prve stopnje.

Tožena stranka je s pritožbo delno uspela. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je njen uspeh polovičen, stroški pritožbe pa potrebni. Nasprotno ocenjuje, da stroški tožeče stranke za odgovor na pritožbo niso bili potrebni, ker z odgovorom ni v ničemer prispevala k odločitvi. Po določilu 2. odst. 154. čl. ZPP je zato tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka in sicer v skupni višini 37.960,00 SIT. Stroške tožene stranke je sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika, v skladu z Zakonom o sodnih taksah - ZST in Odvetniško tarifo - OT. Pri tem ji je priznalo 375 tč. za sestavo pritožbe (1. odst. 1. tč. 10. tar. št. OT), 7,5 tč. za administrativne stroške (2. odst. 15. čl. OT) in 72,7 tč. priglašenega 19% DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke za odvetniške storitve na dan izdaje te sodbe (100 SIT) znaša 45.520,00 SIT. Nadalje ji je priznalo tudi strošek sodne takse za pritožbo, odmerjene v višini 1600 točk (1. odst. tar. št. 3), kar ob upoštevanju vrednosti točke za sodne takse na dan izdaje tega sklepa (19 SIT) znaša 30.400,00 SIT. Skupaj je sodišče toženi stranki tako priznalo 75.920,00 SIT stroškov, pri čemer ji je tožeča stranka, skladno priznanemu polovičnemu uspehu v pritožbenemu postopku, dolžna povrniti le 37.960,00 SIT (50% od 75.920,00 SIT).